Dva svetova: en svet sta Ljubljana in Obala, drug svet je vse ostalo

Nadaljujemo nepremičninsko zgodbo v rubriki 24UR Inšpektor z izhodiščnim vprašanjem, kakšno stanovanje si lahko privošči nekdo s povprečno plačo okoli 1.300 evrov? Stanovanj in hiš zanje na trgu skorajda ni. Je pa življenje v hiši z vrtom za mnoge ideal bivanja, ki se je med epidemijo le še povečal, zato vse prodajo zelo hitro in za visoke zneske. Na drugi strani pa smo deležni fenomena praznih in prevelikih hiš, ki jih ostareli, čeprav jih niso zmožni vzdrževati, zaradi premočnih čustev ne želijo prodati, ugotavlja novinarka Tea Šentjurc.

Po podatkih Eurostata v Sloveniji 71,5 odstotka ljudi živi v hiši, 38,5 odstotka pa v stanovanju. Na ravni Evropske unije je leta 2018 le dobra polovica ljudi živela v hišah. Nepremičninski agent Zoran Đukić pravi, da se je interes za hiše zaradi pandemije še povečal. "In cene hiš so izredno narasle. Ogromno povpraševanja imamo po hišah z vrtovi in so se vse dobre hiše razprodale."  

Lana Pahič se je pred štirimi leti s partnerjem preselila iz 54 kvadratnih metrov velikega stanovanja na Fužinah v hišo na obrobju Ljubljane, ki ima 83 kvadratnih metrov bivalne površine in 1000 kvadratnih metrov zemljišča. Takrat je bila cena obeh nepremičnin približno enaka, sta pa morala vložiti še v obnovo hiše. "Hiša je bila prenovljena v kompletu, električne inštalacije, vodovodi, vse stene smo obnovili, se pravi vse. Se vedno s partnerjem sprašujeva, zakaj nisva že prej, ker je enostavno kakovost življenja v hiši, s parcelo, v naravi toliko višja." Lana in njen partner sta razmišljala tudi o tem, da bi zgradila svojo hišo, a sta po tehtnem premisleku ta načrt opustila.  

Nekaterim hišam pa cene ne rastejo. Gre za velike hiše, ki so se v 70. in 80. letih gradile po vsej državi. Ideja je bila, da bodo v njih živeli vsi otroci s svojimi družinami. Te so potratne v denarju in času za vzdrževanje, zato jih je tudi zdaj težko prodati. Fenomen praznih hiš in po drugi strani ljudi brez hiš oziroma stanovanj ni samo slovenska posebnost. Gre za značilnost kapitalističnih družb, kjer je stanovanje postalo blago, nekaj, s čimer zasluži bodisi lastnik bodisi investitor, pojasnjuje raziskovalec stanovanjske problematike na Fakulteti za družbene vede Klemen Ploštajner. "Drug del te zgodbe v Sloveniji je ta, da imamo v bistvu veliko neizkoriščenega fonda, ki ostaja, ali iz tega, da smo s to sorodstveno pomočjo gradili zelo velike hiše, ki so zdaj neizkoriščene, in veliko teh hiš imamo tudi v predelih, ki so gospodarsko nerazviti ali v propadanju, kjer ni neke prosperitete za ljudi."  

Dva svetova: en svet sta Ljubljana in Obala, drug svet je vse ostalo

Država bi zato morala regulirati dohodke od stanovanj, bodisi višino najemnin bodisi dohodke od recimo oddajanja za Airbnb, oziroma regulirati in financirati gradnjo ter zagotavljati zemljišča, saj smo danes v situaciji, ko "imamo dva svetova, en svet sta Ljubljana in Obala, drug svet je vse ostalo," poudarja Đukić. In temu opisu sledijo cene nepremičnin, ki se, kot napovedujejo nepremičninarji, ne bodo zniževale. Pa so dosegle strop? Gre za geto bogatih? Anja Planišček s Fakultete za arhitekturo pravi: "Gre dejansko v to smer."

Velika večina slovenskega stanovanjskega fonda je bila zgrajena v 60., 70. in 80. letih. Takrat se je gradilo masovno, saj se je odvijal tudi proces urbanizacije, v mestih se je naenkrat potrebovalo res veliko stanovanj. Soseske so bile premišljene. Tržni mehanizmi pa to zapostavljajo, pravi Maša Hawlina z Inštituta za študije stanovanj in prostora. "Vse te soseske, ki jih vidimo, jih zdaj pogosto uporabljamo kot primer dobrega urbanizma, dobre postavitve stanovanj, ker predvidevajo tudi dovolj zelenih prostorov in dovolj javnih servisov v bližini, predvidevajo kakovost bivanja. Medtem ko dandanes tega pri načrtovanju ne vidimo."

V Sloveniji v tem trenutku potrebujemo med 5.000 in 10.000 stanovanj, različne ocene povzema direktor slovenskega stanovanjskega sklada Črtomir Remec. "Trenutno imamo v gradnji 2500 stanovanj v vseh statističnih regijah, od tega 20 odstotkov v Ljubljani. Končno smo dobili vsaj novelo stanovanjskega zakona, ki viša neprofitne najemnine pa tudi subvencije ter ustanavlja javno najemniško službo. Novela rešuje nekako 80 odstotkov vseh odprtih težav na stanovanjskem področju, seveda tiste najtežje ostajajo. Nujne so sistemske spremembe, država bi morala začeti namenjati denar neposredno za gradnjo javnih najemnih stanovanj. Stanovanjska politika je zamrla."  

Tudi v stanovanjskem skladu računajo, da bo del teh stanovanj, ki se gradijo zdaj in bodo zaradi visokih cen ostala neprodana, prišel v najemni trg. In kot vsi sogovorniki tudi Remec poudarja, da trg nikjer na svetu ne more nadomestiti stanovanjske politike. Remec je prepričan, da bo konec naslednjega leta mogoče povsod po Sloveniji najeti stanovanje, razen v Ljubljani, kjer kljub obsežnim gradnjam stanovanj ne bo dovolj. 

Bi kaos, nedostopnost, socialni prepad, elitizem presekal nepremičninski davek, o katerem se govori že poldrugo desetletje? Novinarka Teja Šentjurc zgodbo o problematiki nepremičninskega trga zaključuje z besedami: "Država ne vodi odločne stanovanjske politike in ne namerava resno posegati na nepremičninski trg. Še več, z drugimi politikami, kot je davčna reforma, bo očitno še krepila nedostopnost stanovanj za tiste s povprečnimi dohodki. To pa bo na dolgi rok slabšalo kakovost bivanja za vse nas."

Celotni prispevek si lahko ogledate na Voyo.