Svet, ki ga večina ne vidi

Ko se potapljač spusti pod gladino, izgine običajen hrup kopnega, vendar popolne tišine tudi tam ni. "Tiho bi na vsak način moralo biti, če bi bilo vse naravno. Ampak zmeraj je v ozadju kakšen gliser, kakšen tanker, ki bobni, tako da naravnih zvokov je bolj malo. Če imamo srečo, lahko slišimo kite, delfine, kaj drugega pa ni kaj dosti pod vodo", pojasnjuje Furlan.

Furlan je za oddajo izbral deset fotografij, ki jih ne povezujejo le podvodni motivi, ampak predvsem zgodbe, ki se skrivajo za njimi. Nekatere nastanejo po dolgih urah čakanja, druge v trenutku, ki ga ni mogoče načrtovati. Ena takšnih je nastala na Hrvaškem. V objektiv je ujel dve mureni, ki sta se borili za teritorij. Prizor je trajal le nekaj sekund – dovolj, da je moral biti Furlan pripravljen. "To se mi je zgodilo samo enkrat v življenju in je trajalo samo dve, tri sekunde, ko sem priplaval zraven", se spominja.

Za nekatere fotografije ni dovolj le dober trenutek. Potrebna je tudi globina. Za eno izmed njih se je Furlan spustil približno 70 metrov pod gladino. Tam je naredil štiri posnetke s krožno cirkulacijo in fisheye objektivom, nato pa jih s posebnim programom združil v eno fotografijo. Toda s pritiskom na sprožilec se potop še zdaleč ni končal. Zaradi globine je moral nato približno uro in pol dekompresirati na podvodnem stativu. "Med 50 in 100 metri je čisto drug svet kakor na vrhu. Manj je svetlobe, namesto alg so pa recimo gorgone, ki so zelo pisane. To so taki posebni korenjaki, spužve, tako da zelo lep svet je."

Pod gladino ima svetloba povsem drugačna pravila. Bolj ko se potapljač spušča, manj je sončne svetlobe, zato mora potapljač razmere oceniti praktično takoj, ko skoči v vodo. "Ko skočim v vodo, že pogledam, kakšna ambientalna svetloba je, pa že prilagodim parametre, tako da so slike kolikor toliko v redu osvetljene", razlaga. "Z globino se tako ne spreminja le količina svetlobe. Spreminjajo se tudi barve in živalski svet. In prav zaradi tega lahko kakšen podvodni posnetek na prvi pogled deluje skoraj kot prizor iz drugega sveta."

Še precej več potrpežljivosti je bilo potrebne za fotografijo, ki jo je želel posneti v Francoski Polineziji. Morskega psa je želel ujeti v bližini čigre, a popolnega trenutka ni bilo mogoče dobiti čez noč. "To sem delal tri večere, za to porabil štiri kile tega tuninega mesa," pove.

Čeprav ga fotografiranje pogosto odpelje na drugi konec sveta, Furlan spremembe vidi tudi veliko bližje – v Jadranu. "Podvodni svet se spreminja. Nekatere vrste izginjajo, prihajajo pa nove, tudi takšne, ki jih pred dvajsetimi leti v Jadranu niso poznali. Zelo izginjajo, zelo se spreminja, pa prihajajo nove vrste v Jadran. Čedalje več tropskih vrst, ki jih pred dvajsetimi leti nismo videli. Morje, ki se nam zdi domače in poznano, tako počasi dobiva drugačno podobo. Vrste prihajajo in izginjajo, z njimi pa se spreminja tudi ravnotežje pod gladino. Svet se spreminja. Spremenilo se bo ravnotežje. Človek je tisti, ki ruši," zaključi.