'Take tragedije se ti vtisnejo v spomin in se težko izbrišejo'

"Stanje je kaotično, slabše, kot smo pričakovali," pravi vodnik reševalnega psa Robert Anžič. "Trudimo se, da bi bili naši reševalci čim več časa na terenu. Da, delo je zelo zahtevno," dodaja Blaž Turk, vodja slovenske enote za iskanje in reševanje v Turčiji. "Zagotovo najtežji časi še prihajajo, treba je paziti na svoje mentalno zdravje," še pove strokovnjak za logistiko Domen Torkar. 

Tako so se nam te dni oglasili slovenski reševalci, ki turškim družinam že ves teden pomagajo iskati preživele. Včasih jih na noge dvigne, ko izpod teh ruševin rešijo življenje, potem pa znova tragedija, ko upanja ni več. "En dan si srečen, ker najdeš otroka, drugi dan najdeš mrtvega, ki je bil pet minut prej še živ," pripoveduje slovenski reševalec Marko Bručan. 

Zato jim je ponujena psihološka pomoč. A ta trenutek je najbolje, če se čim več pogovarjajo, pravi Bručan. "Ko pa prideš nazaj, vidiš, koliko posledic čutiš, in presodiš, kaj bi potreboval," še doda. 

Te dni podoživlja spomine tudi Jasna Šporar, vodnica reševalnega psa, ki je pred 14 leti pomagala pri reševanju na Sumatri. Eno od težkih zgodb hrani samo zase, takih spominov ne moreš izbrisati, prizna. "Nikoli ne bom izvedela, ali so bili živi ali ne. To je težko," pravi. 

Naši reševalci trenutno še ne občutijo tako hude psihične bolečine, saj so pod vplivom adrenalina. A zgodbe se ti tudi po več letih znova in znova vračajo, priznava Šporarjeva. Zato bodo, tudi če so profesionalci, ko se vrnejo, potrebovali pomoč, pogovor in predvsem čas.

"Lahko se še tako pripravljaš, ampak to so zelo težke stvari, videti mrtvega človeka absolutno ni lahko," še pove Šporarjeva. Gasilec zaupnik Gorazd Bošnjak reševalcem ob vrnitvi domov svetuje pogovor z bližnjimi. Tovrstne travme lahko namreč na ljudeh pustijo dolgotrajne posledice.