'Šverckomerc': 60 kilogramov kave za volkswagen golfa

Korenine tihotapljenja segajo kar globoko. Poznamo tudi denimo zgodbo o Martinu Krpanu, ki je 'švercal' sol. Gre za slovensko pripovedko, ki jo je Fran Levstik napisal v 19. stoletju, čeprav tradicija vitezov in razcvet solne trgovine ustrezata že času okoli 17. stoletja. 

"Menim, da je bilo tihotapljenje vedno prisotno ob mejah, da gre bolj za obmejno kulturo ali navade, saj imajo obmejni prebivalci potrebo po trgovanju in komuniciranju čez mejo," pravi etnolog Rok Bavčar. Razlaga, da so meje običajno umetno ustvarjene, kar pa ljudi ne odvrne od tega, da bi mejo prehajali oz. iskali čez mejo dobrine, službo, prijateljstva.

Pri nas to skrivno prenašanje bolj ali manj nujnih dobrin čez mejo običajno imenujemo "šverc" oziroma "drobni šverc". Izraz izvira iz nemške besede schwarz, ki pomeni črno, torej na črno, nezakonito. Navezuje se na čas po drugi svetovni vojni, ko so si ljudje na ta način skušali nekoliko izboljšati življenjski standard. 

Morda danes tihotapljenje razumemo drugače, ker lahko praktično kar koli kupimo od koder koli. "Tako da stvari ni več treba tihotapiti. Zato slišimo danes samo o tihotapstvu tistega, kar je prepovedano oz. ilegalno," je povedal Bavčar, ki je sicer prepričan, da se je ta veliki 'šverc' dogajal tudi takrat. A kot že omenjeno, veliki večini je bil bolje poznan t. i. mali šverc, ki še zlasti ni bil tuj Goričanom. 

Da bi predstavili tihotapstvo po drugi svetovni vojni, je Goriški muzej pripravil prav posebno razstavo. Kot je pojasnil Bavčar, je imel idejo za razstavo že njihov pokojni direktor Andrej Malnič, zaživela pa je leta 2019. Gre za stalno razstavo z naslovom Na Šverc! Tihotapstvo na Goriškem po drugi svetovni vojni. 

Muzejsko zbirko Pristava, ki se nahaja v prostorih nekdanjega maloobmejnega prehoda, smo obiskali tudi mi. Ob pogledu na majhno zgradbo, odeto v odtenke breskve, se človek najprej vpraša, kako velika je sploh lahko zbirka. A čeprav so prostori majhni, je zbirka še kako bogata. "Velik izziv je bil postaviti razstavo v tako majhen prostor, kot so prostori maloobmejnega prehoda," priznava Bavčar.

Prostori nekdanjega maloobmejnega prehoda so razdeljeni na tri dele. Osrednji prostor je še vedno opremljen v slogu, kakršnega so imeli cariniki po drugi svetovni vojni. Ob mizi sta na eni strani star radio, ki še predvaja glasbo, in črno-bel televizor, na katerem se predvaja nema nogometna tekma med Jugoslavijo in Nizozemsko iz leta 1976. Danes je skozi to okence mogoče kupiti vstopnico za ogled muzejske razstave. 

In zakaj je sploh prišlo do 'švercanja'? Če se je posameznik hotel izogniti plačilu carine, je čez mejo lahko prenesel samo določeno dovoljeno količino blaga. Določene izdelke je bilo na splošno prepovedano prenašati čez mejo brez posebnega dovoljenja. Številni so se tako znašli drugače, pri marsikom pa so cariniki na meji našli skrito blago in ga zasegli.

V prvih povojnih letih se je iz Italije v Jugoslavijo 'švercalo' samo zares nujne dobrine za osebno rabo. Od sredine šestdesetih let naprej pa se je kupna moč Jugoslovanov večala in nakupi v bližnji Italiji so postali vse bolj množični. Začel se je nakupovalni turizem in z njim je postal 'šverc' donosen posel.

Obmejni prebivalci so nezakonito prenašali blago tako iz Italije v Slovenijo oziroma v Jugoslavijo kot tudi v obratni smeri. Blago so največkrat skrivali pod obleko ali v obleki, v avtomobilih ali v kolesih, skratka povsod tam, kjer so predvidevali, da carinik morda ne bo pogledal. "Nekaj predmetov smo imeli že v naših depojih, nekaj smo jih pa pri snovanju razstave pridobili v trajno last, nekaj smo si jih tudi izposodili," o razstavljenih predmetih pravi Bavčar. 

Razstavljeni so denimo predmeti, ki so jih ljudje uporabljali kot pripomočke za 'švercanje'. Posebni žepki so bili na primer všiti v ženske modrce, razstavljeni so tudi čevlji in pasovi za hlače z različnimi skrivnimi prostori za tihotapljenje.

Česa se je največ pretihotapilo Iz Italije v Slovenijo? "Zagotovo kave, pa morda kavbojk," pravi Bavčar. Načeloma se je iz Italije v Jugoslavijo tihotapilo izdelke, ki so bili pri nas predragi ali pa slabše kakovosti oziroma jih sploh ni bilo mogoče dobiti: poleg kave še sladkor, riž, rože, konfeti, zdravila, orodje, ploščice, oblačila, prepovedana literatura, devize – in še bi lahko naštevali. 

Kava je imela medtem prav posebno vrednost, lahko bi rekli, da je bila v takratni Jugoslaviji skorajda posebna valuta. Z njo je bilo mogoče doseči marsikaj, od skrajšanja čakalnih vrst na bencinskih postajah pa do plačila porok. 

Iz Slovenije v Italijo se je medtem pretihotapilo največ bencina, cigaret in mesa. Poleg tega je bilo v Italiji kuhanje žganja strogo prepovedano, zato se je tja tihotapilo tudi veliko žganja. Italijani so iz Jugoslavije 'švercali' tudi cenejše kubanske cigare in rum. 

Čeprav Bavčar ne ve, kaj se je najpogosteje tihotapilo čez avstrijsko mejo, meni, da je bila zgodba precej podobna kot z Italijo. "Pač razvita kapitalistična država, kjer si lahko dobil kar koli," je pojasnil.

Med bolj posebne predmete iz zbirke bi Bavčar uvrstil še posode (škatle valjaste oblike) s pralnim praškom, v katere so ljudje skrivali marsikaj. "Od video igric do ročnih ur, zlata, skratka vsega," pravi.

Več je tudi "skrivnih" omaric, ki jih lahko obiskovalci sami odkrivajo. V eni izmed dvignjenih omaric so na primer razstavljene tudi italijanske erotične revije iz 70. let, in sicer Caballero in Le Ore della settiamana. Ne le erotične revije, cariniki in miličniki so imeli pri sebi seznam tudi drugih prepovedanih revij in knjig, ki jih je bilo treba na meji zaseči. 

V prostorih je sicer tudi več zaslonov, na katerih se predvajajo različna pričanja. Kot pojasnjuje naš sogovornik, so intervjuje in arhivski avdio-video material snemali in zbirali dve leti. 

Predmeti v zbirki so opisani tako v slovenščini kot tudi italijanščini in angleščini. Vabljeni so prav vsi, od tistih, ki so morda sami kaj 'švercali' in bi radi obudili spomine, pa do tistih, ki so se rodili v samostojni Republiki Sloveniji in za tovrstno tihotapljenje morda slišijo prvič. Muzej obiskujejo šolske skupine, posamezniki, pa tudi tujci. "Ko si pridejo razstavo ogledati domači ali tuji obiskovalci, vedno najde vsak od njih kakšno povezavo in primerjavo s svojim domačim krajem oz. državo," je še dodal Bavčar. 

Pripravili so tudi sobo pobega

V zadnjem delu muzeja je posebna soba, ki se skuša ambientalno približati prostoru, ki je bil nekoč namenjen zasliševanju ljudi pri prehajanju meje. Deluje pa tudi kot soba pobega – igra, katere končni cilj je, da s pomočjo namigov, z reševanjem ugank in logičnim sklepanjem obiskovalci bolje spoznajo šverc in čim prej pridejo iz sobe. 

Na voljo tudi druge muzejske zbirke

Zbirka je sicer ena od štirih muzejskih zbirk, ki se nahajajo ob meji z Italijo. "V vsaki muzejski zbirki je razstava, ki govori vsaka na svoj način o tematiki meje," je pojasnil Bavčar. V preostalih muzejskih zbirkah si sicer lahko ogledate še druge razstave, ki vsaka na svoj način govorijo o tematiki meje. 

Na železniški postaji je razstava Državna meja na Goriškem 1945–2004, ki na dokumentaren način, s pomočjo fotografij, uniform, zastav, zemljevidov in dokumentov, pripoveduje o usodah ljudi, ki so bile povezane s postavitvijo in spremembami državne meje med FLRJ (Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo), danes Republiko Slovenijo, in Republiko Italijo na območju med Sabotinom in Mirnom. Razstava govori o kulturnem šoku, ki so ga doživeli ljudje, ko je nova državna meja čez noč presekala življenje ljudi, ločila družine in razdvojila prijatelje.

Vojaški stražarski stolp, ki mimogrede velja za najmanjšo muzejsko zbirko (muzej) v Sloveniji, govori zgodbo o vojakih, ki so nadzorovali mejo. Na mirenskem pokopališču pa lahko obiskovalci obiščejo razstavo Spomni se name, ki je posvečena vsem tistim, ki so v želji po boljšem življenju prav tu prečkali mejo, in njihovi življenjski odločitvi, njihovemu najpomembnejšemu dogodku, ko so zapustili domači kraj ter se zaradi različnih razlogov podali na pot v tujino. Ti zadnji dve razstavi bosta v letu 2024 na novo postavljeni (za informacijo: tematika bo podobna, a ne bo enaka).