Brazgotine koronakrize: Otroci so se počutili, kot da so staršem v finančno breme

Prekinitev šolskega življenja je za mnoge otroke "pomenila izgubo pomembnega varovalnega dejavnika," opozarjajo pri TOM telefonu, brezplačnemu svetovalnemu telefonu za otroke in mladostnike v stiski in enemu izmed programov Zveze prijateljev mladine Slovenije. 

"Na primer zaradi izgube stika s sovrstniki, kar je njihova razvojna potreba, možnosti dobiti kvalitetno učno pomoč, možnosti umika iz družine z nefunkcionalnimi vzorci. Varovalni dejavnik za duševno in fizično zdravje otrok so tudi šolske in obšolske dejavnosti, ki so bile prekinjene. Prekinjene so bile tudi nekatere dejavnosti v mreži za duševno zdravje. Prav tako pa otroci in mladostniki že zaradi svoje starosti potrebujejo podporo, varnost in razlago, kaj se pravzaprav dogaja, z jasno usmeritvijo, kako naprej. To bi jim odločevalci in vsi odrasli morali zagotoviti."

'Kar naenkrat so bili spet v množici ljudi, še preden bi lahko predelali vse, kar so doživljali v času zaprtja'

Pogovarjali smo se s tistimi, ki so bili največkrat prvi, ki so reševali stiske otrok. Matija Purkat, učitelj na Osnovni šoli Hinka Smrekarja v Ljubljani, je konkreten. Med osnovnošolci je bil v času pouka na daljavo izrazitejši strah, da niso dovolj uspešni, da ne bodo kos nalogam in da so sami, brez dobrega zaledja. "Vsekakor pa se je mnogo stisk, predvsem individualnih, pokazalo ob rednem delu z učenci. Moramo razumeti, da je vsak učenec posameznik s svojim 'nahrbtnikom', s katerim se je takrat znašel v popolnoma novih okoliščinah."

Ob vrnitvi v šolo pa so bile izrazite stiske, ki so izvirale iz dogajanja med popolnim zaprtjem, ugotavlja Purkat. "Kar naenkrat so bili spet v množici ljudi, še preden bi lahko predelali vse, kar so doživljali v času zaprtja, kar so doživeli doma – dobrega ali slabega. Poleg ponovne prisotnosti pri pouku v šoli so se morali prilagoditi vsem spremembam, obenem pa razumeti vso nervozo, s katero smo odrasli delovali v zasebnem življenju in na delovnem mestu. In to so bile velike preizkušnje. Ne nemogoče, toda velike."

Epidemija pa jih je oddaljila predvsem od samih sebe, ugotavlja Purkart. "Nenehna izpostavljenost računalnikom, telefonom in televiziji v kombinaciji s takšnimi in drugačnimi družinskimi okoliščinami pač terja svoj davek. In prav na iskanju samega sebe bi moral biti večji poudarek tudi v samem procesu učenja." 

'Na neki točki smo se vrnili v čas med letoma 2011 in 2012, ko je bilo ogromno družin v Sloveniji zares lačnih'

Na začetku epidemije so bili v ospredju eksistencialni problemi družin, zagotavljanje hrane in tehnične opreme za šolanje na daljavo, ob tem pa so se le še poglabljale stiske otrok na področju socialnega življenja, ugotavlja Anita Ogulin, predsednica ZPM Ljubljana Moste-Polje. 

"Kaj kmalu zatem, ko je epidemija terjala še zaostritev ukrepov za njeno preprečevanje in širjenje, pa so se osnovnim problemom pridružili zares veliki problemi slabih medsebojnih odnosov v družinah, ki so prehajali v nasilje. S stiskami staršev in otrok smo se in se še vedno srečujemo praktično sleherni dan. Kajti skrajno nestrpni in nasilni odnosi med starši so pri otrocih povzročili tako globoke čustvene in vedenjske motnje, da jih je zares težko predstaviti in jih rešujemo ves čas – ob vseh drugih, seveda." 

Otroke sta ves čas zaznamovala sram in stigma, ker niso mogli biti enaki vrstnikom. "Otroci v družinah, v katerih je bila finančna stiska res velika in v katerih je bila prisotna lakota, so se počutili, kot da so staršem v breme, hkrati pa prevelik strošek,  saj so bili prepričani, da bi brez njih zmogli preživeti. Odrekali so se hrani, se zapirali vase, se samopoškodovali, poskušali storiti samomor in podobno."

Gre za res huda občutja, razlaga Ogulinova, saj se ti pri otrocih in mladostnikih pogosto razvijejo v različna duševna, tudi bolezenska stanja, če jih ne rešujejo sproti. 

Vzroki za težave pa so bili v sistemski neurejenosti. Pri Zvezi prijateljev mladine so že od začetka epidemije opozarjali, da otroci, ki so v šoli upravičeni do subvencije prehrane, doma v času epidemije niso imeli zagotovljenih zadostnih količin hrane. "Na neki točki smo se vrnili v čas med letoma 2011 in 2012, ko je bilo ogromno družin v Sloveniji zares lačnih. Država ni uredila ustreznega nadomestila v času epidemije, tako da smo mnogim družinam pomagali in jih oskrbovali s hrano, jim poravnavali položnice, tudi dodatno zdravstveno zavarovanje," težave, s katerimi so se srečevali, opisuje Ogulinova. 

Ponovno zapiranje šol pa bi zagotovo poglobilo še nerešene stiske, ugotavlja Ogulinova. "Večina otrok se boji ponovnega zaprtja šol. Manjši otroci seveda pogrešajo druženje, mladostniki  pa ob tem zaznavajo tudi pomanjkanje osvojenega znanja in si resnično želijo pouka, sošolcev, učiteljev, vzdušja in žive, ne elektronske komunikacije."

Pomoč v stiski v vseh oblikah

Ravno vrnitev v šole pa je bila po besedah Ajde Erjavec, predsednice Društva svetovalnih delavcev Slovenije, pri večini učencev zelo zaželena: "Je pa seveda sprožila več stresa zaradi povečanega ocenjevanja, zlasti pri tistih, ki niso delali sproti oziroma so imeli ali imajo tudi sicer več strahov in skrbi v povezavi z ocenjevanjem. Več težav so imeli tudi tisti, ki jim je delo doma bolj ustrezalo in tisti, ki imajo tudi sicer več težav z delovanjem in prilagajanjem v skupini."

Erjavčeva ugotavlja, da je bilo prve dni po tem, ko so se otroci znova vrnili v šolske klopi, težko učinkovito delati, ker je bilo ozračje izrazito čustveno in pod vplivom težko pričakovane vrnitve, "potem pa se je stanje postopoma normaliziralo. Jasno, pa je bilo, da so otroci v drugačni učni kondiciji kot pred delom na daljavo." Učenci so večinoma zelo pogrešali šolo in prijatelje, razen če so se z njimi še vedno videvali v drugih kontekstih. 

Pri ZPMS so bili družinam dan in noč na voljo za pogovor, nasvet. Učencem pa so bili na voljo tako, da so jim nudili učno pomoč in dodatno razlago. "Hkrati pa so naši prostovoljci vzpostavljali računalniške povezave na terenu in nudili računalniško opismenjevanje učencev in dijakov, pogosto pa tudi njihovih staršev."

Med epidemijo pa so bile najmlajšim na voljo tudi druge oblike pomoči. Veliko se jih je obračalo tudi na TOM telefon. Na svetovalce pri TOM-u so se pred epidemijo otroci najpogosteje obračali s težavami, kot so ljubezen, telesni razvoj, spolnost, vrstniki in šola, v času epidemije pa so, kot ugotavljajo, te vsebine stopile v ozadje. V ospredju so se pojavile stiske, povezane z duševnim zdravjem, družino in samomorilnimi mislimi. 

Opažajo pa, da se trend iz leta 2020 nadaljuje tudi v letu 2021. Tudi letos so mladostniki najpogosteje poročali o težavah v družini in z vrstniki, o težavah v duševnem zdravju in o samomorilnem razmišljanju. "Skrb vzbujajoče je, da težave, ki so stopile v ospredje v letu 2020, ostajajo prevladujoče tudi v letu 2021 in še vedno naraščajo. Posledično to pomeni tudi, da še vedno beležimo upad tematik, ki so značilne za razvojno obdobje najstništva: ljubezen, spolnost, telesni razvoj, vrstniki."

V preteklih petih letih (2016–2020) je bilo pri TOM-u v prvem polletju povprečno 8,5 odstotka stikov povezanih s psihičnimi težavami, v prvem polletju 2021 pa je bilo takih stikov 16,6 odstotka, pojasnjujejo pri svetovalnici. Med vsebinami, ki jih obravnavajo pri TOM-u, najbolj narašča samomorilno razmišljanje. V prvih šestih mesecih letošnjega leta se je vsak 15. stik s TOM-om nanašal na samomorilno razmišljanje, v petletnem povprečju (2016–2020) pa je bil tak vsak 50. stik.

'Izobraževalne institucije naj bodo odprte'

Posledice zapiranja šol se bodo pri otrocih kazale na različnih področjih, ugotavlja Ogulinova, saj težave že zdaj povzročajo pomanjkanje motivacije za učenje, gibanje, raziskovanje in branje.

Hkrati pa se moramo zavedati posledic na duševnem zdravju otrok in mladih, opozarja Ogulinova. "Sploh če ne bodo v zelo kratkem času pričeli delovati kurativni programi za lajšanje čustvenih in vedenjskih motenj otrok in mladostnikov, ki so posledica njihove socialne izključenosti. Zato vsem odločevalcem v poduk: izobraževalne institucije ter dijaški in študentski domovi naj bodo odprti, naj bosta otrokom in mladim omogočena dejavno otroštvo in mladost, kajti glede na škodo, ustvarjeno z ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa, lahko mirno zatrdimo, da bo tako storjena večja škoda – največja prav otrokom in mladostnikom – kot če bi pustili šole in vse institucije zanje odprte."

Od pristojnih pričakujejo, da bodo nemudoma predstavili konkretne načrte ustvarjanja enakosti med šolajočimi se otroki, "kajti v letu in pol je bila med njimi ustvarjena izjemna neenakost. In pred temi dejstvi si ne gre zatiskati oči." 

Ponovno zapiranje šol pa bi samo povečalo vzgojno problematiko oziroma poplavo čustvenih stisk in vedenjskih težav, kar ima nedvomno škodljiv vpliv na celoten vzgojno-izobraževalen proces, opozarja Erjavčeva. "Glede na to, kakšna škoda se dogaja med zapiranjem šol (zlasti povečevanje socialno-ekonomskih razlik oz. neenakosti v izobraževanju), si težko predstavljam, kako bi to popravljali. Še posledic prvih valov in zaprtij nismo zares začeli popravljati, tako da si res ne moremo privoščiti dodatnega stopnjevanja problematike."

"Menim pa, da je to generacija, ki ima edinstveno izkušnjo. Če bi jo znali kot družba izkoristiti in njihovo nadaljnjo izobrazbo graditi na tem, bi kot družba prav gotovo napredovali. Gledano zgolj z vidika klasičnega pouka in vsebinskega znanja ter nekaterih spretnosti pa je prav gotovo videti, da so učenci nazadovali," je svoje misli strnil učitelj Purkat.