Največji zakonski lapsus sta si v financiranju predvolilne kampanje leta 2000 privoščili SLS+ SKD in DeSUS. Prva je namreč volilni boj financirala iz 45, druga iz 36 žiro računov - v posmeh zakonu, ki strogo določa en in edini volilni žiro račun. Ljudska stranka tudi ni objavila imena donatorja, ki je na mariborski račun nakazal milijon tolarjev, zakon pa pravi, da morajo biti imena tistih, ki prispevajo več kot tri povprečne slovenske plače, javna.
Najslabši računarji so bili po ugotovitvah revizorjev v stranki upokojencev. Seštevek zbranih sredstev je bil previsok za sedem odstotkov, porabljenih prenizek, estradnikom so 700 tisočakov plačali na roko, za volitve pa so porabili, glede na štiri poslance v parlamentu, nesorazmerno veliko denarja. Stranka mladih, ga je na primer štirikrat manj. So pa v SMS zamudili rok oddaje finančnega poročila, najeli kredit, ki ni bil nakazan na žiro račun in si omislili preveč popustov.
Zgledni matematiki niso bili niti v SNS - številka zbranega denarja je bila, so ugotovili revizorji, v vmesnem poročilu prenizka za dober milijon, v zaključnem za pol milijona tolarjev, prav tako vsa sredstva niso bila zbrana na posebnem računu oziroma poravnani z njega.
Najmanj napak so imele največje stranke. V LDS so pol milijona porabili mimo volilnega žiro računa, v SDS so po volitvah z njega poravnali zahvalo za zaupanje in zamudili z oddajo polletnega poročila poslovanja stranke. Tega niso v roku oddali tudi v DeSUSu in ZLSD, za kar bi ju lahko kaznoval sodnik za prekrške. Nekateri kandidati NSi pa so del volilne kampanje financirali iz svojega žepa in to kar mimo volilnega žiro računa, v stroške volitev pa so všteli celo povolilno veselico.
