Mussomeli: Srečni smo, da smo tukaj

Novi ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomeli je prevzel posle. Ob tej priložnosti smo se z njim pogovarjali o razmerah v Afganistanu, o tem, kako ocenjuje delo predsednika Obame, zanimalo nas je, ali je službovanje v Sloveniji nagrada ali kazen, kakšno mnenje si je že uspel ustvariti o Slovencih in katero krizno žarišče bi rešil, če bi imel čarobne moči.

Zakaj v Sloveniji tako dolgo ni bilo ameriškega veleposlanika? Velja ta naloga v ZDA za nagrado ali kazen?

Strinjam se, da je bilo 22 mesecev brez veleposlanika predolgo obdobje. Osebno bi bil presrečen, če bi prišel sem prej. Nekatere skrbi, da je do zamude prišlo zaradi nenaklonjenosti oziroma da ZDA menijo, da Slovenija ni dovolj pomembna, vendar pa je v resnici treba krivdo pripisati vrsti birokratskih zapletov. Proces imenovanja veleposlanika, ki je dolg in zapleten, se je začel kar trikrat, vendar pa je šele imenovanje tretjega kandidata, torej mene, zaključilo ta proces. Eno je zagotovo: zamuda ni imela nikakršne povezave s Slovenijo. Vendar kljub temu da bi bilo veliko bolje imeti veleposlanika že prej, moram priznati, da sem na tihem vesel, da so se zgodili vsi zapleti, če mi je to omogočilo, da sem dobil to službo.

Prav gotovo pa bo vsakdo, ki ve, kako izjemna je Slovenija, zdaj avtomatično predvideval, da je ta služba neke vrste nagrada – in v tem smislu tudi je. Moja družina in jaz smo neizmerno srečni, da smo tukaj. Vsekakor pa je treba povedati, da ameriško zunanje ministrstvo ne nagrajuje in ne kaznuje veleposlanikov. Osebno menim, da ni take stvari, kot je slaba namestitev veleposlanika. Vsaka služba prinese edinstvene izzive in vprašanja. Jaz imam srečo, ker so odnosi med ZDA in Slovenijo tako dobri, vendar pa sem prepričan, da lahko naredimo še veliko več, da naše partnerstvo še izboljšamo.

Glede na to, da ste pred časom delali kot pomočnik vodje misije v Afganistanu, mimo naslednjega vprašanja ne moremo. ZDA je močno vpeta v to vojno, tudi Slovenija ima tam svoje enote. Kako kot nekdo, ki je delal v že več nestabilnih državah, ocenjujete trenutno situacijo v Afganistanu? Načelnik generalštaba britanske vojske, general David Richards, je pred dnevi za britanski časnik Daily Telegraph ocenil, da mednarodne teroristične mreže Al Kaida nikoli ne bo mogoče povsem premagati. Kako komentirate?

Najprej naj povem, da Slovenci v Afganistanu opravljate delo odlično, tako na vojaškem kot civilnem področju. Želel bi poudariti, da so civilne in vojaške naloge v Afganistanu zelo povezane, težko je opravljati ene brez drugih. Resnično, vojaška komponenta je tam prisotna predvsem zato, da zagotovi varnost civilistom, ki pomagajo pri izgradnji in razvoju te države.

Naj vam predstavim zelo oseben pogled na prihodnost Afganistana. Sam sem se javil, da odpotujem tja in ko sem to storil, je bila večina tistih, ki me poznajo, presenečena. Bili so presenečeni, ker ne verjamem preveč v vmešavanje v druge dežele in zagotovo nasprotujem skoraj vsaki uporabi vojaške sile. Nekoč sem bil celo za kratek čas izključen iz srednje šole, ker sem nasprotoval vojni v Vietnamu in po mojem mnenju je večina vojaških intervencij, ki so se odvijale od takrat do danes, vprašljiva in nekoristna. Vendar pa je Afganistan bistveno drugačen. Vojna v Afganistanu se ni začela tam. Začela se je v vzhodni Afriki, New Yorku in Washingtonu in se nadaljevala v Londonu, Turčiji, na Baliju in v številnih drugih mestih. Če ne preprečimo tega verskega fašizma v Afganistanu, bomo pod velikim pritiskov, ker ga bomo prisiljeni ustaviti še vsepovsod drugod.

Očitno je, da je položaj v Afganistanu težak in zapleten. Če bi bila rešitev za Afganistan tako enostavna, bi jo rešili že veliko prej. Skupaj poskušamo prebivalcem Afganistana ustvariti njihovo lastno prihodnost. Talibani pa jo želijo uničiti. Cilj je usposobiti afganistanske sile, da si bodo zgradile svojo lastno državo in ustvarile stabilnost. Vendar je za to potreben čas, veliko časa, te Američani in Slovenci ter vsi ostali bodo morali biti bolj potrpežljivi. Na vrhu NATA v Lizboni se je veliko govorilo o 'usposabljanju kot vozovnici do tranzicije' v Afganistanu. To se sklada z mojimi izkušnjami.

Ena stvar, ki jo zagotovo vemo, je, da bi bila druga možnost – ideja, da bi zapustili Afganistan – hujša od trenutne situacije. Med mojim službovanjem v Kambodži sem pričakoval, da se bo veliko starejših državljanov pritoževalo, da so Združene države pobile toliko njihovih ljudi in opustošile podeželje z bombniki B-52. Presenečen sem bil, ker se nikoli ni nihče pritoževal nad našim vojaškim posredovanjem v Kambodži in Vietnamu. Namesto tega so se pritoževali ravno nasprotno: zakaj smo odšli. In ko smo mi odšli, so bila grozodejstva Rdečih Kmerov veliko hujša kot kadar koli prej. V mnogih pogledih so Talibani in Al Kaida islamski skrajneži enaki Rdečim Kmerom in noben razviti narod, naj bodo to Slovenci ali Američani, ne more dopustiti, da takšen režim pride na oblast.

Kako ocenjujete ameriškega predsednika Obamo približno na polovici njegovega mandata?

Najprej, težko si je predstavljati ameriškega predsednika, ki začne mandat v takšnem obdobju, polnim izzivom in težav, kot ga je začel predsednik Obama – vsaj ne odkar je bil Franklin Roosevelt na oblasti v času velike depresije. In vendar, kljub nezaslišanemu položaju, je predsednik dosegel veliko. Nekateri pravzaprav trdijo, da je njegovo predsedstvo že po dveh letih zgodovinsko. Obseg zakonodaje, ki je bila sprejeta, je ogromen in morda se o njej niti ne ve dovolj. Njegovi glavni dosežki doma vključujejo ustvarjanje novih delovnih mest kot posledico ekonomskih spodbud, odpravo potratne porabe, povečanje transparentnosti v vladi in večanje programov zveznega zdravstvenega zavarovanja, ki vključuje več milijonov otrok. Na tujem pa je končal vojaško operacijo v Iraku, znova začel s pomembnimi pogajanji o omejitvi jedrskega orožja v mnogih državah, začel je z novim dialogom s Kitajsko na gospodarskem področju in sprejel novo strategijo v Afganistanu, za katero se zdi, da prinaša boljše rezultate. To je precej uspešen nabor za obdobje dveh let za vsakogaršnje standarde.

Pa vendar je v zadnjih ameriških volitvah njegova stranka utrpela velik padec podpore. Zakaj? Zato ker so predstave kot pri večini zadev pomembnejše od realnosti. In predstava je, da se gospodarstvo ne izboljšuje. Kljub domačim izboljšavam je gospodarski napredek prepočasen in brezposelnost ostaja visoka. V ZDA kot v mnogih drugih državah so volitve odvisne najprej in predvsem od domačih gospodarskih razmer.

Kako pomembna je svoboda tiska za stabilnost demokracije? Kako gledate na WikiLeaks?

Jefferson je nekoč dejal, da je svoboda tiska ljudem pomembnejša od katere koli druge demokratične institucije. Pomembnejša od kongresa ali parlamenta, pomembnejša od odločitve vrhovnega sodišča, pomembnejša od ustave. Iskreno se strinjam z njegovo izjavo. Mediji igrajo bistveno vlogo v vseh družbah, ko objektivno poročajo resnico – celo ali predvsem, kadar jo je težko sprejeti. Neodvisni mediji služijo kot obvezni čuvaji, ki informirajo državljane o javnih in zasebnih ustanovah. Vsako leto ameriška vlada izda poročilo o človekovih pravicah za vsako državo na svetu (tudi zase). Eden izmed pomembnih elementov, ki ga uporabljamo pri ocenjevanju človekovih pravic, je raven medijske svobode in sicer zato, ker ponavadi tam, kjer so mediji svobodnejši, je svobodnejša tudi družba. Resnična pa je tudi stara fraza – s svobodo pride tudi odgovornost. Mediji si morajo prizadevati, da so objektivni in strokovni in ne smejo podleči laskanju ali koristoljubju, nič bolj kot smejo podleči pritiskom in zatiranju. To velja v Sloveniji, ZDA in kjer koli drugod.

Glede WikiLeaksa je novinarska etika tudi pomembna. Včasih, čeprav redko, bi morali občutljivi podatki ostati zasebni. Fenomen WikiLeaksa je nesrečen zato, ker so obstajali zelo dobri razlogi, zakaj je bila večina teh informacij tajnih ali zasebnih. Včasih lahko takšna informacija ogroža pomembno nalogo, v nekaterih ekstremnih primerih pa celo ogroža življenja ljudi. Trdno verjamem v transparentnost vlade – skoraj po definiciji so vlade nekaj, na kar moramo biti pozorni in jih moramo omejevati – vendar menim, da so takšne vrste odtekanj v javnost velikokrat destruktivne in na koncu lahko zaradi takšnih kršitev ljudje trpijo.

Če bi imeli čarobno paličico in samo eno možnost, katero krizno žarišče bi rešili?

Revščino. Preveč ljudi je na svetu, tudi v ZDA, ki se borijo za golo preživetje. Kako lahko nekdo izkoristi svoje potenciale, če se bori za preživetje iz dneva v dan. Zapravljeni talenti, razbite sanje in izgubljena sreča, ki jih povzroči revščina, so nedojemljivi. Vendar pa ne želim reči, da bi odprava revščine prinesla obdobje utopije. Ljudje nismo nikoli zadovoljni in večina ljudi ne spoštuje vsega dobrega, kar imamo v svojem življenju. Pa vendar, če ne bi bilo več revščine, bi lahko imel vsak posameznik možnost doseči največ, če bi si tega želel.

Ali spremljate slovenske medije in prek katerih kanalov dobivate informacije o dogajanju v Sloveniji?

Ja in ne. Ne znam slovensko in to je resna ovira pri mojem popolnem razumevanju ljudi in kulture. Vendar pa se močno trudim razumeti, kaj se dogaja in zakaj so nekatere stvari takšne, kakršne so. Vsak dan se srečam z zaposlenimi na veleposlaništvu, da se pogovorimo o tem, kaj je objavljeno v medijih. To je dober način, da dobim občutek, kaj je Slovencem pomembno in kako lahko to vpliva na naše odnose. Vem, da večina Slovencev dobi novice elektronsko, na primer prek televizije in radia, čedalje več pa tudi prek interneta. Menim, da so časopisi še vedno pomembni, vendar pa se zavedam, da vedno manj mladih bere časopis – kar ni dobro, saj to še vedno predstavlja vir dobre in poglobljene informacije.

Vendar pa najboljše informacije o Sloveniji prihajajo od Slovencev, ki jih srečujem jaz ali moji sodelavci z veleposlaništva. Morda ste majhna država, vendar sem že opazil, da so si mnenja posameznikov zelo različna. Kot veleposlanik sem vedno željan slišati nova mnenja.

So prijatelji vedeli, kam se odpravljate, ko ste jim povedali, da greste v Slovenijo? Kakšni so bili odzivi?

Eden mojih najbližjih prijateljev in mentorjev je veleposlanik Johnny Young. Že velikokrat je rešil mojo kariero. In on je največji oboževalec Slovenije. Vsi tisti, ki so že bili v Sloveniji ali pa jo poznajo, so si bili edini, ko so nam dejali, kako srečni smo lahko. Po 30 letih želje, da bi me moja družina in prijatelji obiskali, se zdaj bojim, da bom imel neprekinjeno vrsto obiskovalcev. Treba je priznati, da vsi niso vedeli, kje Slovenija sploh je. Američani imajo veliko kakovosti, ampak ljubezen do zgodovine in občutek za geografijo običajno nista splošna atributa. Vendar pa vem, da je skrivnost o Sloveniji prišla na dan – vsaj na ameriškem zunanjem ministrstvu.

S čim se ukvarja soproga?

Ah, to isto vprašanje me je spravilo v težave, ko sem bil v Kambodži. Sharon je bila tudi v diplomaciji, vendar se je lansko leto upokojila, da bi imela dovolj časa za najinega 6-letnega posvojenega sina. Imava še dva starejša otroka, eden je prav tako diplomat, vendar je bila Sharon vedno mnenja, da ne more biti oboje, popolna mati in popolna diplomatka. In zdaj se je odločila, da se želi osredotočiti samo na eno stvar, na skrb za najinega Thomasa. Seveda pa jo zelo zanimajo tudi tista področja, kjer bi lahko pomagala spregledanim in zlorabljenim tega sveta. V Kambodži je naredila veliko dobrega za otroke z aidsom, sirote in podobno. Toda njena glavna vloga je, in to me je spravilo v težave v Kambodži, da je moj najiskrenejši in ljubeč kritik. Veleposlaniki, tako kot vsi, ki imajo nek določen status ali avtoriteto, so lahko nevzdržni. Včasih začnejo misliti, da so posebni ali pa da so bolj pomembni od drugih. Sharon pa me na prijazen način spomni, da sem tak kot vsi ostali in mi iskreno pove, kdaj misli, da 'nakladam'.

Se boste v družini učili slovensko?

Najverjetneje se je bo učila žena Sharon. Ona govori tekoče rusko in še nekaj drugih jezikov, tako da bo zanjo učenje slovenščine relativno lahko. Obožuje jezike. Tudi sam imam rad jezike, a jeziki ne marajo mene. Zunanje ministrstvo se me je trudilo naučiti arabsko, rusko in francosko (dvakrat), pa še vedno komaj govorim in pišem angleško.

Bodo otroci v času vašega službovanja v Sloveniji živeli tu ali v ZDA?

Najmlajši Thomas, ki je ravno pred nekaj dnevi dopolnil 6 let, je z nama. Moja hči Alessia, ki je tudi diplomatka, služi v Savdski Arabiji. Moj starejši sin Issac pa študira medicino v Connecticutu. Alessia bo prišla za božič in verjetno bo prišel tudi Isaac. Tako da upam, da bom za nekaj tednov pozabil na veleposlaništvo in naše bilateralne odnose ter užival v družbi mojih treh otročičkov.

Najmlajši sin je šoloobvezen. Ali bo imel zasebne učitelje ali bo vpisan v privat šolo?

Menim, da je najpomembnejši del izobraževanja interakcija z drugimi otroki. Nagnjen sem k temu, da sem noro zaljubljen in preveč skrben oče, tako da moji otroci uspevajo bolje, če niso stalno z menoj. Tako da ja, Thomas bo obiskoval šolo tukaj, vendar pa se še nismo odločili, katero.

Kaj vam je bilo v Sloveniji takoj všeč in kaj vas je zmotilo?

Ali me želite že takoj spraviti v težave? Torej, stvari, ki so mi všeč. To je lahko: lepo mesto, varno okolje, odprti in prijazni ljudje. Kaj mi ni všeč: ne maram hladnega vremena in hladnih ljudi. Na srečo sem tukaj srečal samo en hladen par, ampak vreme je pa zoprno (pa šele november je). Obožujem trope.

Kakšen je po vašem mnenju stereotipen Američan in kakšen (glede na to, kar ste videli v tem kratkem času) stereotipen Slovenec?

Menim, da je Amerika prevelika in preveč raznolika, da bi lahko govorili samo o enem stereotipu, vendar pa mislim, da imamo nekaj prikupnih in nadležnih lastnosti: smo zelo družabni, odprti, glasni, neformalni in neinformirani o preostalem svetu. Bojim se, da Slovencev po enem tednu zaenkrat še ne poznam dovolj dobro, a bom tvegal, če mi boste dovolili, da po enem letu mnenje spremenim. So bolj zadržani, bolj športni, se ne smejijo preveč na glas in so manj naklonjeni pogovoru s tujci. Bolj izobraženi, ampak manj naklonjeni aktivnostim v svetu kot Američani.