'Svet se je kar naenkrat ustavil in vse ostalo je postalo nepomembno'

"Rak. Že samo beseda te zdrami, kaj šele ko pomisliš, da bi se lahko zgodilo tebi. Običajno zboli nekdo iz službe, morda tvoj sosed, meni pa se to ne more zgoditi. In se je. Meseca maja 1998, ko sem bil star 24 let." To je le ena od iskrenih pričevanj, ki jih najdemo na strani društva Onkoman. Gregor Pirc priznava, da je na pot bolezni stopil nepripravljen, tako kot vsak, ki se prvič sooči s to boleznijo. "Svet se je kar na enkrat ustavil in vse ostalo je postalo nepomembno. Zdaj je šlo samo še za preživetje," piše in dodaja, da je na žalost stigmatizacija te bolezni še vedno močno prisotna v našem okolju. "Še vedno vlada prepričanje, da boš ob srečanju s to boleznijo umrl, čeprav dejstva kažejo drugače." Izjemno pomembno se mu zdi, da o tej bolezni govorimo in predvsem ozaveščamo.

In ozaveščanje je eden glavnih ciljev, kateremu tudi v društvu Onkoman stremijo vsako leto novembra. Mesec november je namreč namenjen zdravju moških, predvsem opozarjanju o raku mod in prostate. To je tudi mesec, ki v podporo gibanju movember na marsikaterem moškem obrazu zrastejo brki. Začetki gibanja segajo v leti 2003 v Avstralijo.

Na leto zboli 1600 moških

Rak prostate je najpogostejši rak moških, predvsem starejših, saj sta več kot dve tretjini bolnikov starejši od 65 let. Na leto ga v Sloveniji diagnosticirajo pri okoli 1600 moških, za posledicami te bolezni pa jih umre približno 400. Sodelujoči na novinarski konferenci ob začetku letošnjega movembra so poudarili, da niso vse oblike smrtno nevarne in ne potrebujejo zdravljenja. Uroš Kacjan z oddelka za urologijo UKC Maribor je pojasnil, da je znanost na tem področju že močno napredovala, zato znajo vedno bolje razlikovati med tistimi oblikami bolezni, ki potrebujejo zdravljenje, in tistimi, ki ne. Kacjan poudarja, da je nujno treba najti načine, kako zgodaj odkrivati to bolezen, saj ni nobenih kliničnih znakov, ki bi nakazovali na njo v začetni fazi.

In ravno zgodnje odkrivanje je nujno potrebno, če želimo zmanjšati umrljivost. Kot pojasnjuje Kacjan, so napredovane oblike raka prostate večinoma neozdravljive, čeprav imamo onkološko terapijo, s katero lahko omilimo težave in upočasnimo napredovanje.

Na splošno svetujejo moškim med 40. in 50. letom, naj se testirajo. "Posebej če je kdo v družini umrl zaradi raka prostate, še posebej v prvem kolenu," je dodal predstavnik Združenja urologov Slovenije Boris Košuta. Evropsko združenje urologov je dalo pobudo, da bi se tako kot za druge najpogostejše oblike raka uvedel tudi za rak prostate nacionalni program presejanja.

Moški, na kaj morate biti pozorni?

Med simptomi raka prostate so pogosto uriniranje, zlasti ponoči, težave z začetkom uriniranja, bolečine pri uriniranju in kri v urinu. Bolečine po telesu povzročajo predvsem napredovane oblike raka, ki so se že razširile iz prostate. Največji dejavnik tveganja za nastanek bolezni je starost, saj pojavnost raka prostate s starostjo strmo narašča. Pomembna je tudi družinska obremenjenost, saj ima moški, katerega oče ali brat sta zbolela za rakom prostate, povečano tveganje, da bo tudi sam zbolel.

Pomanjkanje urologov in izogibanje zdravniku

Število primerov se iz leta v leto veča tudi zaradi strogega upoštevanja izvida testa, ki pokaže mejne ravni za prostato specifičnega antigena. V dobri tretjini primerov tako postavljene diagnoze rak namreč nikoli ne napreduje in ne povzroči pomembnejših kliničnih težav, bolezni tako sploh ne bi odkrili, če je ne bi iskali. "Žal pa medicina še ne zna napovedati, kateri primer bo napredoval in kateri ne, zato se mnogi moški raje odločijo za operacijo, kot da bi v negotovosti redno hodili na kontrolne preglede," so pojasnili na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.

V Društvu uroloških bolnikov ob tem opozarjajo na pomanjkanje urologov v Sloveniji. Na tem področju po besedah Košute trenutno deluje 58 specialistov, 33 specializantov in 18 upokojenih zdravnikov, od tega so trije še vedno dejavni v ambulantni dejavnosti urologije. "Na enega specialista urologa pride okoli 34.500 prebivalcev. Če upoštevamo evropske smernice, bi potrebovali vsaj enkrat toliko specialistov, da bi prišli v znosne okvire," je povedal.

Na začetku lanskega leta so slovenski urologi dobili razširjen strokovni kolegij, ki je med drugim predlagal rešitev v smislu ambulantnih urologov. "Po zgledu ginekološke dejavnosti bi imeli urologe, ki ne bi bili v operativni dejavnosti, bi pa bili vešči tako diagnostike kot nadaljnjega sledenja bolnikom z rakom oziroma drugimi urološkimi težavami," je pojasnil Košuta.

Podatki o trenutnih čakalnih dobah na tem področju so nejasni, po nekaterih pa trenutno čaka na prvi urološki pregled okoli 4500 ljudi, je opozoril predsednik Društva uroloških bolnikov Slovenije Franc Hočevar.

'Tudi za pogum in voljo smo odgovorni sami'

V Društvu OnkoMan pa ugotavljajo, da se moški večinoma izogibajo obisku pri zdravniku, tudi če imajo težave. "Moški se popolnoma neprimerno obnašamo, ko je treba preveriti, ali je naše zdravstveno stanje v dobri formi ali ne. Ko gre za urološke težave, pa so še bolj občutljivi, saj gre za intimne zadeve, tu so še vedno zelo močni predsodki," pravi predsednik Društva uroloških bolnikov.

In tukaj nastopi čut odgovornosti za lastno zdravje, ki se kaže tudi v zgodbi, ki jo lahko preberemo na strani društva Onkoman: "Mi smo najpomembnejši in mi smo tisti, ki krojimo vse, samo mi se odločamo in samo mi živimo svoje življenje, točno tako, kot si želimo. Tudi za pogum in voljo smo odgovorni sami. Vse to bi mogoče spoznal prepozno, če ne bi za svoj 24. rojstni dan prejel svojo prvo kemoterapijo," je zapisal Jaka Jakopič, nekdanji profesionalni nogometaš, ki so mu pri 24 letih postavili diagnozo Hodginov limfom. 

A tako kot Gregor, ki pravi, da je bolezen lahko tudi blagoslov, tudi Jaka pritrjuje, da zdaj gleda na življenje drugače. "In sedaj lahko na glas rečem le to, da sem včasih živel, kot so želeli drugi, sedaj živim, kot hočem sam ... in ko dosežeš to, vidiš, da so stvari in ljudje okoli tebe povsem enaki, le ti na njih gledaš drugače in ta pogled mi je dal rak, ta pogled so mi dali ljudje na poti moje ozdravitve in ta pogled sedaj vidim v svojih treh hčerkah, in upam, da bodo tudi same imele ta pogled, pogled svobode, sreče in zadovoljstva, ker so."