Srebrni paraplezalki: kljub omejitev do vrhunskih rezultatov

Vsaka v svoji kategoriji pa se uvrščata v paraplezalno elito. Osvojili sta že številne stopničke evropskih in svetovnih tekem. Čeprav še ni jasno, ali bosta njuni kategoriji uvrščeni na paraolimpijske igre, ki bodo leta 2028 v Los Angelesu, to ostaja njuna največja želja.  Zgodbi Tanje in Mance sta tudi zgodbi o sprejemanju samega sebe, hkrati pa dokaz, da lahko posamezniki kljub zdravstvenim omejitvam dosegajo vrhunske rezultate.

"Imam Usherjev sindrom, kar pomeni, da sem gluhoslepa, rodila sem se gluha in proti koncu osnovne šole se je vid postopno poslabšal, da sem dokončno oslepela," pripoveduje Tanja Glušič.

Moja zdravstvena diagnoza je pa tale ... Imenuje se, v bistvu je samodiagnoza, imenuje simbrahidaktilija in skupaj imam za en prst, tako da lahko obe polovici uporabim, če si mi všeč ali pa če mi nisi, pove Manca Smrekar.

Obe paraplezalki, obe ponos slovenskega športa.  29-letna Tanja je plezanje izbrala, ker sta takrat v tej disciplini že zmagovali obe mlajši sestri Sara in Petra. "Poskusila sem med zdravimi in in sploh nisem bila konkurenčna. Ko se je vid poslabšal, pa so rekli na očesni kliniki, da lahko tekmujem med slepimi in slabovidnimi, potem pa smo zasledili, da obstaja paraplezanje."

Zelo hitro je začela osvajati najvišje stopničke. Leta 2018 je postala tudi športnica leta med invalidi. Zaradi zdravstvenih težav je za nekaj časa opustila treninge in se lansko poletje ponovno vrnila. Na steni ji danes pomaga usmerjevalec Mitja.

Da ni šlo za ljubezen na prvi pogled, pa se svojih plezalnih začetkov spominja 32-letna Manca, ki se je rodila s tako imenovano boleznijo kratkih prstov: Veliko je bilo treba razmišljati, fokusa, ki ga v drugih športnih nisem znala dati tako iz sebe, to pa je plezanje zahtevalo od mene in mi je zaradi tega tudi postalo všeč, zato ker je bil velik velik izziv zame. Pa tega športa res nisem vzljubila od samega začetka, no.

V svoji kategoriji je danes ena najuspešnejših paraplezalk na svetu. Leta 2021 je postala parašportnica leta, kot pravi, pa je njen glavni cilj biti najboljša verzija sebe tako na steni kot zasebno: "Rada imam poglobljene odnose z ljudmi in ljudi, ki mi postavljajo zrcala, rada imam tiste kičaste treninge, kjer tudi sama začutim napredek, ne maram mogoče tistih meh treningov, ampak jih z lahkoto sprejemam."

Obe športnici sta dokaz, da so omejitve lahko tudi prednost in predvsem, da ni nič - nemogoče.

Sporočila bi, da invalidnost ni nobena ovira, pa vsak, ki želi plezati naj poskusi, da mu ne bo pozneje žal, sklene Tanja.