'Starši lahko otroku doma naredijo norišnico, lahko pa zavetišče'

Koronakriza predstavlja vsakemu od nas različne izzive, ki so zelo odvisni od tega, kakšno življenje smo imeli pred krizo, poudarja priznani psihiater in psihoterapevt Željko Čurić. Ali je oseba odraščala v coni preživetja, ki je srečna, ko ni več lačna in željna, ali gre za ljudi, ki so živeli v coni kakovosti. "V coni kvalitete so ljudje navajeni, da so potrebe že zadovoljene, in to je samoumevno. Ti ljudje postajajo zelo nezadovoljni in frustrirani, ko njihove želje niso realizirane," razlaga. 

Sem spadajo tudi želje po potovanjih, druženjih, nakupovanju, posedanju v restavracijah in nočnem  življenju. "Če vam zdaj pripeljem najstnika iz Namibije, mogoče delov Kenije, bo rekel, da je tukaj paradiž, da si niti v sanjah niso predstavljali, da se kaj tako lepega lahko dogaja. Če to isto poveš najstniku iz Bežigrada, Centra, Celja ... bo rekel, da trpi kot hudič, ker ne more zvečer na pivo in se ne more družiti," pojasnjuje gospod Čurić.

A takšne primerjave ljudem ne pomagajo, da bi se počutili bolje. Vedeti je treba, da ljudje v resnici ne reagirajo na dogodke kot take, ampak se odzovejo na to, kaj jim ti dogodki pomenijo, meni: "Vsak od nas drugače prevaja to situacijo. Imate ljudi, ki doživljajo krizo grozljivo, imate ljudi, ki so v tem našli poslovne priložnosti, in imate ljudi, ki se ne zmenijo za krizo, ker sploh ne obstaja. Tukaj primerjava ne pomaga."

Sam kot zdravnik doživlja, da je stanje zelo resno. "Ljudi sem videl umirati na covid oddelkih, videl sem, kako nastanejo hitri zapleti, videl sem, kako izgubimo pacienta v desetih minutah."

Naloga staršev je predvsem, da otroke pomirjajo

A če to primerja s časom, ko je bil v devetdesetih letih ob obleganem Dubrovniku zdravnik na fronti, njegova pet letna hčerka pa je v dveh letih vojne z mamo več kot sedem mesecev prespala v zaklonišču, je to, kar se dogaja zdaj, za večino ljudi le neprijetna situacija. Hčerka iz vojne ni odnesla travme, pomiri. A tudi sedanjo veliko manj težavno stanje lahko otrok doživi kot veliko travmo. Odvisno je od tega, kako to stanje otroku prenesejo starši in ali se vedejo kot odrasli. "Ključno vprašanje je, kaj se dogaja takrat, ko je kriza. Odvisno, kaj počnejo starši. Starši lahko doma naredijo norišnico, lahko doma naredijo zavetišče, lahko naredijo vojno, lahko naredijo mučilišče. Če ves dan cepetajo in se tresejo, je večja možnost, da bo otrok ugotovil, da to ni kriza, ampak katastrofa," razlaga Čurić.

Zato starše opozarja, naj bodo pozorni na to, kakšne besede uporabljajo pri definiranju tistega, kar se dogaja, in da je naloga staršev, da otroke pomirjajo: "Moja hčerka je redno spraševala mojo ženo, 'kako si ti, mamica, takrat v zaklonišču vedela, da bo vse v redu?' Nič ni vedela, ampak jo je pomirjala, čeprav so hišo zadeli dvakrat." 

Na srečo se mi ne ukvarjamo s tem, ali bo kaj zadelo našo hišo, temveč s tem, ali bomo lahko v širšem krogu pojedli božično večerjo in gledali ognjemet. In tudi če to ne bo mogoče, še zaključi sogovornik, ne delajmo iz tega velike težave. Treba je sprejeti stanje, v katerem smo, in narediti, kar je v naši moči, da bo spet bolje.  

Daljši pogovor z gospodom Čurićem si lahko preberete na naši spletni strani v torek zjutraj.