Strateško načrtovanje in zakaj ga v Sloveniji ni?

Po pričakovanju je bil odziv splošne javnosti na to tragedijo izredno srčen in opogumljajoč, podobno kot lani pri katastrofalnih požarih na Krasu; več tisoč prostovoljcev (predvsem gasilcev) pomaga pri čiščenju poti, hiš, javnih površin in drugih objektov, drugi zbirajo finančne in materialne donacije, da se prizadetim čim prej pomagajo vrniti pod domačo streho in obnoviti, kar se le da. Naša država je prejela tudi zelo široko mednarodno pomoč, tako v finančnih in materialnih sredstvih, mehanizaciji in številnih strokovnjakih ter prostovoljcih, ki so prišli na pomoč. Vlada je delovala zelo odločno in takoj zaprosila za krizno pomoč iz evropskih skladov za okrevanje.

Ključno je vprašanje – kako naprej? Za ustrezno načrtovanje moramo vedeti, kaj je globlji razlog za to tragedijo in ali bi jo lahko preprečili? Na žalost je odgovor podoben kot za marsikatero stvar v naši državi – lahko bi jo preprečili oz. vsaj omilili, če bi bila sedaj porušena infrastruktura zgrajena skladno z zakonitostmi in zahtevami na prizadetih (porečnih) območjih in če bi bila izpostavljena področja primerno zavarovana.

Zakaj niso bila? Ker smo mislili, "da se tukaj kaj takega ne more zgoditi". Sedaj, ko se zavedamo ogromnega obsega uničenja, so mediji polni svaril, da je treba stvari čim prej urediti in zavarovati. Podobno je bilo lani po požarih; nenadoma je vsak vedel, katero letalo je Canadair in zakaj bi ga morali za gašenje uporabljati namesto helikopterja. Zdi se, da vsaka nova katastrofa prinese s seboj nov bazen samooklicanih strokovnjakov.

Seveda bo kdo upravičeno rekel – kaj je bistveno drugačnega med to kolumno in gostilniškimi komentarji po takšnem dogodku? Oboje ima enako sporočilo – "To bi morali urediti! Jaz bi to na njihovem mestu uredil takoj!" Priznam, po toči zvoniti je prepozno in po bitki s(m)o vsi generali. Zato ta kolumna ni samo o poplavah ali o naravnih nesrečah. Ta kolumna je o tem, zakaj zaradi enake malomarnosti, ki jih je naredila tako uničujoče, trpi razvoj naše države.

V Sloveniji preprosto primanjkuje strateškega, dolgoročnega mišljenja; predvsem v politični in odločevalski sferi, deloma pa tudi v zasebnem sektorju. Ne manjka nam strateških dokumentov in dolgoročnih smernic; vendar ti ostajajo bolj ali manj mrtva črka na papirju, ne glede na področje. Namesto da bi bil razvoj neke stvari morda počasen, a dolgoročen in stalen, je nenaden, kratkoročen in nepremišljen. Posebej se to pozna pri naši infrastrukturi.

Dober primer je slovenski avtocestni križ, brez dvoma največji infrastrukturni projekt samostojne Slovenije. Čeprav je bil prvi del med Ljubljano in Vrhniko odprt leta 1972, se je intenzivnejša gradnja celotnega omrežja začela v letu 1994. Križ naj bi bil zaključen leta 2012 z odprtjem odseka gorenjske avtoceste med Podtaborom in Peračico. To v resnici ni bil konec gradnje; odsek Draženci–Gruškovje, od Ptuja do hrvaške meje, smo gradili vse do leta 2018; prav v tem trenutku pa se počasi gradi avtocesta na t. i. tretji razvojni osi projekta, zasnovanega že v devetdesetih. Kdaj naj bi zaključili z gradnjo, ne ve nihče; v uradni rok, postavljen v leto 2027, najverjetneje tudi prav nihče ne verjame. Ali bo to dejanski konec gradnje omrežja, tudi še ni zaključeno; morebitni odsek Postojna–Ilirska Bistrica–Jelšane še čaka na gradbeno dovoljenje, pri čemer njegova gradnja še ni potrjena.

Poleg nedovršenosti načrtovanja obsega omrežja je pri avtocestnem križu nedovršeno načrtovanje njegove zasnove in morebitnih popravkov v prihodnosti. Do devetdesetih let so bile vse avtoceste in hitre ceste načrtovane kot dvopasovnice, posledično so bili vsi odseki zgrajeni kot dvopasovni, brez možnosti širitve oz. gradnje tro- ali večpasovnic v predvidoma bolj obremenjenih odsekih. Prav tako načrtovanje avtocestnega križa, z nekaj svetlimi izjemami, ni vzelo v obzir železnice; ta je bila v devetdesetih pojmovana kot zastarel način prevoza, po letu 2009 pa zanjo ni bilo denarja. Na srečo se slednje v zadnjih letih spreminja, vendar dolgoročnejše vizije od prenove obstoječih prog slovensko železniško omrežje še vedno nima.

Vsak delovnik, še posebej poleti, na naših avtocestah preklinjamo turiste, tovornjake in dnevne migrante, da ustvarjajo gnečo in kolone. Že več let poslušamo obljube, da se bodo začeli graditi tretji pasovi, vendar se gradbena dela še kar ne začenjajo. Pravega razloga ne slišimo pogosto – za tretji pas preprosto ni prostora, ker ni bil nikjer predviden. Slovenske avtoceste so bile načrtovane kot dvopasovnice, ob katerih so postavljene sicer zelo kakovostne protihrupne pregrade. Za širitev bi morali te pregrade razstaviti, marsikje zamenjati in jih skupaj s temelji ponovno postaviti na novem mestu. To bi bilo drago in zamudno.

Zadnja "rešitev", ki jo je predlagal kar generalni direktor DARS Valentin Hajdinjak, je preoblikovanje odstavnih pasov v tretji pas na najbolj obremenjenih odsekih. Rešitev je tipična za Slovenijo – objavljena med poletno sezono največjih kritik, usmerjena kratkoročno, brez globljega načrtovanja in na neki način predstavljena zelo populistično. Odstavni pas obstaja zaradi varnostnih razlogov, da na njem parkira vozilo v okvari ali da omogoči pot za reševalna vozila. Ker nas varnost na cestah v resnici ne zanima preveč in ker smo si vsi kdaj v koloni želeli prehiteti po odstavnem pasu, se na tak predlog ne odzivamo preveč negativno.

Avtocestni križ je samo simboličen primer. Do lanskih požarov na Krasu (ki niso bili prvi) se o požarni ogroženosti ni kaj dosti govorilo. Eno leto po požarih in takratni histeriji se jih še redkokdo spomni. A ste v zadnjih desetih mesecih slišali besedo Canadair? Enako smo kljub uničujočim poplavam leta 2007 v Železnikih in vseslovenskih poplavah 2010 pozabili tudi na poplave. Kaj pa druge vremenske katastrofe, kot je bila nevihta s točo v Črnomlju leta 2018 in uničujoči žledolom v 2014? Kljub opominu, ki ga je predstavljal zagrebški potres pred samo tremi leti, malokdo pri novogradnji razmišlja, kaj bi se z njo zgodilo v primeru potresa. Trenutno so v naših mislih poplave in zato je to sedaj prioriteta številka ena. Drugo je potisnjeno na stran, vse do naslednje katastrofe. Treba je delati "hitro in učinkovito". Beri: nekaj spackati skupaj, "toliko, da bo", dokler ljudje na to stvar ne pozabijo.

Ta miselnost se od povprečnega državljana premika tudi na lokalne in državne oblasti. Strategije gospodarskega razvoja, digitalizacije, prometne usmeritve, okolja, za mlade in upokojence ... prepogosto ostajajo samo predvolilne obljube ali sijajen primer, kako "papir vse prenese". Da bi posamezne vlade resno sledile razvojnim strategijam prejšnjih vlad, ker bi bilo to dobro za naš splošni razvoj, je nekaj nevidenega. Da bi bili strateški dokumenti zasnovani ob upoštevanju mnenj sociologov, urbanistov, okoljevarstvenikov in različnih regij, pa so trenutno lahko le sanje. Zemljišče sodne palače ob Dunajski cesti v Ljubljani ostaja kot gradbena jama nedotaknjeno že več kot deset let. Avtobusna postaja v Ljubljani je bila kot začasna rešitev postavljena v sedemdesetih letih; z gradnjo nove, stalne so začeli lani.

Nagnjenost h kratkoročnim usmeritvam je Ahilova peta demokratičnih sistemov. Nismo edina država, ki se spopada s pomanjkanjem strateških usmeritev. To pa ne sme biti izgovor, da ne storimo ničesar. Za napredek naše države, za njeno ohranitev kot kraja, v katerem želimo živeti in načrtovati prihodnost naših zanamcev, je potrebno treba začeti dolgoročno in strateško delati načrte za naslednjih dvajset in ne le pet let. Res je, da se nič ne postara bolj kot vizije prihodnosti; vendar v prihodnost preprosto moramo gledati.