Američani pogosteje kot kdajkoli prej vzklikajo patriotska gesla. Z napisi "United we stand", "God bless America", "Osama bin Laden-most wanted" so opremljeni domala vsi avtomobili. "Stars and Stripes" v nepreglednem številu vihrajo z vseh državnih zgradb, univerz, bolnišnic, spomenikov in muzejev, ki jih v Washingtonu ne manjka.
Televizijske postaje namenjajo pozornost skoraj izključno samo povračilnemu napadu Američanov in njihovih zaveznikov na Afganistan, bakteriji vraničnega prisada, ter nedavnemu strmoglavljenju letala v New Yorku. Na to temo se od jutra do večera na vseh kanalih vrstijo razna omizja, v katerih sodelujejo eminentne osebnosti iz ameriškega političnega in vojaškega življenja. Sem ter tja televizijci seveda svoje gledalce obvestijo še o rekordih, ki jih v kinematografih podira ameriška premiera Harryja Potterja Kamen modrosti, in o tem, kako po povratku v ligo NBA igra košarkarski čarovnik Michael Jordan, ki je okrepil vrste domačih Washington Wizardsov. In to je vse. Onkraj luže so trdno odločeni maščevati se vsem odgovornim za napada na stavbi WTC-ja v New Yorku, ter obrambnega ministrstva v Washington D.C.-ju.
Mimogrede, na terasi Newseuma (interaktivni muzej svetovne žurnalistične zgodovine) v Arlingtonu (Virginia), stavba je ena najvišjih v Washington D.C.-ju in stoji v neposredni bližini Pentagona, se dobro vidi luknja, ki jo je v peterokraki objekt zvrtalo letalo. Menda je bilo letalo sprva namenjeno na Belo hišo, vendar je letelo tako nizko in tako hitro (minimalna hitrost, da se takšno letalo še obdrži v zraku je 220 km/h), da pilot željenega cilja ni mogel opaziti dovolj hitro. Bela hiša je namreč "stisnjena" med dve večji in višji stavbi, ki sta napadalcu očitno zakrivali pogled. Alternativa je bil Pentagon, na "srečo" je letalo treščilo v tisti del, ki so ga obnavljali, sicer bi bilo žrtev še veliko, veliko več.
Američani so po napadu na obrambno ministrstvo močno poostrili varnost. Varovalne ograje in betonski bloki so pred vsakim vhodom v stavbo, ki jo sicer obkrožajo številni vojaki v polni bojni opremi, z brzostrelkami na ramenih in daljnogledi okoli vratu. Humveeji, terenska vozila opremljena z orožjem za protiletalsko obrambo, so razvrščeni po bližnjih travnikih, na njih z roko na sprožilcu dežurajo marinci. Fotografiranje je strogo prepovedano.
Povečana varnost je tudi na letališčih okoli Washington D.C.-ja. Mogoče bom še najlažje opisala strah pred morebitnimi teroristi z naslednjim primerom. Sama sem povsem po naključju držala v roki plastenko vode, medtem ko so z radarjem na letališču ob odhodu iz ZDA preiskovali mojo ročno prtljago.
Eden od varnostnikov (op. letališke varnostne službe v ZDA so v rokah privatnih družb in ne države) se je obregnil v to, v pomankljivi angleščini pa mi je rekel: "Popijte jo."
Jaz pa nazaj: "A moram, zdaj pa res nisem žejna. Bom kasneje, če dovolite."
"Ne, popijte", ton njegovega glasu je bil že bolj oster.
"Zakaj pa ?" sem vprašala zgolj iz radovednosti.
"Da vidim, če je voda zastrupljena." In tako je gledal vame še naprej, medtem ko sem popila požirek, vzela prtljago in šla na svoj sedež.
Sicer je zaradi strahu pred napovedanimi novimi napadi potnikov veliko manj kot običajno, letalske družbe pa ena za drugo zapirajo svoja vrata. V teh dneh res ni prijetno potovati v ZDA, tudi zaradi tega, ker je prejšnji teden zaradi turbulence in napake na motorju v New Yorku strmoglavilo še eno letalo.
American Airlines, ljudje s strahom v očeh vedno znova gledajo v nebo. Kot turist se težko znebiš tistega neprijetnega občutka vsakič, ko kakšno letalo pristaja. Kaj pa, če pilot nenadoma spremeni smer, kam boš stekel, kje se lahko skriješ ...
Zaskrbljenost je še toliko večja zaradi antraksa. Med kratkim obiskom State Departmenta (zunanje ministrstvo ZDA) sem se na lastne oči lahko prepričala, kako imajo poštarji na sebi gumijaste rokavice v primeru, da bi bilo kakšno pismo okuženo s smrtonosno bakterijo. Nagonsko smo se seveda vsi izogibali vozičku pošte parkiranemu pred vrati ene od pisarn.
Po znanih dogodkih 11. septembra 2001 v ZDA (če si ob tem lahko sposodim stavek predsednika Milana Kučana izrečen ob osamosvajanju Slovenije) nič več ni tako kot je bilo.