Tajvan in Kitajska – nerešljiva dilema?

Poglejmo si najprej utemeljitev, ki jo za svoj položaj uporablja uradni Tajpej: samoodločba tajvanskega ljudstva oz. naroda. Samoodločba narodov je koncept, na katerem je utemeljena državnost skoraj vseh svetovnih narodov, med njimi tudi slovenskega in Republike Slovenije. Pripadniki določene skupnosti čutijo, da na podlagi skupnega jezika, kulture, običajev ... skupaj tvorijo večjo enoto – narod. Na podlagi tega imajo pravico, da sami odločajo o svoji usodi in o odnosih z drugimi narodi in državami. Če si jih drugi narodi oz. države želijo podrediti in odvzeti pravico do samoodločbe, je to torej zločin in dejanje vredno obsojanja. Ker velika večina prebivalcev Tajvana nasprotuje združitvi z Ljudsko republiko Kitajsko (po najnovejših raziskavah bi združitev podpiralo manj kot 10 odstotkov volivcev), je jasno, da je večina Tajvancev na strani neodvisnosti oz. vsaj ločenosti od Pekinga (v isti raziskavi je 72 odstotkov anketirancev izjavilo, da bi bili pripravljeni z orožjem braniti samostojnost Tajvana od Kitajske), kar jim trenutni status quo tudi omogoča. Argument za samoodločbo ne zanika dejstva, da ima večina Tajvancev kitajske korenine oz. družinske člane na Kitajskem (predvsem v provincah Fujian in Guangdong); zanika pa veljavnost logike, da to pomeni njihovo obvezo pripadati Kitajski, če se sami ne čutijo kot del enotnega kitajskega naroda. 

Kitajski argument je, paradoksalno, prav tako utemeljen na zelo trdni podlagi, brez katere sodobni mednarodni meddržavni sistem ne bi mogel delovati: veljavnosti in spoštovanju mednarodnih pogodb. Na podlagi določil pogodbe iz San Francisca iz leta 1952, zaključnega mirovnega dogovora med Japonsko in zavezniško koalicijo 2. svetovne vojne, je Japonska morala Tajvan prepustiti Republiki Kitajski, s katero je bila v vojnem stanju od leta 1937 do 1945. Republika Kitajska (znana tudi pod imenom kitajski nacionalisti in po imenu njene vladajoče stranke – Guomindang) je bila v tem letu tudi edini kitajski predstavnik v Organizaciji združenih narodov in ena izmed petih stalnih članic Varnostnega sveta OZN. Vendar pa so že takrat kitajski nacionalisti resnično oblast imeli samo nad Tajvanom; zaradi poraza v kitajski državljanski vojni proti komunistom Maa Zedonga je Tajvan predstavljal zadnje zatočišče nacionalistične vlade. Legitimnost njene oblasti nad Tajvanom v mednarodnem pravu ni bila vprašljiva, vse dokler ni pod vprašaj padel status kot edini zakoniti mednarodni predstavnik kitajskega naroda. S sprejetjem Ljudske republike v OZN leta 1971 je bil Republiki Kitajski ta status odvzet, skupaj s članstvom v OZN. Ljudska republika je s tem prevzela tudi vse pravne obveze in odgovornosti, ki jih je v mednarodni skupnosti nosila Republika Kitajska; vključno z njeno ozemeljsko celovitostjo in suverenostjo nad svojim ozemljem, v katerega je vključen tudi Tajvan. Priznavanje principa ene Kitajske je nujen pogoj za vzpostavitev diplomatskih odnosov med Pekingom in drugimi državami, kar pomeni, da na papirju suverenost Kitajske nad Tajvanom priznava 180 držav, vključno z Združenimi državami Amerike (ZDA). V praksi je stanje seveda drugačno.

Na eni strani Tajpej več kot upravičeno utemeljuje svojo samostojnost oz. svojo pravico do pravne neodvisnosti na jasni želji Tajvancev, da želijo biti samostojni od Pekinga in si vladati sami; na istem principu je utemeljena državnost večine narodov tega planeta, zato ne moremo trditi, da si Tajvanci želijo nekaj več, kot je upravičeno. Zelo jasno je, da se Tajvanci jemljejo za drugačne od prebivalcev celinske Kitajske in ne želijo tvoriti celote z njimi, ne glede na to, kakšen politični režim je na oblasti v eni ali drugi prestolnici. Govoriti o tem, da je to nenaravno ali neupravičeno (predvsem zaradi medsebojne sorodnosti in podobnosti med Tajvanci in širšim kitajskim narodom) je do neke mere licemerno; Slovenci in Srbi (ali Avstrijci), Škoti in Angleži, Katalonci in Kastiljci s(m)o si na evropski, kaj šele na svetovni ravni, med seboj zelo podobni in sorodni; kar pa še ne pomeni, da so naše zahteve po samostojnosti in samoodločbi nelegitimne in nevredne pozornosti oz. upoštevanja. 

Po drugi strani Peking svoje zahteve po združitvi Tajvana s celinsko Kitajsko opravičuje na temeljih mednarodno sprejetih in priznanih pogodb, ki so v svoji vsebini zelo jasne: Tajvan pripada zakoniti kitajski vladi, pri čemer kot takšno velika večina držav na svetu priznava Ljudsko republiko. Ne samo mednarodni odnosi med državami, temveč tudi notranja suverenost in legitimnost državnih oblasti vseh držav sveta je utemeljena na njihovem mednarodnem priznanju v določenih mejah; Peking torej za utemeljitev svojega položaja uporablja splošno sprejeta pravna načela, utemeljena na veljavnih in zakonitih pravnih listinah. Trditi, da je ta pozicija v celoti nelegitimna, je ne samo nesmiselno, temveč tudi nevarno; mednarodni odnosi in mednarodno pravo nimajo nobenih višjih in pomembnejših temeljev od mednarodnih pogodb med državami. Spoštovanje podpisanih in dogovorjenih pravnih dogovorov je temelj mednarodne varnosti, stabilnosti in prijateljskih oz. nesovražnih odnosov v mednarodni skupnosti, prav tako kot sta veljavnost in spoštovanje državnih zakonov in poslovnih pogodb bistveni element pravne države.

To je vir nerešljive dileme: paradoksalno sta obe strani v sporu več kot upravičeni pri zagovarjanju svoje pozicije, pri čemer zaradi te upravičenosti nimata razlogov, da svoje zahteve omilita v interesu dobrososedskih odnosov. Rezultat te deljene miselnosti je dojemanje in obtoževanje druge strani kot iracionalne in nerazumne: Peking za Tajvance izpade kot tiranska, imperialna, pohlepna in požrešna tvorba, ki se ne bo ustavila, dokler ne požre še Tajvana in njegovih državljanov ne spremeni v enake zombije, kot si Tajvanci stereotipno predstavljajo prebivalce celinske Kitajske. Slednji so namreč v veliki večini izrazito naklonjeni nasilnemu zatiranju gibanja za demokracijo v Hong Kongu, ki uživa visoko mero podpore med tajvanskimi državljani. Obratno oblast v Tajpeju in Tajvanci za Peking in celinske Kitajce izpadejo kot neresni, razvajeni, pomehkuženi in zahrbtni izdajalci, ki so svoje vrednote in ponos prodali tujcem. V kitajskem javnem mnenju so Tajvanci pogosto prikazani kot obsedenci z japonsko pop kulturo v vseh oblikah, pri čemer je implicirano, da sami sebe razumejo kot ločene od ostalih Kitajcev zaradi večdesetletne japonske oblasti (Japonsko cesarstvo je Tajvan upravljalo kot kolonijo med letoma 1898 in 1945).

Interesi drugih velikih sil dodatno prilivajo olje na žerjavico tajvanskega vprašanja. ZDA so denimo največji materialni podpornik tajvanske samostojnosti, kljub svojemu pravnemu priznavanju kitajske enotnosti. Skoraj identično je stališče Japonske, kar je za Kitajsko zaradi nerazčiščene dediščine druge svetovne vojne s strani Tokia še bolj provokativno. Po drugi strani je Rusija neomajna v podpori uradnega Pekinga, kar uradna Moskva nikoli ne skriva. Med trenutno trajajočo vojno v Ukrajini je kitajsko javno mnenje izrazito naklonjeno Rusiji, kar je tudi posledica percepcije, da se pri tajvanskem vprašanju lahko zanesejo na Moskvo.

Zelo pogosto slišimo misel, da so vsi svetovni spori rešljivi, če bi se vpletene strani samo usedle za mizo in se med seboj pošteno pogovorile ter pošteno dogovorile. To je zelo pozitivna misel, ki ni utemeljena samo na lepih mislih. Toda kaj storiti, ko imamo spor, v katerem obe strani nista samo prepričani v svoj prav, temveč lahko svoj prav zelo trdno utemeljita na uspešnih praksah in splošno sprejetih vrednotah? Kako tukaj ostati optimist, kako tukaj obe strani prepričati v obema sprejemljiv kompromis? Kakšen bi sploh lahko bil ta kompromis? Od 1945 dalje je mednarodna skupnost prestala mnoge krize in dileme, ki so se, ne glede na svojo zapletenost in spremembe v svetovnem redu, še vedno izkazale kot rešljive brez vojne med velikimi silami. Upajmo, da bo tudi s Tajvanom enako. Alternativa bi bila namreč grozljiva.