Predloga civilne pobude in koalicije Slovenija glede pluralizacije medijev po mnenju doktoranda ustavnega prava na harvardski univerzi Klemena Jakliča kažeta na to, kako bi v Sloveniji morali uvesti eksternopluralne elemente tako na področju javne kot zasebne televizije. Sicer pa nameravajo svoje zahteve, ki jih je do sedaj podpisalo 15.000 državljanov, predstavniki pobude v prihodnjem tednu predstaviti tudi predsedniku vlade Antonu Ropu, kot je dejala ena izmed nosilk pobude Barbara Brezigar.
Brezigarjeva se je na današnji novinarski konferenci odzvala tudi na očitke predsednika Društva novinarjev Slovenije Grega Repovža, ki je pobudo ocenil kot poskus nedemokratičnega poseganja v pravice medijev. Brezigarjeva meni, da gre za nesporazum, saj je tudi njim povsem jasno, da civilna družba ne more posegati v neodvisnost novinarjev. Društvu bodo tako predlagali srečanje, na katerem jim bodo predstavili svoja stališča. Predstavniki pobude so prejeli tudi odgovor varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka, ki meni, da njihove zahteve, vsaj kar se tiče medijev, ne bi vzdržale strokovne presoje, je še dejala Barbara Brezigar.
V Sloveniji imamo internopluralni model ureditve na področju televizije, ki pa sam po sebi še ne zadosti ustavnim zahtevam po svobodi izražanja v povezavi z načelom demokratičnosti. V internopluralnem sistemu je sicer v svetu televizijskih zavodov zastopanih več družbenih skupin, ki naj bi zagotavljale objektivnost, je povedal Jaklič. V eksternopluralnem sistemu pa bi se televizijski programi dodeljevali različnim svetovnonazorskim skupinam. Pri tem modelu uredniška politika ne bi smela biti odvisna od politike, temveč od svetovnonazorskih skupin. Obe strani pa bi morali biti zavezani k vzpostavitvi neodvisnega novinarstva oziroma uredniške politike, meni Jaklič.
Na novinarski konferenci se je skliceval predvsem na nemški model. Nemško ustavno sodišče je namreč tak model, kot ga imamo v Sloveniji, označilo kot neustaven, saj naj bi politični večini omogočal, da preide v monopolni položaj na področju medijev. Ta model naj bi vseboval ključno napako, in sicer vlogo političnih strank, ki naj bi imele posreden in neposreden vpliv v internopluralnih televizijskih svetih. Neposredni vpliv naj bi imele pri izbiri družbenorelevantnih skupin, ki naj bi bile zastopane v svetih, saj izbirajo tiste skupine, ki sovpadajo z njihovimi lastnimi svetovnonazorskimi prepričanji. Posredni vpliv strank pa je v tem, da stranke v te svete vstopajo s povsem drugačnimi tendencami kot druge družbene skupine, medije želijo monopolizirati. Druge družbene skupine pa ne vstopajo s takimi močmi, zaradi česar stranke pod okrilje političnih interesov vzamejo tudi tiste družbene skupine, ki sicer niso politične.
Morebitne rešitve je Jaklič našel tudi na Nizozemskem, v Belgiji in Švici. Na Nizozemskem je javna televizija razdeljena na dva dela. Z 20 odstotki upravljajo različne strukture, tako kot pri nas, v 80 odstotkih pa so tri televizijske programe razdelili med različne svetovnonazorske skupine (socialiste, protestante, katolike, liberalce, konservativce in politično neopredeljene). Podobno je tudi v Belgiji, kjer se programi razlikujejo glede na jezikovno pripadnost. Večjim državam je sicer uspelo zagotoviti pluralnost preko zasebnega trga, v manjših državah, kot je Slovenija, pa to ni mogoče. Jaklič tako navaja primer Švice, kjer je javna televizija del programa odstopila zasebni televizijski hiši, ki pa je svetovnonazorsko drugačna od politične večine.
