'Ponoči mi razbija srce. Mladi ne upamo več imeti otrok'

Na protest v prestolnico je prišla v družbi prijateljev, skrbi jo, da Evropska unija in država podnebnih sprememb ne jemljeta resno. Ko jo vprašam, ali trpi za podnebno anksioznostjo, ki danes postaja vedno bolj razširjena med mladimi, mi odgovori: "A kdo ne? Če tiščiš glavo v pesek, ti je morda dobro, ampak sama tega ne morem." 

Kaj sporoča tistim, ki ne vidijo, da je ukrepanje nujno? Kot meni, ne gre za to, da tega ne bi videli, ampak se jim zdi, da so oni svoje že naredili in da to ni več na njih: "Rada bi jim sporočila, da so ravno oni na pozicijah moči in imajo dostop do vzvodov, kjer lahko naredijo razliko. Mladi namreč še nismo pri koritu, kjer bi lahko sprejemali politične odločitve, ki bi resnično kaj spremenile, in zaenkrat nas nihče ne jemlje resno."  Zato vse mlade poziva, da se aktivirajo. 

O podnebni anksioznosti med mladimi pripoveduje tudi Izidor Ostan Ožbolt: "Večinoma je mlade strah, ko razmišljamo, kakšna bo prihodnost. Ko ne veš, ali boš imel otroka ali ne, ker ne veš, kaj bo čez 20 let. Ko je tvoja prihodnost tako črna, da si že danes prestrašen, in to vpliva na tvoje vsakodnevno delovanje." Kot meni, bodo mladi manj podnebno anksiozni le, če bodo videli, da vlada na tem področju dela resno in veliko: "Da vidimo, da bomo dovolj hitro opustili premog, da so v teku velike investicije v železnice ... Ko vidimo takšna dejanja, smo lahko tudi bolj optimistični glede prihodnosti in se ta podnebna anksioznost posledično zmanjša."  

Sam je del boja za podnebno pravičnost že od samega začetka in ključno se mu zdi, da gre pri tem več kot le za prihodnost mladih: "Gre za to, da lahko Slovenija pri reševanju te krize mnogo pridobi." Zelena delovna mesta, čistejše okolje, čistejši zrak, našteva: "Preko reševanja podnebne krize vidim lepšo prihodnost."

'Priznati  si moramo, da je to boj vseh družbenih skupin'

V množici mladih, ki je več kot očitno naredila vse, da bi bila (vsaj) danes slišana, pa vseeno ni povsem umanjkala generacija njihovih staršev in starih staršev. Kljub temu, da so ulice danes zavzeli mladi, jih starejši niso povsem pustili na cedilu, ampak so številni njihov boj za prihodnost vzeli za svojega. 

 "Prihodnost mladih je vprašljiva, skrbi me za mlade, za moje otroke. Mislim, da jim družba danes ne prisluhne dovolj," pove Martina Kališek. Mladim želi več zdravega okolja, več pomoči, manj pretoka kapitala v sfere in ureditve področja, ki so mladim nedostopna. Skrbi jo onesnaženje in segrevanje planeta. Predvsem pa to, da se vsa ta leta veliko govori in nič ne naredi, pove. Na Podnebni štrajk je skupaj s prijateljico prišla z Vrhnike. S seboj pa sta v podporo pripeljali pravo atrakcijo – 'skvačkano' kolo, ki je delo rokodelske skupine Kva Kvačkaš, na katerem je lično izvezeno sporočilo: 'Ni planeta B'.

Boj proti podnebnim spremembam oziroma boj za politike, ki bodo omejile podnebno krizo, je boj vseh, poudarja tudi Gaja Brecelj, direktorica Umanotere: "Ne samo mladih, ne samo okoljskih nevladnih organizacij, pač pa vseh družbenih skupin, zato ker se tiče prav vseh in posledice že danes čutimo praktično vsi."  Vsa ta leta vztrajamo, ker morajo biti pravice za dostojno življenje priborjene in ne preostane nam drugega, pripoveduje, medtem ko potiska kolo. Izpostavlja, da so ključne sistemske spremembe, da je oblast tista, ki je na potezi: "In samo politika, ki bo postavila pravila vsem družbenim podsistemom, tako kapitalu, tako izobraževalnemu sektorju, da bo šlo vse v isto pot. Ta pot pa je lahko le podnebno nevtralna družba." 

Najbolj jo skrbi naraščajoča neenakost in nepravičnost, saj za ekonomsko in družbeno močnejše veljajo druga pravila kot za vse ostale in za mlade se situacija slabša. Ne morejo si privoščiti stanovanja, vedo, da bo podnebna kriza samo še hujša, našteva. Živijo pa v družbi, kjer politika to ignorira: "Zato je prav, da se jim pridružimo, da jih podpremo in da si priznamo, da je to boj vseh družbenih skupin." 

Vedno bolj politično obarvani transparenti: zelena postaja rdeča in roza

In če so na prvem Podnebnem štrajku leta 2019 na transparentih prevladovala sporočila 'Ni Planeta B', skoraj štiri leta po tem opazna sprememba. Na transparentih poleg okolja kriči vedno več politično obarvanih sporočil, ki zahtevajo pravice delavskega razreda in ki opozarjajo na neenakost v družbi in na ranljivejše skupine, tudi na tiste, potisnjene na socialni rob.   Zeleno barvo tako vedno bolj nadomeščata rdeča in roza. Na račun tega, da so podnebni protesti postali vedno bolj politično obarvani, je  sicer slišati vedno več kritik. A kot poudarja Pia Zupančič iz Gibanja Mladi za podnebno pravičnost: "Mladi smo bili vedno val sprememb. Ekstremno pomembno se nam zdi, da se mladi vključujemo v politiko in da protestiramo, ker drugače težko naredimo spremembe." 

Kaj sploh je podnebna pravičnost, za katero si prizadevajo? Podnebna pravičnost pomeni pravičen zeleni prehod za vse prebivalstvo, pojasni: "Da delavski razred ne plačuje posledic podnebnega prehoda. Da zanj plačujejo tisti, ki imajo največ. Tisti, ki držijo kapital. Želimo si družbe, ki bi služila ljudem, ne pa le najbogatejšim."  

Je to torej sploh še protest za okolje?  Kot odgovarja: "To je protest za okolje, saj mora ravno podnebni prehod biti  pravičen. Kot lahko vidimo trenutno, ko se dogajajo zelene reforme, tega plačuje predvsem delavski razred. Medtem ko so pravi krivci velike korporacije in politike, ki sistema ne spreminjajo na način, da bi služil ljudem in planetu. Ampak ta služi predvsem kapitalu." Kot pravi, je del tega boja, ker jo skrbi za okolje, družbo in prihodnost: "Najbolj nas skrbi, da se nam bo čas iztekel in ne bomo uspeli rešiti podnebne krize, kar bi imelo katastrofalne razsežnosti za našo prihodnost."  

Bistvo njihovih zahtev je enako že od začetka, pravi. Doslej te niso bile implementirane, tako kot bi želeli: "Želimo si bolj učinkovito ukrepanje za reševanje podnebne krize. Zakaj že četrto leto vztrajajo pri "štrajku" za okolje? "Ker nimamo druge izbire. Še vedno bomo imeli prihodnost. Želimo si, da bo ta čim lepša in zato aktivisti vztrajamo. Ker si želimo ustvariti boljšo družbo. Če ne za nas,  pa za prihodnje generacije."  Kot pravi, se trudijo, da so tudi sami dober zgled: "Poskušamo delovati tako, da živimo pravično, da dajemo drugim. Imamo takšen življenjski slog, da razmišljamo tudi  o drugih, ne le o sebi. In mislim, da je to tisto, kar manjka v naši družbi. Podnebne krize ne jemljemo dovolj resno. Podnebna kriza ni nekaj, kar se zgodi v enem dnevu in bi bila katastrofa, in zato je ljudje ne začutimo takoj, ampak se dogaja počasi. Zato ni občutka panike. In ker ga ni, se ukrepi sprejemajo prepočasi," je prepričana.

'To je celostni, ne le okoljski boj' 

"Ko gre za podnebne spremembe, te največkrat prizadenejo tiste, ki so zanje najmanj odgovorni," Samanta Pahole iz Mladih za podnebno pravičnost pojasnjuje, zakaj boj za podnebno pravičnost, ne le boj za podnebje. Kot ocenjuje, se od leta 2019, ko so se mladi prvič množično podali na ulice in zahtevali zelene spremembe, ni veliko spremenilo: "Začelo se je sicer govoriti o zelenem prehodu, a do drastičnih sprememb ni prišlo. Odločevalci so dali veliko obljub, a radi bi videli tudi rezultate."

V podnebnem boju sodeluje, ker verjame, da mladi lahko spremenijo stvari in ker so generacija, ki bo veliko bolj občutila podnebne spremembe, kot generacije pred njimi: "Radi bi izrazili svoje mnenje in imeli debato z odločevalci.  Radi bi sporočili, da smo v okoljski in ekonomski krizi: "Mladi težko pridemo do stanovanj, starejši pogostokrat trpijo pomanjkanje, v Evropi divja vojna. Ujeti smo v večih krizah, ki ena drugo še poglabljajo. Začeti je treba z velikimi spremembami, bojem proti kapitalizmu. Danes se ne borimo le za okolje, ampak tudi za dobrine, kot so javne površine in javna stanovanja. To je celostni, ne le okoljski boj." 

 Na Podnebnem štrajku je bilo tudi danes nekaj znanih sindikalnih imen, ki so Mladim za podnebno pravičnost izkazali podporo. Med njimi Tea Jarc iz sindikata Mladi Plus, Branimir Štrukelj iz SVIZA, David Švarc iz Sindikata poklicnih gasilcev. Od politikov pa smo tam zasledili Miho Kordiša iz Levice, ki je poudaril, "da je podnebna kriza svetu pokazala, da je kapitalizem nevzdržen ekonomski model in da ga moramo spremeniti s solidarnostnimi oblikami sobivanja, sicer kot človeštvo ne bomo preživeli."