Na današnji dan leta 1905 so ustanovili Društvo slovenskih književnikov in časnikarjev, predhodnika današnjega Društva novinarjev Slovenije. Pred vojno je njegovo delovanje zaznamovala politična razdvojenost, po vojni pa vpetost v spone enostrankarskega sistema. Danes so ena osrednjih težav, s katerimi se srečujejo novinarji, interesi novih lastnikov medijev.
28. marca 1905 je Fran Govekar sklical ustanovni občni zbor Društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Za prvega predsednika so izvolili Frana Zbašnika, pisatelja in urednika Ljubljanskega zvona, kolektivno pa so se včlanili v Svaz slovanskych novinaru.
Leta 1909 so se preosnovali in preimenovali v Društvo slovenskih časnikarjev, ki so ga leta 1919 ukinili in hkrati ustanovili Društvo jugoslovanskih novinarjev v Ljubljani, to pa se je leta 1921 preoblikovalo v sekcijo Jugoslovanskega novinarskega udruženja.
Po vojni se je ime društva nekajkrat spreminjalo zaradi polemike o poimenovanju (novinarjev/časnikarjev). Čeprav je ves čas delovalo v okviru jugoslovanskega združenja novinarjev, je ohranilo samostojnost, je zapisano na spletni strani društva novinarjev.
Društvo novinarjev Slovenije - njegov predsednik je Gregor Repovž - ima 1600 članov ter je član evropske in mednarodne zveze novinarjev.
