'Svet, v katerega smo verjeli, se ruši' – kaj to pomeni za našo psiho?

Otroška psihiatrinja in dolgoletna humanitarka, dr. Anica Mikuš Kos, že več kot tri desetletja deluje v kriznih območjih po svetu, kjer razvija modele podpore otrokom, družinam in skupnostim v razmerah vojne, migracij in drugih humanitarnih kriz. Psihologinja mag. Ema Rogač Randl pa je vodja projekta Od Alje do Žana ter mednarodnega programa Psihosocialna pomoč otrokom in družinam, ki jih je prizadela vojna v Ukrajini (Psychocosial Assistance to Children and Families Affected by War in Ukraine). Skozi delo v Sloveniji in Ukrajini osvetljuje, kako se negotovost, strah in dolgotrajni stres zrcalijo v vsakdanjem življenju ljudi – tudi tistih, ki živijo daleč od vojnih območij. 

S strokovnjakinjama smo se pogovarjali o svetu, v katerem smo se znašli, ter o vrednotah, ki so v času kriz še posebej pomembne, o psiholoških vidikih negotovosti, odzivih ljudi in pomenu skupnosti v času velikih družbenih pretresov ter o tem, kako zgraditi psihološko odpornost. 

Naš "košček raja" se nam pogosto zdi precej daleč od vojnih območij. Toda, svet je globalna vas in postaja iz dneva v dan bolj nepredvidljiv. Psihološki odmevi kriz in vojn pa segajo bistveno dlje od frontnih črt. 

"Ob nevarnih dogajanjih na področjih, ki niso del našega sveta, seveda obstaja bojazen, kako nas bodo ta dogajanja posredno prizadela. Večino ljudi manj skrbi, da bi se kaj podobnega zgodilo tudi pri nas," pravi Mikuš Kosova. Ob tem pa opozarja na nekaj bolj subtilnega, a nič manj pretresljivega: izgubo zaupanja v ureditve, procese, v katere smo verjeli in ki so osmišljali naša prizadevanja za napredek družbe in posamičnih skupnosti. 

"Svet, ki smo ga gradili in za katerega smo verjeli, da bo vse bolj varen, vse boljši, da bo človeška dobrobit vse bolj razširjena med ljudmi, se ruši. Vodilne strukture – od mednarodnih do državnih institucij, ki smo jih zgradili po drugi svetovni vojni za vzdrževanje miru in varnosti, so neučinkovite. Ustaljena upanja se razkrajajo. Kake oprijemljive nove vizije sveta pa ni na obzorju," poudarja. Prav ta občutek razpada ustaljenih struktur pri ljudeh ustvarja globoko notranjo negotovost. 

Ni samo neposredna nevarnost tista, ki ljudi najbolj pretrese, pač pa nenadna izguba občutka normalnosti, dodaja Rogač Randlova. "Občutek, da stvari, ki so bile še včeraj samoumevne, nenadoma niso več zagotovljene. Pomembno je poudariti, da so takšni odzivi povsem človeški. V izjemnih situacijah ni 'pravilnega' načina reagiranja," pravi. 

Dolgotrajna negotovost vpliva na ljudi na več ravneh, pravi Rogač Randlova. "Ne gre le za neposreden strah pred vojno ali nasiljem, temveč za bolj postopno spremembo v občutku sveta, v katerem živimo. Ko se konflikti, politične napetosti in humanitarne krize pojavljajo znova in znova, se lahko pri ljudeh začne pojavljati občutek, da svet postaja manj predvidljiv in manj razumljiv," opozarja. 

Kot pravi, se lahko potem ta občutek negotovosti naseli v vsakdanje življenje in se kaže kot povečana zaskrbljenost, utrujenost, notranji umik ... "Pri nekaterih ljudeh se to kaže kot večja tesnoba, pri drugih kot občutek nemoči ali celo otopelost," našteva Rogač Randlova.

Na ravni družbe pa ima lahko to še širše posledice – zmanjšuje se zaupanje v institucije, med ljudmi in v idejo skupne prihodnosti. "Zato psihološke posledice kriz niso omejene samo na območja, kjer potekajo konflikti. Tudi ljudje, ki živijo daleč od vojne, lahko občutijo njene psihološke odmeve," poudarja. 

Kako se ljudje odzovejo, ko se okolje znajde v izrednih razmerah, je odvisno od posameznika do posameznika. Reakcije ljudi v kriznih situacijah so zelo različne in pogosto tudi zelo nepredvidljive, pravi Rogač Randlova. Psihologinja, ki ima izkušnje dela z ljudmi, ki jih je prizadela vojna v Ukrajini, opaža, da se nekateri odzovejo zelo močno že v trenutku same nevarnosti, pri drugih pa se ta učinek pokaže šele pozneje, ko se situacija umiri. "Pogosti so občutki napetosti, povečane občutljivosti na okolico, težave s spanjem ali čustvena nihanja. Pri nekaterih se lahko pojavijo tudi vsiljivi spomini ali občutek, da se težko ponovno sprostijo," opisuje.

Pogosto pa se najprej pojavi občutek šoka ali nejevere. "Kot da se dogaja nekaj, kar ne spada v našo predstavo o svetu. Človek lahko hkrati čuti potrebo po informacijah in ima obenem občutek, da jih je preveč in da jih ne more predelati," opisuje. Tukaj nam medvedjo uslugo delajo družbeni mediji, kjer se informacije širijo zelo hitro in pogosto brez jasnega konteksta ali preverjanja. "Ljudje se tako znajdejo v situaciji, ko je težko presoditi, kaj je resnično, kaj je iztrgano iz konteksta in kaj je morda celo namenoma zavajajoče. Tudi ta negotovost glede verodostojnosti informacij lahko povečuje občutek zmede in notranje napetosti," opozarja Rogač Randlova. 

Veliko ljudi danes čuti, da jih stalni tok informacij o krizah preplavlja. Kaj torej psihologinja svetuje ljudem, ki ob spremljanju novic o vojnah in krizah čutijo izjemno stisko? "V takšnih situacijah je pomembno najti ravnotežje med obveščenostjo in skrbjo za lastno psihološko stabilnost. Pogovor z drugimi ljudmi, občutek povezanosti in pripadnosti in predvsem določena mera distance od neprestanega spremljanja novic lahko pomagajo ohraniti notranje ravnovesje. Skrb za lastno notranjo stabilnost v takšnih časih ni znak brezbrižnosti, ampak pogoj, da lahko kot posamezniki ostanemo človeški, sočutni in prisotni tudi za druge," poudarja. 

V kriznih razmerah so pogosto najbolj ranljivi tisti, ki imajo tudi sicer manj socialne ali psihološke opore, pravi psihologinja. To so predvsem otroci, starejši ljudje, posamezniki z izkušnjami travme ali ljudje, ki živijo v socialni izolaciji. "Pri otrocih je še posebej pomembno razumeti, da na njihov občutek varnosti zelo močno vpliva tudi stanje odraslih okoli njih. Ko so odrasli prestrašeni ali negotovi, to pogosto zaznajo tudi otroci," poudarja Rogač Randlova. 

Kot pravi, je zato je pomembno, da se z otroki o takšnih temah pogovarjamo odprto. "Seveda na način, ki je primeren njihovi starosti in razumevanju. Otroci morda ne razumejo političnih ali zgodovinskih razsežnosti dogodkov, zelo dobro pa zaznavajo razpoloženje in čustva ljudi okoli sebe. Če o teh občutkih ne govorimo, si otroci pogosto sami ustvarijo razlage, ki so lahko še bolj strašljive," opozarja.

"Pogovor otrokom lahko pomaga, da vsaj deloma razumejo kontekst dogodkov, ki sprožajo skrbi ali strah pri odraslih. Hkrati jim daje občutek, da o težkih stvareh lahko govorimo in da v svojih vprašanjih ali občutkih niso sami," pravi in dodaja, da je to še posebej pomembno v času, ko se dogodki v svetu zelo hitro spreminjajo in ko tudi odrasli pogosto nimajo vseh odgovorov.

Ob spremljanju krivic in trpljenja ljudi v kriznih žariščih (kot denimo v Gazi, Libanonu, Sudanu, Ukrajini ali Iranu) se lahko pri nas poleg nemoči pojavi občutek globoke bolečine. Kanadski zdravnik judovskega porekla Gabor Maté te občutke definira kot moralno poškodbo ali moralno travmo. "Moralna travma je zelo kompleksna izkušnja, ker se ne dotika samo čustev, ampak tudi človekovega občutka pravičnosti, smisla in vrednot. Ko ljudje dolgo časa spremljajo ali doživljajo trpljenje, ki ga ne morejo preprečiti, se lahko pojavi globoka notranja bolečina ali občutek razočaranja nad svetom," pojasnjuje Rogač Randlova. 

Maté govori tudi o kolektivni moralni poškodbi. Ko celotna družba opazuje nepravičnost, ki jo dopuščajo voditelji, pride do kolektivnega občutka izdaje, kar spodkopava družbeno zaupanje in moralni kompas posameznikov.

Občutek obupa in "zlomljenega srca" ob spremljanju svetovnih kriz pa je dejansko dokaz, da smo ohranili našo človečnost, pravi Maté. Bolečina, ki jo ob tem občutimo, pa znak, da naša empatija še deluje kljub propagandi in zanikanju resnice. "Takšne izkušnje se običajno ne razrešijo hitro. Pogosto se predelujejo skozi odnose, skozi pogovor in skozi skupno refleksijo. Pomembno je tudi, da ljudje ne ostanejo sami s takšnimi občutki," poudarja psihologinja. 

Podobno kot imunski sistem ščiti telo pred virusi in bakterijami, psihološka odpornost ščiti naš um in nam pomaga, da si po težkih preizkušnjah hitreje opomoremo. Zato je pomembno, da krepimo svojo zmožnost prilagajanja velikim spremembam, težkim življenjskim izkušnjam, stresu, krizam in travmam. 

"Veliko raziskav na področju psihologije travme in odpornosti kaže, da ima občutek pripadnosti skupnosti zelo pomembno vlogo pri tem, kako ljudje doživljajo in predelujejo težke izkušnje. Ko ima človek občutek, da obstajajo drugi ljudje, ki razumejo njegovo stisko, ki so pripravljeni poslušati ali preprosto deliti izkušnjo, to lahko pomembno zmanjša občutek izolacije in nemoči," pravi Rogač Randlova. 

Kot poudarja, pri soočanju s težkimi dogodki pogosto ni najpomembnejše to, da ljudje hitro najdejo odgovore ali razlage, ampak da imajo možnost biti slišani in razumljeni v odnosu z drugimi. Zato je v kriznih časih toliko bolj pomembno, da gradimo in negujemo svojo skupnost, pa naj gre za družino, prijatelje, šolo ali širše družbeno okolje. "Skupnosti pogosto delujejo kot prostor, kjer se lahko ponovno vzpostavi občutek smisla, normalnosti in medsebojne podpore. Prav ta občutek povezanosti je v številnih kriznih razmerah eden ključnih dejavnikov psihološke odpornosti," poudarja. 

Sama je pri delu z otroki in šolami v Ukrajini imela večkrat priložnost videti, kako pomembno vlogo imajo prav skupnost, odnosi in vsakodnevna struktura. "Ljudje – še posebej ženske, učitelji in lokalne skupnosti – se zelo trudijo ohranjati občutek normalnosti tudi v razmerah vojne: otroci hodijo v šolo, pouk poteka, kolikor je mogoče, ljudje se srečujejo in pomagajo drug drugemu. Ne zato, ker bi zanikali realnost vojne, ampak zato, ker takšna rutina in skupnost pomagata ohranjati občutek stabilnosti in človečnosti. Prav zato imajo šole in skupnosti v kriznih razmerah pogosto veliko večji pomen, kot si predstavljamo. Ne predstavljajo samo prostora izobraževanja, ampak tudi prostor odnosov, varnosti in psihološke opore za otroke in odrasle," pravi psihologinja. 

Prav občutek pripadnosti neki skupnosti lahko ljudem pomaga, da premagajo občutek nemoči, ki ga pogosto prinesejo velike svetovne krize. "Ko ljudje čutijo, da so del skupnosti, ki si med seboj pomaga in se podpira, se pogosto zmanjša občutek izolacije in brezizhodnosti, ki ga lahko prinesejo velike krize. Raziskave na področju psihologije odpornosti pa kažejo še nekaj zelo zanimivega: ljudem pogosto ne pomaga samo to, da so deležni podpore drugih, ampak tudi to, da sami pomagajo drugim. Prostovoljstvo, solidarnost in majhna dejanja pomoči lahko človeku vračajo občutek smisla in lastne učinkovitosti," izpostavlja.

Zaradi zaostrenih geopolitičnih razmer so nekatere evropske države svojim državljanom izdale navodila, kako naj se pripravijo za morebitne krizne razmere. Ta navodila običajno vključujejo, da naj si pripravijo "torbo" z zalogami hrane, vode, gotovine, baterij in podobno. Redki pa govorijo o "psihološki torbi" oziroma psihološki pripravljenosti na izredne razmere. 

"Psihološko pripravljenost lahko razumemo kot določeno notranjo prožnost. Ne pomeni odsotnosti strahu ali stiske. Strah je v kriznih situacijah normalen in pogosto tudi pomemben zaščitni mehanizem. Psihološka pripravljenost pomeni predvsem to, da človek tudi v negotovosti ohranja določeno notranjo orientacijo – stik s sabo, z drugimi ljudmi in z vrednotami, ki mu pomagajo razumeti, kaj je pomembno," pravi Rogač Randlova.

Ob tem se postavlja vprašanje, kako se lahko ljudje psihološko pripravimo na krizne situacije? Zelo konkretnih odgovorov ni, saj so, kot rečeno, človeški odzivi na krizne situacije zelo različni, pravi Rogač Randlova. "Tisto, kar se v teoriji zdi smiselno ali logično, se v realnih razmerah pogosto pokaže drugače. Psihološka pripravljenost zato ni nekaj, kar bi lahko dosegli s seznamom pravil ali korakov. Bolj kot to gre za notranje in socialne vire, ki jih ljudje razvijamo skozi življenje – skozi odnose, izkušnje, občutek pripadnosti in vrednote, ki nas povezujejo z drugimi ljudmi," pravi. 

Svet praktično razpada pred našimi očmi, ena za drugo odpovedujejo "varovalke" ekologije, miru, socialne pravičnosti, človečnosti, pravi psihiatrinja Anica Mikuš Kos. A kljub temu poudarja: ključne sile sveta niso abstraktne – tvorimo jih ljudje sami. "Časi velikih in krvavih socialnih revolucij so, vsaj v bogatem zahodnem svetu, mimo. Kaže, kot da je napočil čas, da mi – ljudje kar tako, od spodaj navzgor poskušamo na miren način urejati svet v katerem živimo," je prepričana.

"Pri osebni resignaciji in pasivnosti se sklicujemo na nemoč posameznika, ker svet uravnavajo silnice višjega reda kot so silnice kapitala, novega imperializma, industrije orožja. Toda, gradniki, nosilci, izvajalci in žrtve vseh teh višjih silnic smo mi – ljudje, seštevek posameznikov, ki tvorijo skupnosti. In mi, ljudje smo tisti, ki lahko kaj spremenimo. Če bomo mislili le na sebe kot na element iztrgan in ozvezdja skupnosti, ne bomo veliko dosegli za mir, varnost in pravičnost. Povezanost z drugimi, s skupnostjo, biti del sinergij članov skupnosti in različnih pozitivnih skupnosti, krepi moč posameznikov, njegovo vplivnost na dogajanja v socialnih strukturah in mrežah," poudarja. 

Kot pravi, v času razkroja ustaljenih sistemov naša življenja osmišlja pozitivno delovanje v našem mikrookolju. "Vzajemna pomoč, solidarnost, srčnost pri izražanju svojih pogledov in stališč do zla, povezovanje energij, ki se zoperstavljajo nasilju in krivicam, množice ljudi, ki si prizadevajo za prevlado dobrega," je naštela in dodala, da prav to ohranja upanje in zaupanje v človečnost.

"Moj nasvet je, naj vsak državljan razmisli o tem, kaj lahko stori, da bi se zlo manj razraščalo, da bi se sovraštvo in nestrpnost manj bohotila, da bi se omejila kultura laži in goljufij. Naj razmisli o koristi pozitivnega proaktivnega delovanja za sebe, za svoje sinove in vnuke, ki so potencialni vojaki za prihodnje vojne, koristi za svojo skupnost in za naš planet," je zaključila psihiatrinja in humanitarka. 

Z njo se strinja tudi Ema Rogač Randl: "Ko človek v težkih časih naredi nekaj dobrega za drugega – naj bo to pomoč sosedu, prostovoljsko delo ali preprosto skrb za nekoga v svojem okolju – se pogosto spremeni tudi njegov notranji občutek nemoči. Takšna dejanja ne rešijo velikih globalnih problemov, lahko pa pomagajo ohranjati občutek človečnosti in povezanosti, ki je v kriznih časih zelo dragocen."

V tem smislu, dodaja, solidarnost in prostovoljstvo nista pomembna samo za tiste, ki pomoč prejemajo, ampak tudi za tiste, ki pomagajo. Pogosto namreč prav ta medsebojna skrb pomaga skupnostim, da tudi v težkih okoliščinah ohranijo občutek dostojanstva in upanja.

"Zgodovina kaže, da so ljudje tudi v najtežjih obdobjih pogosto črpali moč iz vrednot, odnosov in občutka smisla. Upanje ne pomeni zanikanja težav ali naivnega optimizma. Pomeni predvsem sposobnost, da človek tudi v negotovih časih ohranja notranjo orientacijo – zavedanje, da so človečnost, solidarnost in odgovornost do drugih še vedno pomembne," pravi in dodaja, da morda prav v takšnih časih postane še posebej jasno, da prihodnosti ne oblikujejo samo politične odločitve ali veliki dogodki, ampak tudi to, kako ljudje vsak dan ravnamo drug z drugim.