Strupeno zelena Slovenija: kaj se skriva pod idilično površino?

Celje, v bližini nekdanje Cinkarne: "Jaz sem zbolela za rakom, mož je zbolel za rakom, on je že umrl. Sem ravnokar dobila obvestilo, da se moram ponovno oglasiti na Onkološkem inštitutu." Krajani več zaselkov so leta opozarjali, da je nekaj narobe, se obračali na vse mogoče naslove, Policijo, inšpekcijo, ministrstva. Zgodilo se ni nič. 

"V obraz so nam lagali, vsi po vrsti. Smo bili prodani tukaj kot prasci na svinjskem sejmu, ki ga imamo tukaj vsako sredo." Ljudje so pripovedovali, kako je bilo: 

"Ženske, ko so se z biciklom peljale, ko je bila megla, pet minut, pa so bile luknje notri, najlonke so bile uničene. Zelenjava ni  rasla, kot bi morala, dostikrat ti je šlo na bruhanje, dostikrat nisi vedel, od česa ti je bilo slabo."

"Ko so s Cinkarne spustili, to je plavala po sobi rdeča megla, ker so ponoči spuščali, da niso ljudje čez dan noreli."

Od kemikalij so bili požgani gozdovi, sadovnjaki in zelenjava, živali so umirale. Vsi pristojni pa so jim zatrjevali, da je vse v mejah normale. 

"Konj je zdržal eno leto pa pol, je padel na kolena in je bilo konec. Takrat je celo Cinkarna dala odškodnino, da si novega konja kupil." 

Vse je bilo zastrupljeno, predvsem s kadmijem, veterinarska služba je prepovedala prodajo notranjih organov, jeter, pljuč."

Te informacije do večine Celjanov niso prišle.

V vsaki hiši naj bi bili bolni, mladi in stari.

Posebna raziskava Onkološkega inštituta je sicer pokazala, da naj bi bilo število raka takšno, kot bi ga pričakovali v teh krajih, le raka na ledvicah naj bi bilo nekoliko več. Civilna iniciativa je imela drugačne podatke. Raka v Celju, posebej v nekaterih zaselkih, naj bi bilo veliko več kot v drugih krajih po Sloveniji.

Ko so ob vstopu v Evropsko unijo upali, da bo šlo na bolje, so staro Cinkarno preprosto razstrelili. Ne da bi pred tem vsaj odstranili azbestno streho, azbestni delci so še tedne poplesavali po celjski kotlini. Tudi podatki o onesnaženi zemlji so bili različni. Župan je trdil, da je z zemljo vse v redu. Raziskovalci z Inštituta za okolje in prostor pa drugače: "Gre za ekstremno onesnaženje po koncentracijah, po heterogenosti, tu ni samo svinec, kadmij kot v Mežiški dolini, ampak še cink, baker, katran." 

Ker je bil dokument s temi izsledki označen kot zaupen, ni nikoli prišel v javnost. Lokalni prebivalci so se spraševali, kam so odpeljali vso onesnaženo zemljo, ki so jo izkopali ob gradnji. 

"Sem rekla, joj, ne vem, kam bodo to peljali, bomo imeli novo Fukušimo, smejala sem se, potem pa so jo pripeljali sem, na 100 metrov od bajte. Ko smo videli, da je plave barve, smo takoj vedeli, da je iz Cinkarne." Tako so pred nekaj leti v oddaji Preverjeno pripovedovali ljudje, pokazali smo tudi nikoli objavljene dokumente, pričanja strokovnjakov in pričanja tistih, ki so jim zaprli usta. Še vedno ni jasno, kam vse so takrat odpeljali strupeno zemljo. V prihodnjih letih se je pojavljala tu in tam, včasih tudi kot del nasipa za otroška igrišča. A o tem nekaj kasneje.

Herbicid atrazin že v nizkih dozah povzroča poškodbe na ledvicah, srčni mišici, jetrih. Iz prakse je jasno, da se nek herbicid, pesticid, zelo, zelo težko prepove, zato je z atrazinom verjetno bilo res nekaj hudo narobe. Prepovedan je od leta 2003, v oddaji pa smo dokazali, da so ga uporabljali še leta po prepovedi. Še vedno ga najdejo  v pitni vodi. Na Dravskem polju ostajajo koncentracije enake kot pred leti. Raziskovalec Gorazd Pretnar pravi, da je bil atrazin zaradi učinkovitosti in nizke cene med kmeti izjemno priljubljen: "Posle se je sklepalo po bifejih in se ga odvažalo iz garaž."

Velik požar v tovarni Kemis na Vrhniki leta 2017  je pokazal, koliko atrazina je še v okolju. Ob požaru je ogromno odpadkov, ki so zgoreli, končalo v bližnjem potoku Tojnica. Med snovmi, ki so tam posebej izstopale, je bil prav strupeni rakotvorni atrazin. 

Anhovo

Kot prvopodpisana je zdravnica Nevenka Mlinar sprožila množičen poziv k omejitvi sosežiga v Salonitu, pod katerega se je podpisalo 593 slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov. Da se je zdravniška stroka tako množično in soglasno opredelila do okoljskega problema, se je zgodilo prvič v zgodovini države.

Območje od Deskel do Kanala je zaznamovala skoraj stoletna azbestno cementna proizvodnja in območje tudi po prepovedi uporabe azbesta ni bilo sanirano. Ljudje zaradi njega obolevajo in umirajo, zanje medicina ne more ponuditi učinkovitega zdravila. Cementarna pa sosežiga tudi velike količine odpadkov. In kot da azbest in ti izpusti ne bi bili dovolj, se je  zgodilo še onesnaženje pitne vode zaradi vdora industrijskih odplak v vodovodni sistem Anhovega.

Posebej hudo je, ko neozdravljivo zboli mlajša oseba, ki skrbi za nedorasle otroke, je pripovedovala zdravnica. 

Podatki tistih, ki pozorno spremljajo Salonit Anhovo, v letu 2020 so 3672-krat presegli polurne mejne vrednosti za dušikove okside, 474-krat za skupni organski ogljik in 99-krat za amonijak. Ker se pri sosežigalnicah upošteva dnevno povprečje, ki je bilo pod mejnimi vrednostmi, pri izračunu pa lahko celo brišejo pet polurnih vrednosti, so še vedno delovali v skladu z zakonom.

Sosežigalnice oziroma cementarne imajo še vedno dovoljenja za višje mejne vrednosti izpustov strupenih snovi v ozračje, kot veljajo za sežigalnice, hkrati pa je nadzor nad njihovim delovanjem pomanjkljiv in premalo pogost. 

Zdravstveni delavci in drugi strokovnjaki pogosto ne pridejo do podatkov o izpustih, ki bi jim omogočali presojo vplivov na okolje, za tiste, ki jih dobijo, pa bi težko rekli, da so objektivni. Po trenutni zakonodaji  izpuste meri tisti, ki onesnažuje. Sam si izbere laboratorij, ki mu dela analizo, ter sam odloča, kdaj bo vzel vzorec, kateri vzorec bo vzel in katero polurno vrednost bo prikazal.

Mežica, Črna na Koroškem, Ravne na Koroškem

Letošnja preiskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje, v okviru katere so preverili vsebnosti svinca v krvi triletnikov iz občin Mežica in Črna na Koroškem, je pokazala, da so bile povprečne vrednosti svinca višje kot lani, ciljna vrednost svinca pa je bila presežena pri šestih odstotkih otrok.

Podatki iz leta 2018, 30 otrok iz Mežiške doline je imelo v krvi več kot 100 mikrogramov svinca na liter krvi, rekorder pa deček iz spodnje Mežiške doline, ki je imel v krvi kar 336 mikrogramov svinca.

In zdaj nazaj k skrivnostnim odlagališčem onesnažene zemlje. Očitno se je nekomu zdelo pametno, da jo odložijo na igriščih za najmlajše, ob vrtcih.

Na skoraj vseh vrtčevskih igriščih v Celju, razen na igrišču vrtca na Ljubečni in Polulah, kjer je igrišče urejeno na umetni masi, so še leta 2017 vrednosti kadmija, svinca in cinka presegale opozorilne ali kritične vrednosti. Našli so tudi arzen.

Šele nedavno je vlada vrtčevsko območje, kjer je zemlja onesnažena, razglasila za degradirano, čeprav se že desetletja ve za onesnaženost s težkimi kovinami. 

Evropska komisija se je sredi februarja odločila za novo tožbo proti Sloveniji na Sodišču EU, ker ta ni v celoti spoštovala odločitve sodišča iz julija 2015 oziroma ni pravočasno odstranila nezakonitih odpadkov v Bukovžlaku. Območje po oceni Bruslja skoraj osem let po izrečeni sodbi ostaja neskladno s predpisi EU, sanacija pa se še ni začela. Komisija zato od Slovenije pričakuje, da sprejme vse potrebne ukrepe za zaprtje in sanacijo odlagališča na vzhodnem delu Celja. Neurejeno območje trenutno namreč predstavlja tveganje za okolje in zdravje ljudi.

Slovenija je posejana z različnimi prikritimi ali odkritimi odlagališči.

Na primer, marsikdo sploh ne ve, da smo v Sloveniji imeli rudnik radioaktivnega urana. Nihče ne pravi, da je tam kaj narobe, ob vseh tonah odloženega materiala in rudarske jalovine pa bi moral biti jasen in odprt nadzor.

Pri nas so ljudje, ki se borijo, leta in leta opozarjajo, med njimi Uroš Macerl, Metoda Dodič Fikfak, Gorazd Pretnar, Lučka Kajfež Bogataj, zdravniki iz Soške doline, gotovo sem še koga izpustila. Kljub nekaterim uspehom so zaenkrat njihovi pozivi bolj kot krik vpijočega v puščavi.

Slovenija je idilična in zelena, ekološki otok, to je seveda lahko lep turističen slogan z razglednico Bleda, (mimogrede, domačini se v jezeru ne kopajo preveč radi), pa naša krasna obala, kjer se denimo v Izoli nafta, kurilno olje v morje iztekata že celo poletje.

Zgoraj uj, spodaj fuj, tako so rekli nekoč, veljalo je sicer za ljudi, danes lahko to uporabimo za okolje.

To se je lepo pokazalo po zadnjih poplavah, ki so odkrile kar nekaj zakopane svinjarije, na primer zavržene akumulatorje, skrite pod zemljo rečne brežine. V zgornji Mežiški dolini spet opozarjajo, govorijo o kritičnih vrednostih svinca, cinka, kamdija. Nič prav zelo novega torej.

Na koncu je vedno vse tako ali tako v redu. Strokovnjaki v glavnem vedno mirijo, pred leti na primer so zatrjevali, da otroci, ki so se igrali na zemlji, ki so jo potem morali vendarle odstraniti, lahko mirno pojedo tudi nekaj gramov te zemlje, pa je vse v mejah normale. Problem je, da večina želi to slišati, večina si ne želi ali pa si ne upa zares ukvarjati s tem. Vsaj dokler ti mimo nosa ne priplava kakšna fekalija ali pa se znajdeš na Onkološkem.

In tako se iz leta v leto tolerira, da se brezobzirno in nevarno ravna z okoljem, kar pomeni, da se brezobzirno dela z ljudmi.

Seveda ne gre samo za Slovenijo, gre za globalno stvar in ne gre samo za malomarnost ali nevednost, okoljski kriminal je velikanski posel.

Nekaj osamljenih ljudi se težko upre, težko se upre tudi, če gre za več zaselkov ali za celo dolino.

V prihodnjih dneh, tednih, se bodo zbirali podpisi za vložitev zakonodajnega predloga, po katerem bi izenačili dovoljene izpuste v sežigalnicah in sosežigalnicah ter povečali nadzor nad izpusti.  To je priložnost, premik se lahko zgodi, ko se bo večina zavzela za manjšino.