Nekdanji novinar in glavni urednik Večera ugotavlja, da so se pisanja o tako imenovanem državnem udaru iz poletnega branja sprevrgla v resna razglabljanja. Zato je spregovoril. "Ni res, in z ničemer ni potrjeno, da bi kdorkoli izmed nas, v Slovenski vojski (SV), ki ji je poveljeval general Gutman, pripravljal ali sploh dopuščal možnost vojaškega udara. To bi bilo v popolnem nasprotju z vsem, za kar smo se leta 1991 borili, pravi Švajncer.
Spomladi leta 1994 so dogodke, pravi imetnik vojnega muzeja v Logatcu, v Slovenski vojski jemali kot nedolžne provokacije. In kdo je stal za njimi? "Oseba, ki naj bi povzročala govorice o državnem udaru, še zdaleč ni bila ocenjena na ta način, in je še danes v SV na zelo visokem položaju," trdi Švajncer.
Švajncer, sicer pisec zgodovinskih in leposlovnih knjig, zatrjuje, da so v ozadju stala tudi nekatera uredništva. "Kolega, ki je skrbel za tisk našega glasila, mi je povedal, da so v tiskarni Dnevnika, kjer so tiskali Mladino, že vnaprej vedeli, da morajo pustili prazen prostor, ker pride še nekaj zelo pomembnega, a tiskarji niso vedeli, kaj. Zadeva se je zgodila v nedeljo zvečer, ponoči je bila zadeva natisnjena, v ponedeljek zjutraj pa je Slovenija imela škandal s prijetjem Smolnikarja," pravi Švajncer.
"Gre za laži," so odgovorili v uredništvu Mladine, saj so revijo v tiskarni Ljudske pravice v takratni tehniki vedno tiskali v noči z nedelje na ponedeljek. Tisti ponedeljek je izšla ob isti uri kot vedno, le da so namesto uvodnika objavili novico o Depali vasi.
Nekdanji generalmajor je bil prisoten tudi na kolegiju, ki ga je Janša sklical takoj po aretaciji Smolnikarja. "Minister je bil potlačen in zelo redkobeseden, opisal je le najbolj nujna dejstva. Iz vsega skupaj pa sem razumel, da gre za vprašanje ogrožanja SV," ali pa za spretno politično manipulacijo, razmišlja Švajncer. "Katera je bila posledica tega tako imenovanega dogodka Depala vas? Ali kaj vojaškega, ali kaj policijskega? Ne, Slovenija je dobila novega voditelja opozicije. To je nesporno dejstvo," še dodaja Švajncer, ki se je sicer konkretnim imenom akterjev izognil. Že tako je, pravi, eden tistih, ki živi le še po čudežu.