Podatki Slovenskega javnega mnenja za leto 2025 kažejo zaskrbljujoč premik. Trideset odstotkov vprašanih je dejalo, da za soseda ne bi želeli imeti homoseksualne osebe, kar je približno dvakrat več kot leto prej, opozarja sociolog Roman Kuhar. Socialna distanca se je, kot pravi, povečala tudi do drugih manjšinskih skupin, zato po njegovem ne gre zgolj za vprašanje odnosa do LGBTIQ+ oseb, temveč za širši trend naraščajoče družbene nestrpnosti.
"Prej kot o preprostem naraščanju ali upadanju nestrpnosti bi govoril o polarizaciji: nestrpni del javnosti je postal glasnejši, bolje organiziran in vidnejši," pravi Kuhar. Ob tem opozarja, da legitimiteto takšnim stališčem dajejo tudi posamezniki in skupine na političnih in drugih pozicijah moči, ki družbene delitve izkoriščajo in jih s tem lahko tudi normalizirajo.
Več pravic, a ne nujno več varnosti
Slovenija je na področju pravic LGBTIQ+ oseb v zadnjem desetletju naredila pomembne korake. To priznavajo tudi v društvu Legebitra, kjer poudarjajo, da imajo LGBTIQ+ osebe danes na papirju več pravic in zaščite kot pred desetimi leti. Hkrati je skupnost danes bolj vidna, s tem pa so bolj očitni tudi sovraštvo, diskriminacija in nasilje, s katerimi se sooča.
Izkušnje posameznikov so zato zelo različne. Nekdo lahko odrašča v okolju, kjer je popolnoma sprejet, drugi pa se še vedno sooča z zavračanjem doma, v šoli ali med vrstniki. Še posebej ranljive so po izkušnjah Legebitre transspolne in spolno raznovrstne osebe, katerih pravice so v zadnjih letih vse pogosteje predmet političnih in medijskih polemik. Izpostavljeni so tudi LGBTIQ+ mladi ter starejše osebe, ki imajo lahko manj podpornih mrež in se težje postavijo zase.
Na širši družbeni premik opozarja tudi pesnica in urednica Anja Zag Golob. Opaža, da smo zadnje čase priča "siloviti regresiji", polarizaciji in retradicionalizaciji družbenih vlog. Skrbi jo predvsem za mlade: "Družba, ki različnosti v vseh oblikah ni vesela in je ne podpira, nima prihodnosti," dodaja.
Sovraštvo se vse pogosteje seli na splet
Eden najbolj vidnih prostorov nestrpnosti so družbena omrežja. Legebitra v zadnjem času opaža velik porast homofobnih in transfobnih komentarjev, od žaljenja, poniževanja in stereotipov do groženj s fizičnim nasiljem in celo smrtjo. Hkrati opozarjajo, da anonimnost in hitrost širjenja vsebin zmanjšujeta zadržke pri izražanju sovraštva.
Kuhar razlaga, da družbena omrežja nestrpnosti sicer niso ustvarila, so pa bistveno povečala njeno hitrost, doseg in vidnost. Algoritmi po njegovih besedah nagrajujejo vsebine, ki vzbujajo jezo, strah in ogorčenje, zaradi česar se lahko ustvari vtis, da so žaljiva in sovražna stališča veliko bolj razširjena, kot so v resnici. Še nevarnejša je normalizacija: če posameznik vsak dan bere žaljive komentarje, lahko dobi občutek, da so takšna stališča običajna in družbeno sprejemljiva.
"Še več: tovrstni sovražni govor se razume kot svoboda govora. Kar seveda ni. Problem je tudi v tem, da se nikomur nič ne zgodi. Brez ustrezne zakonodaje in nadzora nad družbenimi omrežji se bo stvar samo poslabševala," ob tem opozarja Kuhar.
Spletno sovraštvo zato ni zgolj vprašanje neprimernega izražanja, ampak ima lahko tudi konkretne posledice za posameznike in skupnost. Varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek poudarja, da je treba pri presoji vedno gledati celoten kontekst: kdo govori, komu, s kakšnim dosegom, ali gre za napad na posameznika ali skupino, ali izjava poziva k izključevanju ali nasilju ter kakšne so lahko posledice.
Žaljiva izjava sama po sebi še ne pomeni nujno kaznivega dejanja po 297. členu KZ-1. Če je usmerjena proti konkretni osebi, lahko glede na okoliščine pomeni razžalitev po 158. členu KZ-1, ki se praviloma preganja na zasebno tožbo, dodaja varuhinja.
Ko žaljivke postanejo del vsakdana
Najbolj spregledane so lahko prav oblike nestrpnosti, ki postanejo tako vsakdanje, da jih žrtve začnejo dojemati kot nekaj, kar je treba preprosto prenesti. Na Legebitri opozarjajo na žaljive pripombe, poniževanje in sovražne komentarje, ki jih posamezniki pogosto ne prijavijo, ker se jim ne zdijo dovolj resni ali pa ne verjamejo, da bi se po prijavi kaj spremenilo.
Takšna nestrpnost pa se ne dogaja samo na spletu. LGBTIQ+ osebe se z njo srečujejo doma, v šolah, na delovnem mestu, pri dostopu do storitev in na ulici. Kuhar opozarja, da se posledice kažejo tudi v samocenzuri. Posameznik razmišlja, ali lahko na ulici prime partnerja za roko, v službi pove, s kom je preživel konec tedna, ali bo pri zdravniku partner obravnavan kot bližnja oseba.
Nekateri zaradi strahu spremenijo pot domov ali se odpovejo prijavi nasilja. "Če nekdo zaradi strahu spremeni pot domov, prikrije partnerstvo, se odpove prijavi nasilja, ker ne ve, kako se bo odzvala policija, vse to so zgodbe, ki jih pripovedujejo LGBTIQ+ osebe v omenjenih raziskavah. To je znak družbe, ki ni varna in strpna," opozarja.
Mariborka kot simbolni napad na skupnost
Primer mariborske knjigarne Mariborka kaže, da se sovražnost ne ustavi na spletu, ampak se lahko izrazi tudi v fizičnem prostoru. Knjigarna je že od leta 2024 večkrat doživela vandalizem in druge oblike napadov, nazadnje so jo neznanci napadli prejšnji četrtek. Po podatkih varuhinje so bile zaposlene tarče poskusov fizičnega napada, groženj, provokacij in zmerjanja, med incidenti pa so se pojavili tudi nacistični pozdravi, pljuvanje po mavrični zastavi ter njeno poškodovanje in kraja.
Za LGBTIQ+ skupnost takšni napadi niso zgolj vandalizem. "Ti prostori niso samo zidovi. So simboli vidnosti, pripadnosti, tudi varnosti in slednjo želijo taki napadi najprej spodbijati. Napad na tak prostor je sporočilo celotni skupnosti, da ni dobrodošla. Je torej način ustrahovanja ne samo tistih, ki so v tem prostoru, ampak širše," razloži Kuhar. Mariborka je namreč postala prepoznaven prostor, prijazen do LGBTIQ+ oseb in drugih manjšin. Prav zato je napad mogoče razumeti tudi kot poskus zastraševanja širše skupnosti.
Podobno ga doživlja Zag Golob, direktorica založbe VigeVageKnjige in lastnica knjigarne, ki pravi, da je napad zanjo "jasno sporočilo sovraštva in agresije", obenem pa tudi izraz nevednosti in čustvene nezrelosti storilcev. Najbolj jo jezi, da se lahko takšni napadi ponavljajo, ne da bi po njenem mnenju sledil dovolj odločen odziv institucij, predvsem občine.
Tudi javne osebnosti niso izvzete
Tarča sovraštva niso le prostori, povezani s skupnostjo, temveč tudi posamezniki, ki se javno izpostavijo. To se je pokazalo po nastopu slovenskega atletskega reprezentanta Mitje Zubina, ki je bil na družbenih omrežjih deležen homofobnih žalitev. Zubin je po nastopu javno spregovoril o svoji spolni usmerjenosti in želel opozoriti na širši problem nestrpnosti.
"Ni mi žal, da sem se izpostavil in povedal za svojo spolno usmerjenost. Nekdo je moral to prvi narediti. Dobil sem veliko pozitivnih sporočil. Na negativne sem navajen od malih nog, to me niti ni zmotilo," je konec prejšnjega tedna pojasnil 20-letni Zubin.
Njegov namen, kot je povedal, ni bil zgolj govoriti o lastni izkušnji, temveč opozoriti na to, da se s homofobijo srečujejo tudi drugi.
Takšni primeri imajo širši učinek od same žaljivke ali posameznega incidenta. Zato varuhinja opozarja, da kazniva dejanja iz sovraštva niso zgolj napadi na posamezno žrtev, ampak lahko predstavljajo tudi napad na celotno skupnost, ki ji žrtev pripada.
Na napade proti Zubinu in na napad na mariborsko knjigarno se je odzvala tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar. Izrazila je podporo atletu in knjigarni ter poudarila, da "spolna usmerjenost ne more in ne sme biti žaljivka. Različnost ni grožnja, sovraštvo pa nikoli ne sme postati nekaj običajnega, ob čemer zgolj skomignemo z rameni."
Med zakonom in dejanskim varstvom
Slovenski pravni okvir LGBTIQ+ osebam zagotavlja več ravni zaščite. Ustava zagotavlja enakost pred zakonom, osebno dostojanstvo in varnost ter svobodo izražanja. Kazenski zakonik med drugim ureja grožnje, kršitev enakopravnosti, javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Če je drugo kaznivo dejanje storjeno iz sovražnega nagiba zaradi spolne usmerjenosti ali druge osebne okoliščine, je treba tak nagib upoštevati kot obteževalno okoliščino.
Toda težava je pogosto v tem, kako se pravila izvajajo. Varuhinja opozarja, da popolnega pregleda nad obsegom pojava ni, saj institucije primerov ne zbirajo enotno in jih ne razčlenjujejo vedno po osebnih okoliščinah. Tudi zato majhno število uradno evidentiranih primerov ne pomeni nujno, da je homofobnega nasilja malo.
Pri tem je pomembno razlikovati med sovražnim govorom in kaznivim dejanjem iz sovraštva. Pri neposrednem napadu pa je lahko bistven prav sovražni motiv, torej dejstvo, da je bil posameznik napaden zaradi svoje spolne usmerjenosti, spolne identitete ali druge osebne okoliščine.
Velik del nasilja ostane neprijavljen
Eden največjih problemov je tisto, česar v uradnih statistikah ni. Žrtve dogodkov pogosto ne prijavijo zaradi strahu pred razkritjem identitete, sekundarno viktimizacijo, povračilnimi ukrepi ali neprimernim odzivom institucij. Pogost je tudi občutek, da prijava ne bo ničesar spremenila.
Na Legebitri opozarjajo, da njihovih prijav ni mogoče razumeti kot popolne slike stanja. Več prijav v zadnjih mesecih je lahko posledica boljšega dostopa do prijavnih kanalov in večje ozaveščenosti, ne nujno zgolj povečanja števila incidentov. Hkrati poudarjajo, da tudi njihov sistem zajame le del dejanske razsežnosti problema.
Podobno opozarja varuhinja človekovih pravic: brez kakovostnih in razčlenjenih podatkov je težko oceniti trende in učinkovitost ukrepanja. "Ne potrebujemo zgolj strožjih kazni," poudarja Drenik Bavdek, "temveč usposobljene policiste, tožilce in sodnike, enotno beleženje osebnih okoliščin in sovražnih motivov, podporo žrtvam ter več odgovornosti nosilcev javnih funkcij."
Slovenija je na področju pravic LGBTIQ+ skupnosti v zadnjih letih nedvomno napredovala. Toda pravni napredek še ne pomeni samodejno tudi občutka varnosti v vsakdanjem življenju. Če posameznik zaradi svoje identitete dvakrat premisli, ali bo prijel partnerja za roko, se izpostavil v javnosti ali prijavil nasilje, formalna enakost očitno še ni celotna zgodba.
Vprašanje sprejetosti zato ni le, koliko pravic ima skupnost zapisanih v zakonih, temveč tudi, ali lahko te pravice brez strahu dejansko živi. In prav ponavljajoči se napadi, spletne žaljivke ter molk žrtev kažejo, kje kot družba pravzaprav smo.
"Demokratična družba se ne meri le po tem, kako varuje večino, temveč predvsem po tem, kako varne so manjšine," zaključuje varuhinja. Ob tem opozarja na zaskrbljujoče globalne trende nazadovanja demokracije in dodaja, da človekove pravice nikoli niso dokončno zagotovljene, temveč jih je treba nenehno varovati.
