(Stalno) pripravljeni za pritožbe

Ali bo to storila, je drugo vprašanje. Danes namreč že slišimo, da denarja za vračilo nima. Kot kaže, ima najstarejša in največja visokošolska institucija zdaj že pomisleke, ali sploh spoštovati pravnomočno odločitev sodne veje oblasti. Pa čeprav mora vrniti le del denarja, ki ga je izplačala. Za stalno pripravljenost je univerza porabila okoli 2 milijona evrov, kar je za državljane velika številka, za univerzo pač ne. Gre samo za en odstotek vseh sredstev, ki jih letno neposredno dobi le iz državnega proračuna. Da gre zato za univerzo za nepomembno stvar, se je nekdanjemu vodstvu univerze že zareklo.

Ko beremo sodbo, preseneča lahkotnost spreminjanja argumentacije univerze. Fakultete so najprej priznale, da so dodatek izplačevale iz javnih sredstev, dokaz za to imajo na ministrstvu za izobraževanje. Da so ga knjižile kot plačo, ugotavljajo sodniki, ki se izplačuje iz proračunskih sredstev. Poleg tega so fakultete od zaposlenih zahtevale vrnitev izplačanega dodatka. Če ta ne bi bil dodeljen iz javnega denarja, tega verjetno ne bi storile. A kljub temu univerza na sodišču kot svoj glavni argument navede, da je dodatek izplačevala iz lastnih sredstev. Ni težko razsoditi, ko tožena stranka sama sebe postavi na laž.

Gre sicer za eno od zgodb, na katero bi novinarji in javnost lahko hitro pozabili. Pa nismo, zelo natančno jo spremljam že štiri leta. Začelo se je s številnimi izgovori, zakaj naj bi bilo izplačevanje dodatka upravičeno: "Časovnice med kontinenti so zelo različne, tako da smo bili kot profesorji velikokrat zelo odzivni" in pa "Jaz sem ekonomist, te zakonodaje ne poznam, dodatno delo pa mora biti plačano". Nadaljevalo se je s tožbo Ekonomske fakultete zoper Inšpektorat za javni sektor, ki je sklenil, da je bilo izplačilo dodatka neupravičeno; upravno sodišče je tožbo zavrglo. Priča smo bili pritiskom na medij, iskanju novinarskega vira.

Senat ljubljanske univerze je sprejel pobudo, da dekani vrnejo dodatek v celoti, ki je nato niso spoštovali. Eden od nekdanjih rektorjev je trdil, da o izplačevanju dodatka ni vedel nič, kljub temu da obstaja dokument sistemizacija delovnih mest na Fakulteti za matematiko in fiziko, ki ima žig univerze in faksimile njegovega podpisa. Zgodba je pokazala tudi, kako je Dušan Mramor kot predsednik upravnega odbora univerze v času izplačevanja stalne pripravljenosti nadziral Dušana Mramorja kot dekana ekonomske fakultete.

Za piko na i, v rubriki 24UR Fokus smo objavili elektronsko sporočilo, v katerem je dekanja ekonomske fakultete Metka Tekavčič poskušala vplivati na tedanjo ministrico Majo Makovec Brenčič, tudi profesorico na ekonomski fakulteti, ki zaradi pritiska medijev ni mogla ne zahtevati vračila nenamensko porabljenih sredstev. Zapisala ji je: "Ker imaš očitno problem, da bi v vlogi ministrice sledila logiki stroke, ki jo poučuješ, in ker imamo na UL in Ekonomski fakulteti v zadnjem času nenehne probleme zaradi raznih odločitev vlade, na katere močno vplivate zaposleni na tej isti univerzi, ti predlagam, da razmisliš, če ne bi bilo morda bolje, da se v nadaljevanju mandata tovrstni situaciji izogneš." In še: "Prosim, da se po vrnitvi v Slovenijo oglasiš na delovnem mestu na Ekonomski fakulteti, da se pogovoriva o tvojem nadaljnjem angažmaju pri nas." Tako je dekanja komunicirala z ministrico. In kakšne so bile posledice? Zaposleni so jo še enkrat izvolili za dekanjo.

In še: na eni od ljubljanskih fakultet je nastal doktorat, katerega hipoteza je, da so škandal o dodatkih sprožili nasprotniki ministra Mramorja, da bi mu zmanjšali politični ugled ter posledično tudi zmanjšali njegovo moč v vladi. Bi me zanimalo, ali mnenje nekaterih, da gre za zlorabo znanosti, deli tudi etična komisija univerze.

Vse to zaradi ene stalne pripravljenosti, za katero že zdrav razum pove, da med vodstvenimi, strokovnimi in administrativnimi kadri na fakultetah nima kaj iskati. Ali kot je kmalu po razkritju afere zapisala pravnica, takratna predavateljica Špelca Mežnar, danes pa ustavna sodnica: "Je res treba visoko izobraženim ljudem pojasnjevati, da je stalna pripravljenost potrebna samo takrat, ko je nujno delo treba opravljati noč in dan?"

A to je le ena od številnih zgodb, ki na univerze ne sodijo. Bralci Večera so pred dvema letoma izvedeli, da je mariborska pravna fakulteta na lastno pobudo spremenila pravila in si kot edina dodelila dodatek za mentoriranje. Gledalci 24UR Inšpektorja so prejšnji mesec lahko slišali, da sta dva profesorja na mariborski fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, ki sta bila nekaj časa tudi dekan in tajnik fakultete, poleg plače zgolj iz enega tržnega projekta šest let dobivala po 5500 evrov bruto dodatnega honorarja mesečno in da na tej isti fakulteti obstaja tveganje za fiktivna izplačila šefom, tistim, ki po nekaterih izpovedih niso naredili niti a od analize. In tudi, da je bil nekdanji dekan ekonomsko-poslovne fakultete v šestih letih kar dve leti službeno odstoten, poleg tega pa si je skupaj s kolegico izplačal kar 90 odstotkov vseh sredstev enega od projektov, zaradi česar obstaja tveganje, da je bil projekt odobren z namenom osebnih koristi. V torek pa so kolegi iz Dejstev začeli s serijo člankov na 24ur.com o 200 izbrancih ljubljanske univerze, ki so poleg plače v treh letih prejeli še 11,8 milijona evrov dodatkov, avtorskih honorarjev in podjemnih pogodb.

In vse to je modus operandi akademske elite – manjšine, ki si na fakultetah, tudi ko za nekatere ni denarja niti za zaposlitev, vzame več, kot ji pripada. Pogosto tudi na račun mladih, ki so za mizerno plačilo primorani upoštevati vse, kar jim naročijo njihovi mentorji. Tako se vzgaja začetnike na univerzah, katere ključne vrednote bi morale biti svoboda, etičnosti in poštenost. Legitimno je sicer vprašanje, ali je plača – torej tisto, kar dekanom in rednim profesorjem trenutno pripada – primerna. Tako kot je potem legitimno vprašanje, ali je plača prvega moža izvršilne veje oblasti primerna kot tudi ali minimalna plača omogoča človeku dostojno življenje. Odprimo v družbi ta vprašanja. Obstaja pa bistvena razlika med vsemi tremi: le akademska elita si lahko malodane sama in zelo na tiho spiše pravila, v katerih si dodeli na primer dodatek za stalno pripravljenost ali za mentoriranje. Še bolj kot pravila pa vse to omogoča manko pravil.

Zato me ob vsaki taki aferi zanima predvsem, kakšen bo odziv ministrstva in univerze. Bodo karkoli v sistemu spremenili, da bo v prihodnje manj neupravičenih dodatkov, netransprentne porabe denarja, manj zlorab univerze na lastne interese, manj izkoriščanja mladih, manj nagrajevanja "naših" in poslušnih namesto najboljših? Bojim se, da ne. Zato ker status quo ustreza peščici, ki je pri koritu, in ker je najlažje ribariti v kalnem. In tudi zaradi tega – in ne zaradi pomanjkanja sredstev – bo razvoj te družbe, gonilo katerega naj bi bila znanost, počasnejši, kot bi si želeli.