Peklenskih 20 km: bodeča žica, spolzka vrv, ledeno jezero

"Ja, pokljuško vreme je nekatere ovire naredilo še ekstra dobre," se smeji Luka, postavljalec zahtevne trase skozi tamkajšnje gozdove. Na 20 kilometrih proge je bilo postavljenih 19 ovir, ki so jih premagovali aktivni pripadniki enot iz Slovenije in tujine, za vrat pa so jim precej uspešno dihali tudi civilisti.

Ena ekipa je skrbela za traso, druga za dogajanje v štartno-ciljni areni, razloži sogovornik, ki je bil zadolžen za koordinacijo dogodka Striker Challenge 2025. Postavljanje trase so začeli v torek, vse v soglasju s Triglavskim narodnim parkom (TNP) in Zavodom za gozdove. 

Delali smo od jutra do večera, vsak dan, ne glede na dež, tako da smo imeli kar zanimive delovne pogoje. Nekatere ovire so tako postale še bolj zahtevne, kot smo jih načrtovali. Že takoj v tunelu, kjer se je začela trasa, so v popolni temi in ob živahni glasbi stopili v 10 centimetrov vode, ki se je nabrala tudi tam pod bodečo žico," se smeji.

Na 20 kilometrih gozdne trase so torej postavili 19 različnih ovir. "Upoštevali smo konfiguracijo terena in pravila TNP-ja, na določenih odsekih je bil samo tek, da nismo posegali v naravo z ovirami, ki so ogromne," opisuje, kako so se pri postavitvi prilagajali naravi.

"Naša želja je bila, da postavimo take ovire, da bi čim manj tekmovalcev opravilo vse. Želeli smo zahtevne, močne ovire," se smeji. Kot najtežjo opisuje tisto, kjer je bilo treba s cepini premagati opičjo kletko, za izredno težko se je izkazalo tudi avstralsko plezanje, saj je bila ta ovira postavljena na koncu trase, ko so bile mokre roke na vrvi že izredno utrujene.

Povsem na koncu pa je tekmovalce čakalo plavanje čez mrzlo jezero, ki ima zgolj okoli 12 stopinj, kot pravi sogovornik: "Ko stopiš noter, te zazebe do kosti, najprej doživiš šok, nato si rečeš, saj bo v redu, na polovici potem pa je samo še trma, saj drugega izhoda ni," pripoveduje Luka, ki je traso preizkusil tudi sam. Čeprav ne v tekmovalnem tempu in kljub vojaškim izkušnjam, se mu je zdela zelo zahtevna, a kot pravi, ne tako zahtevna, da bi odvrnila ljudi od tega.

Za organizacijo dogodka, ki je letos v razširjeni različici potekal že tretje leto, skupaj z Extremom stoji UF PRO, ki je tudi uradni opremljevalec Slovenske Vojske, Policije, Civilne zaščite, 90 odstotkov oblačil pa sicer izvozijo v tujino, kjer jih nosijo vojaške in policijske enote.

Želeli so privabiti predvsem sedanje in nekdanje policiste, vojake, prve posredovalce in aktivne športnike. "Namen je, da se imajo civilisti, ki so fizično aktivni, navdušeni denimo nad crossfitom, možnost pomeriti se s tistimi, ki imajo že izkušnje v varnostnih strukturah," Martin Pogačnik razloži, da so imeli 166 prijav iz 16 držav. "Več kot polovica je tujcev, imamo tudi aktivne pripadnike enot, tako da je ravno pravšnja mešanica," je dodal.

Domen v cilju čaka prijatelja. Pogodbena rezervista v Slovenski Vojski. "Prišla sva, ker je dobro, da se vsake toliko časa malo preizkusiš, testiraš svoje meje in vidiš, kje si," pravi. Kot vojaški rezervist je moral tudi v SV seveda opraviti praktično usposabljanje. "Iskreno? Tole danes je bilo na nekem precej višjem nivoju," je dejal tekmovalec, ki je s progo opravil v dveh urah in 45 minutah. 

"Že takoj na začetku te zmoči, potem pa imaš še 20 kilometrov pred sabo. Sprva si še poln adrenalina, najtežje pa mi je bilo tisto plezanje po vrvi na koncu," pripoveduje, ko v cilju dočaka še prijatelja Anžeta, ki je pritekel približno 20 minut za njim. Pri rezultatih se sicer ne meri samo skupni čas na koncu, ampak se upošteva tudi število ovir, ki jih je tekmovalec uspešno premagal.

Nasmejan je tudi Mario, ki je na Pokljuko prišel iz Avstrije. "Zadnjih 15 let se nisem pretirano ukvarjal s športom in zdaj sem se odločil, da je ta tekma dobra priložnost, da spet začnem. Na približno polovici trase sem ugotovil, da je bila to verjetno napaka," se prešerno šali na svoj račun. "Ampak mi je uspelo in zdaj sem zelo vesel in ponosen nase," je zadovoljen.

Zgolj dve uri in tri minute pa je potreboval Anže. Nekoč je bil turni smučar, nato gorski tekač, sicer pa posebnih izkušenj s tovrstnimi tekmovanji nima. Zdaj kot "holcer" dela v gozdu, se opiše. "Vedel sem, da je treba pred vsako oviro malo premisliti, so bile kar zanimive. Pri tisti kletki s cepini sem sprva mislil, da ne bo šlo. Potem pa mi je inštruktor rekel, naj se najprej obesim na oba in potem zaniham, pa je šlo," opisuje.

Jezero pa se mu denimo sploh ni zdelo mrzlo: "Včasih sem se kopal v ledeniških jezerih, na Jezerskem skočimo v jezero tudi na silvestrovo, tisto je malo hujša različica primorske variante novoletnega skakanja v morje, tako da je bila voda danes super," mirno pripoveduje.

Ko pa sleče zgornjo jakno, postane marsikaj bolj jasno. Z zahtevno traso je tako suvereno opravil slovenski gorski reševalec.