'Vsak predmet ima svojo zgodbo, svojo bolezen in pot do ozdravitve'

Od rokodelske umetnosti do sodobne znanstvene obrti je restavratorstvo skozi čas doživelo velik razvoj. V preteklosti so restavratorji izhajali iz umetniških delavnic, kjer so z lastnim občutkom in spretnostjo popravljali slike, kose pohištva in druge predmete. Delo je temeljilo predvsem na izkušnjah, opazovanju in občutku za kompozicijo ter barvno harmonijo. "Včasih je bil to umetniški poklic, v zadnjem času pa to postaja neke vrste znanost", opiše dr. Frančiška Oražem, umetnostna zgodovinarka ter restavratorka pri Restavratorstvu Kavčič.

Danes je restavratorstvo postalo preplet znanosti, tehnologije in umetnosti. Z razvojem in izobraževanjem so se vzpostavili natančni postopki, raziskovalne metode in standardi. Restavrator tako ni več le umetnik, ampak tudi raziskovalec, ki mora razumeti materiale, kemijske procese in zgodovino predmetov, ki jih restavrira. Delo v delavnici Kavčič pa kaže, da ta poklic pogosto presega meje službe: "Ta poklic je postal del nas, kar se kaže v tem, da kar štirje od sedmih otrok nadaljujemo očetovo pot," pove direktorica Julijana Urbančič (konservatorsko-restavratorski tehnik) iz družine Kavčič.

Sodobni pristop k delu se začne s temeljitim pregledom in analizo predmeta. Preden se restavrator sploh dotakne površine, predmet natančno pregleda, preuči in postavi diagnozo njegovega stanja. Na podlagi ugotovitev pripravi načrt dela ter določi, s katerimi tehnikami in materiali bo delal, zakaj so ti primerni ter kako bo postopek potekal, da predmet ostane čim bolj avtentičen.

Del priprave vključuje tudi umetnostnozgodovinske raziskave ter po potrebi naravoslovne analize. Pri tem restavratorji uporabljajo vrsto sodobnih orodij in metod – od mikroskopov in UV-svetlobe do laserskih pripomočkov, ki omogočajo natančno odstranjevanje površinskih nečistoč na različnih materialih.

"Z novim laserjem lahko natančneje odstranjujemo barvne sloje in površinske nečistoče na različnih materialih, tako na lesu, kamnu in kovini," opisuje restavratorka Frančiška. 

Pri restavratorskem delu imajo ključno vlogo materiali, iz katerih so predmeti narejeni in s katerimi se jih obnavlja. V delavnici Kavčič še vedno prisegajo na tradicionalne, kot so lepila živalskega izvora, različne vrste kred, jajčni polimenti, olja in voski. To so snovi, ki jih poznamo že stoletja, in so se izkazale za najbolj zanesljive. Njihova prednost je v tem, da so po sestavi podobne osnovnim materialom, kot je les, zato se z njim "razumejo". Prav zaradi te kompatibilnosti omogočajo, da obnovljeni predmeti dihajo in se odzivajo na okolje podobno kot nekoč, kar bistveno pripomore k njihovemu dolgotrajnemu obstoju.

Restavratorji pri delu pogosto ročno rezbarijo manjkajoče dele, obnavljajo ornamente in po starih tehnikah nanašajo tudi lističe zlata. "Še vedno ročno rezbarimo ter nanašamo zlato po starih tradicionalnih tehnikah," razlaga direktor Franci Kavčič, konservator-restavrator. Postopek je počasen in natančen, saj mora biti vsak poseg ne le estetsko ustrezen, temveč tudi reverzibilen, kar pomeni, da bi ga bilo mogoče po potrebi odstraniti, ne da bi poškodoval original.

"Vsak predmet ima svojo zgodbo, svojo "bolezen", svojo pot do ozdravitve, naš cilj pa je vedno ohraniti dušo tega predmeta," nadaljuje Kavčič. Restavrator mora ugotoviti, kje so poškodbe, kako so nastale in s katerimi postopki bodo predmet obdelali. Cilj restavratorstva ni ustvariti novega predmeta, temveč ohraniti njegovo dušo – tisto, kar ga dela avtentičnega in povezanega s časom, v katerem je nastal.

Med najzahtevnejšimi primeri so tisti, kjer je osnovni material, na primer les, zelo načet ali delno razpadel. Včasih predmete skupaj drži le še tanka plast barve. Restavratorka Julijana pove, da je "v takem primeru treba narediti tudi kakšen nov kos, vendar imeti v mislih, da ohranimo večino originala." Takšni primeri zahtevajo posebno previdnost in izkušnje, saj je treba najprej stabilizirati obstoječ material, šele nato se lahko nadomestijo manjkajoči deli. Tudi ko se doda nov kos, je nujno, da se ohrani večina originalne strukture. Spoštovanje do izvirnika ostaja temeljno načelo restavratorskega dela.

Restavratorji pri svojem delu povezujejo različne svetove. Sodelujejo z občinami, župnijami, muzeji, javnimi zavodi in tudi z zasebnimi naročniki, ki želijo ohraniti predmete zgodovinske ali osebne vrednosti. Posegi v kulturno dediščino, ki so vpisani v Register kulturne dediščine Slovenije, pa zahtevajo še posebno odgovornost in nadzor. V takšnih primerih restavratorji sodelujejo z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, kjer poteka usklajevanje z odgovornimi konservatorji za posamezna področja. 

Poklic restavratorja se danes hitro razvija. V delavnicah vpeljujejo nove pristope, materiale in tehnologije, ki omogočajo bolj natančno in trajno delo kot nekoč. "Sam poklic se danes hitro razvija z novimi pristopi, materiali in orodji. Digitalna orodja, 3D-skenerji ter sodobne metode čiščenja in konzerviranja omogočajo bolj natančno delo kot kadarkoli prej," pojasni Franci Kavčič.

A ob tem opozarja tudi na drugo plat napredka. "Obstaja nevarnost, da se izgubi tradicionalno znanje – vedenje in izbira lesa za določen namen, ročne spretnosti, kot so flodranje, marmoriranje ter sam občutek za material, ki ga tehnologija ne more nadomestiti." Prav ta občutek in spoštovanje ostajata temelj pristnega restavratorskega dela, most med preteklostjo in sodobnostjo.

"Kot radi rečemo, se drevo brez močnih korenin posuši, in mi se trudimo, da naše skupne korenine ter korenine kulturne dediščine ostanejo žive," svoj poklic opiše Frančiška Oražem. Ta misel najbolje povzema bistvo restavratorstva: ohranjanje zgodovine, da bi jo lahko razumele in spoštovale tudi prihodnje generacije.

Zgodovina ni le zapis v knjigah, temveč sled v predmetih, umetninah in prostorih, ki nas obkrožajo. Restavratorji s svojim delom omogočajo, da ta vez ostaja. Vsak obnovljen predmet, ki ga rešijo pred propadom, je prispevek k ohranjanju naše zgodovine.

"Prihodnost restavratorstva je svetla, če bomo znali povezati tradicijo z inovacijami," zaključi Franci Kavčič. Napredek omogoča nove, varnejše in bolj natančne postopke, vendar bo bistvo poklica vedno ostala skrb, znanje in spoštovanje do originalov. Restavrator vsak dan vidi rezultat svojega dela, a pot do tega zahteva potrpežljivost, natančnost in veliko ljubezni do detajlov.

Mladim, ki jih poklic zanima, restavratorji svetujejo, naj razvijajo umetniški občutek in ročne spretnosti. Znanja, kot so risanje, slikanje, kiparjenje ali rezbarjenje, so dragocena osnova za razumevanje dela, ki ga obsega ta poklic.