'Je za hit treba res pokazat rit?'

Ni treba delati poglobljene analize, samo prižgati je treba glasbeni kanal, ali si zavrteti kakšen hit na platformi Youtube, pa lahko kaj hitro opazimo skupno točko večine videospotov: gola ali na pol gola telesa. Golota v glasbenih videospotih je danes nekaj povsem običajnega, da se zdi, da je tako že od nekdaj. Pa vendar, zavrtimo čas nekaj desetletij nazaj. Leta 1981 je skupina Duran Duran s svojim videospotom za pesem “Girls on Film” prvič zamajala prag še “dopustne” količine gole kože na ekranu. Zaradi ženske, ki se v pomanjkljivi opravi spopade s sumo borcem, in zaradi manekenk v kopalkah. Britanski BBC videospota namreč ni želel predvajati, na MTV pa so spot močno cenzurirali. Nato je prišla Madonna in meje so se še bolj zrahljale. Danes se zdi, da producenti glasbenih videospotov ne odstopajo od preverjenega recepta: pomanjkljivo oblečena lepa, brhka dekleta in vroče scene. Ne glede na to, ali je glasba dobra in besedilo smiselno – uspeh je garantiran.

Kaj pa, če vas ob ogledu videospota že vnaprej čaka takšno opozorilo: “V tem videospotu ne bo nastopila nobena pomanjkljivo oblečena pevka, plesalka ali statistka, kar lahko pri nekaterih gledalcih povzroči občutke dolgočasja.” Bi si ga ogledali, ali ne?

“Je za hit res treba pokazat rit,” malce provokativno sprašujejo v ekipi Iz principa, ki stoji za osveščevalnim projektom Pop stereotipi. “S projektom želimo opozoriti na pojav, ki v zadnjih desetih letih postaja vedno bolj razširjen in ima zaradi tega tudi vedno večji vpliv na občinstvo: na eksplicitno seksualizacijo in objektivizacijo žensk v glasbenih videospotih,” pravijo predstavnice socialnega marketinga Iz principa. Kot pojasnjujejo, se v videospotih pogosto prikazuje ženske in moške v okrepljenih stereotipnih vlogah: “Moški glasbeni izvajalci so aktivni, uspešni, bogati in dominantni, ženske pa nastopajo predvsem z izzivalnim erotičnim plesom in v pomanjkljivih oblačilih.”

V okviru projekta so skupaj z glasbeno skupino Šlajn zasnovali pesem in videospot, na začetku katerega vas pričaka prej omenjeno “opozorilo”. Gre seveda za parodijo na stereotipizacijo popularne glasbe.

Ker želijo na napačno prikazovanje odnosov med ženskami in moškimi opozoriti predvsem mlade, njihove starše in vzgojitelje, so po šolah izobesili tudi plakate, ki opozarjajo na ta problem. Želijo spodbuditi pogovor o tem, da bodo mladi znali “vzpostaviti distanco in kritičen pogled na podobe, ki jih vceplja komercializacija glasbe”, so še pojasnili. “Ugotavljamo, da so seksizem, spolno nasilje, objektivizacija žensk in patriarhalnost v popularni glasbi že nekaj navadnega in normalnega,” poudarjajo.

Servilne ženske in vlečenje za lase

V projektu opozarjajo, da so ženske v videospotih prikazane kot pasivne, njihova inteligenca in osebnosti pa niso pomembni. V videospotih moških izvajalcev so ženske prikazane kot “okraski” v pomanjkljivih oblačilih. “Izzivalno plešejo okrog moških, so zelo servilne – masirajo jim podplate, prižigajo cigare, točijo šampanjec – in se borijo za njihovo pozornost. Moški jim je naklonijo zelo malo, še ta pa je navadno nespoštljiva – seksistična gestikulacija, udarjanje po zadnjicah, vlečenje za lase,” so podrobneje pojasnile vodje projekta.

Zgodba pa ni preveč drugačna, če pogledamo videospote ženskih izvajalk, le da te same sebe predstavljajo kot seksualni objekt in zapeljujejo gledalce, poudarjajo. “Znane izvajalke tako rekoč tekmujejo, katera bo šla dlje in bolj šokirala gledalce – npr. Nicky Minaj, Miley Cyrus, Jennifer Lopez, Beyonce, Ariana Grande, Fergie, Kesha. Tudi v teh videospotih protagonistko mnogokrat spremljajo pomanjkljivo oblečene plesalke." 

'Do glasbenih videospotov je le en klik na mobilnem telefonu'

Zakaj je pomembno, da spregovorimo o tem? “Glasbeni videospoti, ki pri otrocih in mladostnikih dosegajo najvišjo gledanost in močno pritegnejo njihovo pozornost, so oder, na katerem se igrajo odnosi v družbi. Prepričani smo, da ima celotna pop kultura, predvsem pa glasbena industrija, izjemno velik vpliv na razmišljanje mladih,” odgovarjajo snovalci projekta.

Nevarnost leži v tem, da otroci in mladostniki to nekritično sprejemajo in celo prevzemajo nekatere oblike vedenja. “Glasbeni videospoti producirajo svet, ki ga mlado, neizkušeno in nekritično občinstvo lahko sprejema kot realnost. Mladi sporočila, ki jih vidijo in slišijo ponavljajoče, hitro posvojijo za svoja, saj se med odraščanjem zatekajo k vsemu, kar je popularno. Zvezdnike natančno preučujejo in iščejo podobnost z njimi, njihova sporočila pa lahko hitro vzamejo za “sveta”,” še opozarjajo predstavnice ekipe Iz principa.

Problem je toliko večji, saj danes otroci in mladostniki do teh vsebin lahko dostopajo vsakodnevno brez kakršnih koli omejitev: “Do glasbenih videospotov je le en klik na mobilnem telefonu.” Opozorili so tudi na poseben primer, na katerega so naleteli. Gre za pesem Anaconda, ki je bila v izjemno popularni celovečerni risanki Zapoj (Sing!). Videospot za to pesem ima na Youtube skoraj 820 milijonov ogledov, verjetno so si ga ogledali tudi otroci, čeprav je zanje videospot po mnenju predstavnic ekipe Iz principa povsem neprimeren.

Študija: Več kot polovica mladih ne vidi razlike med vlogami moških in žensk v vsakdanjem življenju in v glasbi

Da bi vsebini glasbenih videospotov morali posvetiti več pozornosti, kažejo podatki raziskave, objavljene v poročilu Music Consumer Insight Report (2017). “71 odstotkov mladih med 13 in 15 letom starosti je izjavilo, da je glasba zelo pomembna v njihovem življenju. Ogromno, kar 94 odstotkov mladih (med 16 in 24 letom starosti) glasbo spremlja prek pametnih telefonov,” je podrobnosti iz raziskave navedla Živa Humer iz Mirovnega inštituta. Mladi se na podlagi glasbe, ki jo poslušajo, združujejo v vrstniške skupine. Poslušanju glasbe pa namenjajo veliko časa.

Na Mirovnem inštitutu so na to temo v okviru evropskega projekta Play it for Change izvedli pilotno študijo med mladimi v Sloveniji. Ugotovili so, da mladi med 12 in 18 letom najpogosteje poslušajo pop, rock, hip hop in elektronsko glasbo. “Slaba polovica anketiranih mladih ocenjuje, da obstaja razlika v reprezentacijah žensk in moških v glasbi in vsakdanjem življenju ter da glasba ne odraža nujno ideje ljubezni ter vlog žensk in moških v realnosti,” pravi Humerjeva. Zaskrbljujoče je, da več kot polovica mladih tega ni izpostavila.

Je pa študija pokazala, da mladi sami opažajo, da so ženske v glasbi in avdiovizualnih medijih, predstavljene skoraj izključno kot “lepe, privlačne, seksi, tudi kot osvajalke moških src, čakajoč na ljubezen (moškega) in posledično ranljive”. Moški pa so po ocenah anketiranih mladih predstavljeni kot osvajalci ženskih src, privlačni, bogati in pogumni.

“Vendar pa je ob tem potrebno povedati, da glasba/glasbeni videospoti niso homogeni, da obstaja precejšnja raznolikost med njimi in da nove tehnologije omogočajo dostop do različnih virov. To pa omogoča dostop mladim do manj znanih glasov v glasbeni industiji, ki so kritični, reflektirajo neenakosti, diskriminacijo, nasilje, rasizem in se zavzemajo za enakost,” še dodaja Humerjeva.