Kot pripoveduje Damjan Gladek, je njegov oče na urgenci čakal od dveh popoldne v petek 28. marca pa kar do ponedeljka. Bilo je okoli 16:30, ko je prišel na oddelek, se spominja. Toliko časa, torej več kot 76 ur, je 85-letni oče Damjana Gladka čakal na urgenci UKC Ljubljana. "Ko sem prišel tja, je ležal na eni pomični postelji, ki je bila sicer malo boljša, ampak še vedno je bil to voziček za ležat."
In čeprav se je sprva zdelo, da je to le kratkoročna rešitev, se je kmalu izkazalo, da bo oče na tej postelji na hodniku urgence ostal več dni: "V ponedeljek, ko sem ga zjutraj klical, je rekel, da je še vedno na hodniku. In se mi je strgalo. In sem šel na UKC spletno stran in vzel njihovo mailing listo in enostavno poslal maile na vse konce."
Kmalu potem je bil oče sprejet v bolnišnico. Pred tem je 3 dni zdravila in hrano prejemal kar na hodniku. "To je bilo več al manj vse. Malo so ga kontrolirali, ampak da bi prišel do normalne postelje pa ne. Veste kaj pomeni štiri dni brez umivanja, štiri dni v istih oblačilih, nogavice si je preoblačil, to pa je tudi vse. Groza." Kot meni Gladek, je do hospitalizacije prišlo prepozno. Oče je potem čez kak mesec v bolnišnici po besedah Gladka zaradi starostnih tegob tudi umrl. A se sin kljub temu sprašuje: "Mogoče bi bil še med nami, če bi šel takrat prej na oddelek." Gladek sicer za zdravstvene delavce ni našel slabe besede, kriv je sistem, ne ljudje, meni.
