Dnevnik Ane Frank se še danes bere po vsem svetu. Nemška judovska družina Frank se je že ob Hitlerjevem vzponu na oblast preselila na Nizozemsko, po okupaciji le-te s strani Nemcev pa se je julija 1942, s pomočjo zaupnih prijateljev, zatekla v skrivališče v Amsterdamu, v ulici Prinsengracht, kjer so bili uradi podjetja Aninega očeta (danes je tam muzej). Tam so se Frankovi, skupaj z družino Van Daan in z zobozdravnikom Dusslom, skrivali do 3. avgusta 1944, ko so nacisti odkrili skrivališče in vse skupaj deportirali najprej v prehodno taborišče Westerbook, nato pa v uničevalna taborišča v Nemčijo, od koder se je vrnil le Anin oče, Otto Frank.
Ana Frank je začela pisati svoj dnevnik 12. junija 1942, le nekaj tednov pred začetkom množičnih deportacij Judov z Nizozemske. Maja leta 1944 se je ob sprotnem dnevniškem zapisovanju, lotila tudi urejanja svojih dotedanjih zapiskov, z namenom, da bo te zapiske po koncu vojne ponudila v javno branje in iz njih tako naredila pričevanje o tistem obdobju. Aretacija in smrt v nacističnem taborišču sta ji to preprečili, vendar je po vojni njeno redakcijsko delo nadaljeval edini preživeli član družine, oče Otto, ki pa je iz besedila izpustil npr. tiste dele, ki so se nanašali na položaj ženske v družbi, na družinske člane, na doživljanje ljubezni in spolnosti idr. Tako je leta 1947 izšel Dnevnik, ki je postal znan po vsem svetu. Leta 1957 so ga prevedli v slovenščino, leta 1955 pa sta ga dramatizirala Frances Goodrich in Albert Hackett.
