''Težnja k univerzalizaciji za vsako ceno in danes tako moderni globalizaciji, s katero nam ves čas polnijo ušesa in ki grozi, da bo iz tega sveta naredila eno samo vas, v kateri se bodo izgubile vse razlike, zagotovo ne bo pripomogla k večji vlogi gledališča v naši vedno bolj aseptični družbi, ki jo od zgoraj upravljajo dva ali trije veliki kulturni monstrumi,'' kritično razmišlja kanadski dramatik in svari, da ''pri veliki želji, da bi si bilo vse čim bolj podobno, sploh nobena stvar ne bo več ničemur podobna''.
Rešitev avtor poslanice vidi v ''drobnih glasovih, ki se vzdigujejo vsepovsod in obsojajo krivico ter v skladu s temelji gledališča prepoznavajo človekovo bistvo, ga znajo izluščiti in preoblikovati''.
