Spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let
(1) Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara petnajst let, pri čemer obstaja očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka z osebo, ki še ni stara deset let ali s slabotno osebo, ki še ni stara petnajst let ali tako, da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom najmanj treh let.
(3) Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
(4) Kdor v okoliščinah iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara petnajst let, se kaznuje z zaporom do petih let.
Slovenska policija letno dobi približno 300 prijav oziroma informacij o sumih, da so bili otroci žrtve spolnih zlorab. Kar v 80 odstotkih, torej v 240 primerih, policisti ocenijo, da je dovolj dokazov, da je do zlorabe prišlo. Takrat podajo kazensko ovadbo na tožilstvo, v ostalih primerih, ko ni osnove za kazensko ovadbo, pa policija kljub temu obvesti tožilca s poročilom. Tožilec se nato sam odloči, ali bo zahteval dopolnitev ali pa sam pridobil dodatne podatke. Informacije o sumu kaznivega dejanja spolne zlorabe pogosto posredujejo centri za socialno delo ali druge institucije (na primer zdravstveni in šolski zavodi). Velikokrat pa takšne primere prijavijo tudi starši oziroma eden od staršev, bližnji sorodniki ali posamezniki, ki niso v neposredni povezavi z otroki. Otrok se lahko na primer zaupa sošolcu, ki pove svojim staršem, ki posredujejo naprej.
Storilci si praviloma postopno pridobivajo zaupanje otrok, da bi lažje izvedli kaznivo dejanje, opozarjajo policisti. Pri tem uporabljajo prevare, podkupnine, grožnje in tudi fizično silo. Noben otrok ni varen pred zlorabami – dogajajo se v različnih družbenih okoljih in niso odvisne od ekonomskega ali socialnega statusa, etnične ali verske pripadnosti žrtev oziroma storilcev. V več kot 80 odstotkih primerov otroci poznajo storilce kaznivih dejanj: približno polovica je z otroki v sorodu, od tega gre v skoraj 50 odstotkih za enega od staršev, nekaj pa je sorodnikov in družinskih prijateljev ali sosedov. V preostalih odstotkih pa storilci otroke spoznajo, morda si celo aktivno prizadevajo urediti dostop do otroka, da bi lažje izvedli kaznivo dejanje.
Največkrat so žrtve spolnih zlorab otroci, stari med osem in 12 let, policija pa je že obravnavala tudi primere, ko so bile žrtve šele nekaj mesecev stari dojenčki. Takih zaznanih primerov ni veliko, verjetno tudi zato, ker je takšne informacije izjemno težko pridobiti. Materialni dokazi so pri obravnavi spolnih zlorab redki. Zelo težko je najti sledove, redke pa so tudi priče, ki so zlorabo videle. Policija se mora zato največkrat opreti prav na izjavo otroka, ki pa jo lahko potrdi posredno ali neposredno, saj je mogoče iz izjave otroka razbrati, ali govori o stvareh, ki so se mu res zgodile, ali pa govori naučeno zgodbo. Res pa je, da o spolnih zlorabah otroci le redko lažejo. Večja verjetnost je, da bodo o njej molčali, bodisi zato, ker se bojijo posledic, ali pa, ker so storilcu naklonjeni, saj jih je prepričal, da jim s svojimi dejanji izkazuje ljubezen. Posledice spolne zlorabe so lahko, še posebej pri otrocih, zelo hude. Okrevanje je dolgotrajno, življenje žrtve pa je lahko za vedno zaznamovano. Ravno zato je zgodnje zaznavanje tovrstnih zlorab ključnega pomena.
Policija je izdala tudi zloženko z naslovom Spolno nasilje. V njej je zapisano, da spolni napad ni dejanje strasti in poželenja, temveč gre za spolno, fizično in psihično nasilje. Storilec nad žrtvijo izkaže moč, jo poniža, dejanja pa ne stori, ker ne bi mogel obvladati spolnega poželenja. Strast in ljubezen nimata s spolnim nasiljem nobene zveze. Najhuje je, ker nekateri mislijo, da se posilstvu lahko ubraniš, če hočeš. ''Ne drži! Storilec zlomi odpor žrtve s fizično premočjo, z grožnjami nasilja oziroma s fizičnim nasiljem. Če se žrtev in storilec poznata, slednji zlorabi zaupanje žrtve in njen odnos do njega.'' Tudi mož lahko posili svojo ženo.
Prav tako ne drži, da so nevarni neznanci, ki napadejo predvsem ponoči, v temni, samotni ulici. V 80 odstotkih primerov žrtev storilec pozna. Prav tako niso žrtve zgolj mlade, privlačne ženske, nekateri celo trdijo, da izzivajo z načinom oblačenja in zapeljevanjem. ''Nič, kar žrtev stori ali ne stori, ni razlog niti opravičilo za spolni napad!'' piše v zloženki. In posledice? Vsaka žrtev se odzove na svoj način. Ni nujno, da je ''vsa iz sebe'', pretresena in histerična, saj lahko pride do otopelosti, lahko deluje hladno in neprizadeto.
Kako ravnati ob spolnem napadu?
Če ste žrtev, skušajte pobegniti oziroma pregnati storilca, svetujejo policisti. Če se fizično upirate, naj ne bo vaš cilj fizično premagati storilca, temveč pobegniti. Če ste žrtev spolnega nasilja, napad čim prej prijavite policiji. Zelo pomembno je, da se po spolnem napadu, dokler sledi niso ustrezno odvzete in zavarovane, ne umivate ali tuširate. Ne operite in ne vrzite stran oblačil, ki ste jih nosili med spolnim napadom. Čim prej pojdite k zdravniku, ki vam bo pomagal ter opravil telesni in ginekološki pregled, katerega cilj je najdba in zavarovanje sledi kaznivega dejanja. Zaupajte osebi, ki vam je blizu in vam bo pomagala. Spolni napad pomeni za žrtev hud poseg v njeno telo in celotno življenje. Posledice so lahko zelo hude, okrevanje zahteva svoj čas. Zato si poiščite pomoč: zdravniško, psihološko, pravno … V vsakem primeru imejte v mislih, da storilci spolnih deliktov nasilja dejanja pogosto ponavljajo. Žrtev ste lahko spet vi ali katera koli druga oseba.
