'Študirala boš tisto, kar te zanima, delala pa na drugem področju'

Tako kot na prejšnjem julijskem srečanju imata študentki biologije tudi tokrat, konec julija, opravka z nekom, ki se profesionalno ukvarja z biologijo, čeprav biologije ni nikoli študiral. Profesor Janez Štrancar je vodja Laboratorija za biofiziko na ljubljanskem Institutu ‘Jožef Stefan’, kjer današnje srečanje tudi poteka. Predava na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani, Fakulteti za matematiko in fiziko v Mariboru, na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana.

A danes ne bo v vlogi predavatelja. S Tejo Volk in Anjo Pekolj, ki zaključujeta študij biologije in si iščeta prvo resno zaposlitev na področju biologije, se bo pogovarjal o karieri na njunem področju. Z njima je delil svoje izkušnje, ju povezoval s podjetji in posamezniki, ki jih pozna in so uspešni na področju biologije. Na začetku vsakega takega srečanja si vedno želim, da bi prišlo do napredka, preboja. Po eni strani vemo, da sta Teja in Anja ambiciozni in sta pripravljeni storiti marsikaj, da bi bili uspešni, a začeti je najtežje. Na drugi strani jima bo profesor Štrancar poskušal priti nasproti, ju razumeti, ju povezati po svoji mreži poznanstev naprej. Čisto vsako tovrstno srečanje je nekaj posebnega in nepredvidljivega.

Profesor Janez Štrancar si, poleg predanosti molekularnim znanostim, z različnimi zasebnimi izzivi izpolni še tistih nekaj ur prostega časa na mesec. Tako so nastale prva solarna hiša v Sloveniji, manjši katamaran, razni krmilniki in različna programska oprema, pa tudi doma narejena oprema za astrofotografijo. "Vsak od teh projektov je zame izziv, v njih izpopolnjujem svoje sanje. Ne sanje drugih," pove.

‘Življenje ni potica’

A tokrat bo njegova vloga pomagati, svetovati Teji in Anji, da začneta uresničevati svoje sanje - delati na področju biologije. Profesor jima najprej začne predstavljati svojo dosedanjo, zelo pestro karierno pot. "Ob začetku vsake izobraževalne poti je človek pred dilemo. Nenazadnje ga izbira študija zaznamuje vse življenje," začne svojo pripoved. Naš današnji sogovornik je na začetku želel študirati medicino, a hkrati dolgo časa razmišljal, kaj ga pri tej izbiri moti. Tik pred vpisom je dognal, da pri študiju medicine ne bo razvijal sposobnosti reševanja zapletenih problemov, kar se mu je zdelo, da je ključen del njega samega. "Potreboval sem torej študij, ki bi razvijal nova orodja. Dovolj splošna in hkrati specifična, da lahko rešijo še nerešene probleme prihodnosti. In tako je na seznamu ostala le fizika."  Doda, da takrat še sam ni dobro razumel, zakaj se je tako odločil.

"Slediti sebi, to je ključ do uspeha," jima začne pripovedovati svojo karierno zgodbo, polno zanimivih in poučnih zgodb."Vsak, ki je uspešen, sledi (le) svojim ciljem. Zelo redki so, ki želijo dobro širšemu okolju. Ko to razumeš, navideznih napadov nate in na tvoje delo ne razumeš več osebno. Preprosto so del tvojega razvoja in karierne poti." Doda, da ni tako pomembno, kaj si o tebi mislijo drugi, "šteje le tisto, kar si želiš sam, kot tudi to, ali si s svojim delom na koncu zadovoljen. Skrivnost je v tem, da boš zadovoljen le, če si si zastavil visok cilj. Tako visok, da ob doseganju le-tega rasteš. Nič manj."

IJS je za mlade odprt

Teja in Anja sicer pol ure z zanimanjem spremljata njegovo karierno zgodbo, vmes nič ne sprašujeta, a zdi se, da se potiho sprašujeta: kaj konkretno bosta imeli od tega srečanja? "Kako se lahko nekdo priključi vašemu laboratoriju," prekinem profesorjevo pripoved. 

"Mi smo vedno odprti. Saj vidite, da je tukaj okoli veliko študentov," razlaga in doda, da študenti prihajajo delat v njegov laboratorij, ker jih to delo zanima in "ker čutijo, da je v teh čudnih, mejnih poljih, kot je biofizika, kjer se sklapljajo različne znanosti, prihodnost," pove.

Vsak četrtek ob 9. uri zjutraj imajo v laboratoriju skupni sestanek, kjer so "vrata odprta, da se priti zraven. Tudi sam sem tako začel," pojasni. "Dovolili so mi, da sem tri leta ‘prčkal’ po laboratoriju, preden sem sploh dobil kakšno uradno zaposlitev." Doda, da finančno podpirajo delo študentov, "če se le da. Včasih ne gre, včasih gre. Trudimo se, ker vemo, da večina študentov sicer ne zmore sodelovati, če nimajo pomoči staršev. Vsakih 100 evrov pomaga." Imajo dva laboratorija, študenti pri njih spoznajo delo v timu. "Veliko študentom smo odprli pot v svet. Zelo je pomembno, da imate dostop do znanosti," pove Teji in Anji.

Priložnosti za mlade biologe

Poskusi ju navdušiti, s čim se trenutno ukvarjajo, in jima bežno oriše načrte za prihodnost. Ustanovili so odcepljeno podjetje, ki se bo ukvarjalo z živimi diagnostičnimi sistemi."Predvideva se, da se bo v kakšnih 20 letih razvilo polje personalizirane medicine, kjer se bodo zdravila in cepiva prilagajala posamezniku," pove vodja laboratorija. "Prišel boš k zdravniku z nekim problemom, zdravnik bo imel v laboratoriju čip, vzel bo nekaj tvojih krvnih celic, iz katerih bomo znali izdelati izredno majhno kopijo tvojega prizadetega tkiva," napove. Kopija ne bo dejansko videti kot pravo tkivo v človeku, pač pa bo le oponašala njegovo funkcijo in delovanje. "To tkivo bo na čipu izpostavljeno več tisoč možnim zdravilom. V nekaj urah bo čip sam ponudil, katero zdravilo je za tvoje telo najbolj primerno," razloži.

Zdaj se razgovori Teja: "Ljudje okoli mene so mi ves čas govorili, da biologija nima prihodnosti. Vedno sem imela v glavi: študirala boš tisto, kar te zanima, delala pa nekje drugje. Vedno sem to poslušala od vseh okoli sebe. Nikoli nisem razmišljala v smeri kariere," razloži svoj največji karierni problem. "To, da biologija nima prihodnosti, je čista traparija," jo potolaži profesor. Med pogovorom vedno bolj dobivam vtis, da je profesor Štrancar Tejo že vzel za bodočo sodelavko. "Vsak se lahko nauči, česar še ne zna," ji profesor odgovori, ko izpostavi, da še nima praktičnih izkušenj na področju biologije. "Fiziki smo se priučili dela s celicami, biologi fizikalnega načina razmišljanja. Inženirji drugačnega reševanja problemov, programerji ozadja programskih rešitev," razlaga in doda, da moramo sami sebi dovoliti, da drugačna znanja ponotranjimo. Pove tudi, da potrebujejo naravoslovni kader, "ljudi, ki so morali na fakulteti nekaj naštudirati v potu svojega obraza" in da je pomembno tudi, da se znaš vključiti v tim, da rad delaš in si prilagodljiv. 

"Če bi mene kdo vprašal, kako lahko vodim laboratorij za biofiziko, če bioloških vsebin nisem nikoli študiral ... ampak v resnici me tega sploh nihče ne vpraša! Vsakdo, ki je v naravoslovju, se lahko nauči česarkoli. Z delom se namreč pridobi ogromno znanj, ki jih sproti vgrajujemo v svoj arzenal orodij. Pomembno je, da si ne zapiraš vrat, postavljaš omejitev," pogovor zaključi profesor Janez Štrancar.

Ob koncu pogovora imata Teja in Anja na široko odprta vrata laboratorija, ki ponuja veliko možnosti za sodelovanje na kratek in dolgi rok. Prihodnjo soboto preberite zgodbo s srečanja študentk novinarstva z nekaj uspešnimi novinarji in o tem, kakšne karierne priložnosti so se jim ponudile.