'Počutim se mrtvo, a srce še vedno bije'

"Počutim se mrtvo, a srce še vedno bije. Ne vem več, kaj naj, res ne ... Al' naj umrem al' naj grem naprej ... ker po eni strani sem že mrtev." – To je izsek iz pisma mladega fanta, ki kliče na pomoč, ki se očitno nahaja v hudi stiski, v kateri se počuti osamljenega, počuti se nerazumljenega. A je vseeno našel dovolj poguma, da je svoje občutke izlil v svetovalnici za mlade To sem jaz. In tam so mu prisluhnili tako strokovnjaki kot vrstniki ter mu vsak s svojim nasvetom in besedami skušali pregnati slabe misli, mu vliti upanje in mu podali tudi konkretne nasvete, kako lahko spleza iz temnega brezna. "Zaupam vate in tu sem, da greva skupaj naprej," se je glasil eden od zapisov. Včasih je že to dovolj, da nekomu rešimo življenje.

Verjetno se je v njegovih besedah našel marsikdo, ki se spopada s hudo duševno stisko in ne vidi izhoda. Pogosto v takšnih trenutkih posameznika obdajo neznosni občutki, da je sam in da ni nikogar, s komer bi delil svoje breme, ki bi ga razumel.

Nikoli ne bomo mogli preprečiti vseh samomorov, opozarjajo strokovnjaki. A vendarle, kako lahko ukrepamo, ko nekdo kaže znake samomorilnosti? "Najprej je treba opaziti, da je nekaj narobe. Rada svetujem ljudem, da vedno kadar se nekdo, ki ga sicer dobro poznajo, zadnje čase zdi drugačen v vedenju, v čustvih, ni nič narobe, če ga vprašamo: 'Zdiš se mi spremenjen, se kaj dogaja? Ti lahko kako pomagam? Je kaj narobe?' In običajno takšno dokaj nevtralno, pa vendarle vprašanje, ki zbuja skrb, sproži v tem človeku neke odgovore. In včasih dobimo poplavo besed, včasih tudi ne. Ampak že to, da smo opazili in nagovorili posameznika, je lahko dovolj, da nas bo – če ne danes – naslednjič poiskal in z nami začel pogovor," pravi Nuša Konec Juričič, specialistka javnega zdravja.

Ravno sprememba vedenja in odnosa do bližnjih, žalost, apatija, opuščanje dejavnosti, ki jih je oseba prej rada opravljala, težave z zbranostjo in težave s spanjem, so lahko rdeča luč, da oseba stoji na robu in da ne najde izhoda iz stiske. V takšnih situacijah je pomembno, da se odzovemo hitro, saj so študije pokazale, da je hitro reševanje stisk tisto, ki pomaga preprečevati poslabšanje in tudi začetek razmišljanja o samomoru, poudarja Anamarija Zavasnik, specialistka klinične psihologije in predsednica Slovenskega združenja za preprečevanje samomora.

Več samomorov na vzhodu države in med moškimi

10. septembra obeležujemo svetovni dan preprečevanja samomora. Slovenija se je dolga leta nahajala v vrhu evropskih držav po pogostosti samomora. Trend se v zadnjih 20 letih obrača navzdol; tako je lani umrljivost zaradi samomora v primerjavi s podatki izpred dveh desetletij upadla za 30 odstotkov, kažejo podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Trend upadanja je opazen v praktično vseh starostnih skupinah.

Zanimivo pa je, da obstajajo izrazite razlike med regijami. Samomorov je denimo več na vzhodu kot na zahodu države. Ta podatek sicer sovpada tudi z razlikami v kazalnikih duševnega zdravja za te regije. Prav tako je izrazita razlika med spoloma. Samomorov je med moškimi približno štirikrat več kot med ženskami. Pri poskusih samomora pa je razmerje ravno obratno, saj jih je več pri ženskah, manj pa pri moških. V Sloveniji je v letu 2018 zaradi samomora umrlo 353 oseb, od tega 274 moških in 79 žensk.

V svetovnem merilu je sicer samomor glavni vzrok smrti pri moških, mlajših od 50 let, in na desetem mestu glavnih vzrokov umrljivosti na svetu. Moški težave na lastno škodo rešujejo na drugačen način in se o njih neradi pogovarjajo. “Kot pripadnik moške vrste iz lastnih izkušenj in interakcij z moškimi kolegi lahko povem, da je govorjenja o težavah pri moških bistveno manj kot pri ženskah. Ženske lažje ubesedijo svoja notranja stanja, o svojih težavah govorijo odkrito. Tega pri moških ni. Moški težave rešujejo na drugačen način, bolj individualno, veliko pa jih tudi posega po alkoholu in zelo redko poiščejo pomoč,” pravi Bogdan Dobnik, predsednik Nacionalnega združenja za kakovost življenja OZARA.

Kljub boljši statistiki v zadnjih letih, pa je Slovenija še vedno po številu samomorov nad evropskim povprečjem. V želji, da bi se trend upadanja samomorilnega količnika nadaljeval, se Slovenija že vrsto let pridružuje preventivnim aktivnostim in ozaveščanju javnosti, ki jih podpirajo tudi mednarodne organizacije, kot sta Svetovna zdravstvena organizacija in Mednarodna zveza za preprečevanje samomora. 

'Takih misli se ne sme pometati pod preprogo'

Eni tistih, ki se pri svojem delu vsakodnevno srečujejo s samomori ali poskusi samomora, so medicinske sestre in tehniki zdravstvene nege. Kot poudarja Darko Loncnar, predsednik Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, se je o tej temi treba odkrito pogovarjati. "Če ima posameznik samomorilne misli, je ključna komunikacija. Takih misli se ne sme pometati pod preprogo ali jih obravnavati kot nekaj, s čimer se lahko ukvarjamo pozneje," je poudaril. 

Poleg zgodnjega prepoznavanja in ustreznega obravnavanja posameznikov, ki kažejo znake duševne stiske, je treba duševna obolenja tudi destigmatizirati. "Številni ljudje, ki trpijo za duševno stisko, sploh ne poiščejo ustrezne pomoči, tudi zaradi stigme. Zato je na mestu aktiven poziv strokovni in splošni javnosti k preprečevanju samomora z različnimi preventivnimi ukrepi in podpornim pristopom do posameznika v stiski," so poudarili v Zbornici – Zvezi.

Samomor zagotovo najbolj prizadene svojce in bližnje osebe umrlega. In pri tem so pogosto v procesu žalovanja prisotni občutki krivde in sramu. “O tem je potrebno govoriti, ampak pri tem govorjenju je treba biti dovolj odgovoren. Denimo, vsakršno poveličevanje samomora kot rešitve za nek problem, ni na mestu. Ravno obratno, potrebno je vsakič povedati, da je šlo za neko stisko, ki bi jo bilo mogoče ob neki pomoči ustrezneje rešiti,” opozarja Dobnik.

Kateri so dejavniki tveganja?

Samomor je preplet različnih dejavnikov in je težko s prstom pokazati na enega samega, ki v človeku sproži samomorilske misli in vedenje. Se pa te pogosteje pojavljajo pri ljudeh s kroničnimi boleznimi, telesnimi ali duševnimi, pri posameznikih, ki so v preteklosti že kazali samomorilska nagnjenja, ali imajo samomor v družini, pri ljudeh, ki so osamljeni, ki imajo slabši socialno-ekonomski status, tveganje za samomor pa narašča tudi s starostjo. 

Pri mladih pa so sprožilci samomorilnega vedenja pogosto duševne težave, nesoglasja s starši, težave v šoli in medvrstniške težave, pravi Vita Poštuvan, namestnica vodje centra za raziskovanje samomora na Inštitutu Andrej Marušič. 

Kam po pomoč?

Zgodnjo psihosocialno pomoč ljudem med drugim nudijo v 13 posvetovalnicah, ki v okviru Slovenskega združenja za preprečevanje samomora delujejo po Sloveniji. Prednost teh posvetovalnic je, da ljudem omogočijo, da brez čakanja in napotnic pridejo čim hitreje do strokovne pomoči.

Ker so mladi posebna ranljiva skupina, ki svoje mehanizme še razvijajo, je njim namenjena posebna skrb. Že 18 let zato v Sloveniji deluje program To sem jaz, v okviru katerega je mladim za kakršna koli vprašanja na voljo tudi spletna svetovalnica. Deluje v obliki foruma, kjer mladi lahko vprašajo za nasvet, povedo, kaj jih muči in dobijo strokovne odgovore.

Trenutno pri odgovarjanju na stiske mladih v spletni svetovalnici sodeluje 55 strokovnjakov. V 18 letih so odgovorili na 42.000 vprašanj, kar kaže na to, da so mladi sprejeli takšno pomoč in jo vzeli zares. Vprašanja mladostniki postavljajo anonimno, lahko pa tudi samo prebirajo odgovore na že postavljena vprašanja in morda tako dobijo potrditev, da se neka stvar ne dogaja le njim.

Vprašanja so v največji meri vezana na dozorevanje, na drugem mestu pa so različni vidiki duševnega zdravja, tudi vprašanje samomora. Na leto prejmejo od 2000 do 3000 vprašanj, od tega je približno 10 odstotkov težjih in se med drugim dotikajo tudi samomorilnosti, samopoškodb, motenj prehranjevanja, nasilja, tudi zlorab. V takšnih primerih mladostnike usmerijo tudi k virom pomoči s čisto konkretnimi naslovi in številkami. Poleg tega pa v okviru projekta preventivno delujejo v šolskem okolju z različnimi delavnicami za krepitev duševnega zdravja ter čustvenih in socialnih kompetenc, ki otroku omogočajo, da se lažje spoprijema z izzivi, težavami in svojim življenjem.