'Visoke stopnje samooskrbe v Sloveniji ni mogoče doseči brez zmanjšanja živinoreje'

Ob letošnjem svetovnem dnevu hrane Svetovna organizacija za hrano in kmetijstvo (FAO) svari pred debelostjo prebivalstva na eni strani in naraščajočo svetovno lakoto na drugi.

Medtem ko je po ugotovitvah FAO na svetu več kot 820 milijonov lačnih in kronično podhranjenih, jih še več trpi zaradi prekomerne teže in debelosti. Z debelostjo se spopada že več kot 670 milijonov odraslih in 120 milijonov mladih, starih od pet do 19 let, medtem ko ima več kot 40 milijonov otrok prekomerno težo. Debelost je tudi v Sloveniji obravnavana kot nacionalni zdravstveni problem, ne zavedamo pa se, da bi tudi Slovenci nekega dne lahko trpeli lakoto. Po stopnji samooskrbe smo namreč na samem repu Evrope.

Slaba samooskrbnost z lokalno pridelano hrano Slovenije

Kot poudarja Nika Tavčar iz Umanotere, ''samooskrba s kakovostno, lokalno pridelano in varno hrano državi omogoča suverenost, t. j. neodvisnost od uvoza hrane. Hrana je temeljna življenjska dobrina, zato je ni smotrno prepuščati tujim rokam oziroma muhavosti globalnih trgov. Lokalno pridelana hrana ima tudi manj negativnih vplivov na okolje in na zdravje. Nenazadnje s podpiranjem lokalne pridelave hrane ohranjamo delovna mesta v tej panogi in omogočamo razvoj podeželja.'' 

Od leta 1970, ko je bila splošna stopnja prehranske samooskrbe v Sloveniji več kot 70-odstotna, je do leta 2008 padla na približno 50 odstotkov, v zadnjem desetletju pa se je številka še zmanjšala.

Kot pojasnjuje sogovornica, je trenutno stanje glede samooskrbe v Sloveniji precej slabo, vsaj na področju okolju in zdravju prijaznejše rastlinske prehrane, ki bi morala biti v ospredju. Tako smo bili v letu 2018 na področju samooskrbe z zelenjavo na manj kot 40 odstotkih, s sadjem na manj kot 50 odstotkih. Po drugi strani smo z mesom skorajda popolnoma samooskrbni. Samooskrbnost z mesom v letu 2018 je namreč 80-odstotna, z govejim mesom pa kar 109-odstotna.

'Kmetijska struktura v Sloveniji vse prej kot trajnostna'

Posebej nizka je samooskrba z ekološko pridelanimi živili, pri čemer je ekološko kmetijstvo najbolj trajnostna kmetijska praksa. Prehranske raziskave potrjujejo, da svoje zdravje močno varujemo z uživanjem hrane rastlinskega porekla, ki je čim manj industrijsko predelana in je pridelana na čim bolj sonaraven način.Tega se moramo zavedati tudi potrošniki sami pri svojih vsakodnevnih prehranskih izbirah, izpostavlja Tavčarjeva. Kot opozarja, je tukaj jasno viden eden glavnih problemov na področju kmetijske pridelave v Sloveniji: ’’Njena trenutna struktura je vse prej kot trajnostna, saj ima živinoreja veliko večji okoljski odtis od rastlinske pridelave. Velik delež rastlinske hrane, katere pridelava je okolju prijaznejša, pa uvažamo, takšna hrana je pogosto manj kakovostna, ker je prepotovala na stotine kilometrov, ima še povečan negativni vpliv na okolje.’’

Tudi kmetijska ministrica Aleksandra Pivec, ki ocenjuje, ’’da ima Slovenija sicer zelo kakovostno hrano, slovenski potrošnik ima po njenih besedah vsak dan možnost dostopa do lokalne, kakovostno pridelane hrane,’’ si želi veliko več ekoloških pridelkov, teh je namreč v celotni masi vseh kmetijskih pridelkov le pet odstotkov, takšnemu načinu kmetovanju pa je namenjenih le deset odstotkov vseh pridelovalnih površin. Potrošniki namreč vse bolj povprašujejo po ekoloških pridelkih.

'Visoke stopnje prehranske samooskrbe ni mogoče doseči brez zmanjšanja živinoreje'

In zakaj v Sloveniji, kljub številnim strategijam, nismo bolj samooskrbni? Zaenkrat bistvenega napredka na področjih, ki bi morala biti v ospredju, to so pridelave sadja, zelenjave in žit za prehrano ljudi, ni opaziti, ugotavljajo v Umanoteri. Kot poudarja Tavčarjeva, naravni pogoji za visoko stopnjo prehranske samooskrbe v Sloveniji niso dobri. Delež kmetijske zemlje na območjih z omejenimi dejavniki za kmetijsko pridelavo presega 75 %.

''Imamo pa tudi najmanj kmetijskih zemljišč na prebivalca med evropskimi državami, ker jih ne varujemo in jih še vedno z veliko hitrostjo uničujemo, spreminjamo njihovo namembnost predvsem zaradi pozidav in infrastrukturnih posegov. Prav tako je količina hrane, ki jo lahko pridelamo, omejena. Ali je za skupnost zadostna ali ne, je odvisno tudi od potrošniških navad: koliko in kaj jemo, pa tudi, koliko hrane zavržemo. Tako npr. velika poraba mesa pomeni potrebo po velikih obdelovalnih površinah,’’ je kritična sogovornica. 

Kot poudarja, visoke stopnje prehranske samooskrbe v Sloveniji ni mogoče doseči brez zmanjšanja živinoreje: ''Za dosego samooskrbe bi bilo potrebno poljedelstvo usmeriti v pridelavo rastlinske hrane (zelenjave in sadja) za ljudi, pašo živine (za mesno in mlečno proizvodnjo) pa preusmeriti na področja, ki so za poljedelstvo manj primerna: v hribovit, gričevnat svet ter na območja zaraščanja. Večjo samooskrbo bi lahko dosegli tudi z zmanjšanjem količin zavržene hrane.''

Kot poudarjajo v Umanoteri, bi s spremembo strukture kmetijske pridelave (zmanjšanje živinoreje in več pridelave rastlinske hrane za ljudi) lahko dosegli precej višje stopnje samooskrbe predvsem na področjih, ki so v tem trenutku najbolj problematična, in sicer na področjih pridelave sadja in zelenjave: ’’Dokler se bo na najbolj rodovitnih ravnicah pridelovalo krmo za živino (koruza), visoke stopnje samooskrbe v Sloveniji ne bomo dosegli.’’

Kot še dodaja sogovornica, bi višji odstotek samooskrbe lahko dosegli tudi s spodbujanjem ekološkega in regenerativnega kmetijstva ter ostalih inovativnih načinov obdelave zemlje, ki jih lahko implementiramo tudi na predelih, kjer je trenutno prevladujoča živinoreja, denimo s kombiniranjem sadnega drevja in pašnikov, t. i. ’silvopasture’.

Opozarjajo tudi na nujno spremembo trenutnega sistema subvencioniranja, ''ki zaenkrat v boljši izhodiščni položaj postavlja manj trajnostne načine pridelave hrane in ne spodbuja pridelave rastlinske prehrane za ljudi. Poleg tega so nujni tudi ukrepi, ki bi spodbujali krajše verige oskrbe s hrano (tržnice, ukrepi na področju zelenega javnega naročanja itn.), in ki bi podpirali manjše pridelovalce hrane. Nenazadnje, spremembe so potrebne na vseh nivojih in je zatorej nujno, da tudi prebivalci Slovenije sčasoma prilagodimo svoje prehranske navade – predvsem zmanjšamo porabo mesa in mlečnih izdelkov. Slednje je inherentno povezano z nižjo potrebo po obdelovalnih površinah, ki so tako lahko namenjene okolju in zdravju primernejši pridelavi rastlinske prehrane za ljudi.’’

Na raznolikost in možnost izbire kakovostne hrane na naših krožnikih lahko po pojasnilih ministrstva vpliva sektor kmetijstva s preusmeritvijo z intenzivnega v trajnostno obliko in pridelavo raznolikih pridelkov. "Živilska podjetja lahko na drugi strani z razvojem in ponudbo zdravju koristnih živil z manj soli, maščob in sladkorja, z izboljšanjem dostopnosti do sveže in varne hrane ter promocijo lokalno pridelane hrane spodbudijo potrošnike k bolj zdravim prehranskim odločitvam," so poudarili. Prav tako je ključno sodelovanje med proizvajalci hrane ter njihovo partnerstvo z izobraževalnimi in raziskovalnimi institucijami pri uvajanju inovacij in novih tehnologij, dodajajo. ''Nenazadnje so ključne predvsem odločitve nas posameznikov v vlogi potrošnikov. Kot ozaveščeni in informirani potrošniki namreč z izbiro kakovostnih, lokalno in tradicionalno pridelanih živil vplivamo na celotno živilsko verigo. Tu velja izpostaviti proizvajalce hrane, ki se bodo našim željam prilagodili. Na ta način posamezniki s spreminjanjem prehranjevalnih navad lahko izboljšamo svoje zdravje in kakovost življenja ter hkrati poskrbimo za ohranitev planeta,’’ pravijo na ministrstvu.

Slovenci z odpadno hrano zavržemo deset odstotkov energije

Kot poudarjajo Ekologi brez meja, pa ob tem, ko se velik del sveta sooča z lakoto, kar približno tretjino predelane hrane zavržemo, s tem pa zavržemo tudi vse naravne in človeške vire, ki smo jih vložili v pridelavo, predelavo, prodajo in razdeljevanje.

V Evropi je količina zavrženih virov kot posledica zavržene hrane enaka 261 milijonom tonam. Za ilustracijo – v ZDA se s hrano letno zavrže četrtino vse porabljene pitne vode oz. v Evropi trikratni volumen Ženevskega jezera, so preračunali Ekologi brez meja.

Pridelava hrane zahteva tudi velike pridelovalne površine, kjer je prst vse bolj izčrpana, krčenje ekosistemov in biotske raznovrstnost pa močno prispeva k podnebnim spremembam, opozarjajo: ''Hrana, ki jo letno zavržemo, je za pridelavo potrebovala 1,4 milijarde hektarjev zemlje, kar je ekvivalentno 30  odstotkom celotne potrebe po pridelovalnih površinah v kmetijstvu. Z zavrženo hrano zapravimo tudi veliko energije. V Sloveniji tako zavržemo deset odstotkov energije.''

Vsaka faza v prehranski verigi prispeva k izgubam hrane in ogljičnemu odtisu, a kilogram odpadne hrane v fazah na začetku prehranjevalne verige (pridelava) pomeni manjši ogljični odtis kot kilogram na koncu (potrošnja). Čeprav zaradi krajšega roka trajanja, cenovne dostopnosti in prevelikih kupljenih količin zavržemo največ sadja, zelenjave in žitaric, predstavljajo količine odpadnega mesa, mleka in jajc veliko večji ogljični odtis in več porabljene vode. Tako že manjše zmanjšanje količin zavrženega mesa pomeni veliko zmanjšanje rabe vode in dušikovih virov. Preprečevanje nastajanja zavržkov hrane in pretežno rastlinska dieta sta tako po ugotovitvah projekta Drawdown med prvimi petimi ukrepi za blaženje učinkov podnebnih sprememb.

Kot še poudarjajo Ekologi brez meja, zadnje poročilo Mednarodnega foruma o podnebnih spremembah navaja, da odpadna hrana predstavlja desetino emisij toplogrednih plinov. Če bi bila odpadna hrana država, bi bila tako tretja največja povzročiteljica emisij.