Tehnologija in gospodarska rast

Tisto, kar v resnici poganja gospodarsko rast, gospodarski razvoj in splošno izboljšanje kvalitete življenja, so človeška iznajdljivost in inovacije, ki jih ta iznajdljivost proizvaja. To se odraža v tehnologiji, ki jo v kontekstu te kolumne razumemo v najširšem pomenu: uporaba znanja za boljše, kvalitetnejše življenje. Danes tehnologijo povezujemo predvsem z elektronskimi napravami, a tehnologija je precej starejša. Primer zgodnje tehnologije je pogonsko kolo. V tehnološkem smislu smo od izuma pogonskega kolesa precej napredovali. Izumi, kot so parni stroj, avtomobil, telegraf, radijski sprejemnik, letalo in računalnik, so izrazito pospešili gospodarsko rast, njihov skupni učinek pa nas je pripeljal do točke, na kateri smo danes. 

Številni akademiki in znanstveniki namreč menijo, da smo pred naslednjo pomembnejšo naravoslovno in družboslovno revolucijo, ta pa da bo prinesla spremembe, ki si jih danes težko zamislimo. Kot primer navajajo dva nova izuma. Prvi so hologrami, ki bodo korenito spremenili našo percepcijo realnosti – med drugim bo tehnologija hologramov izrazito vplivala tudi na prenos znanja med generacijami, učenje na podlagi 3D-vizualizacije pa že danes močno prekaša 2D-učenje na podlagi analognih informacij (fizično učno gradivo). Drug primer pa so t. i. “leteča vozila” (zaradi senzacionalnosti se v medijih prepogosto uporablja izraz “leteči avtomobil”, ang. flying car, ker vzbuja več radovednosti), ki bodo radikalno spremenila način potovanja od točke A do točke B ter pripomogla k preobrazbi svetovnega gospodarstva. Za lažjo predstavo lahko služi primer AeroMobila. Si predstavljate svet, v katerem med dvema točkama ni potrebna fizična prometna infrastruktura (cestišče in vse, kar je povezano z njim), temveč zgolj dostopnost in povezljivost podatkov na podlagi senzorike, ki algoritmom omogočajo učinkovito izvajanje aktivnosti?

Tehnologija in delovna sila

Verjetno ste že slišali zgodbe o ludistih iz 19. stoletja, ki so imeli resne težave z avtomatiziranimi statvami, saj so povzročile nadomeščanje delovne sile. Tehnološka disrupcija je porušila status quo, na napredek nepripravljeni ludisti pa so v stanju, v kakršnem so bili, iz protesta uničevali novo tehnologijo, da bi izrazili svoje nestrinjanje. Razlog ni ignoranca, temveč prej omenjeno porušenje statusa quo. Za ludiste je to pomenilo ogrožanje družbenega statusa, ki so ga pridobili s kvalitetnimi proizvodi. A v resnici so avtomatizirane statve izjemno povečale produktivnost ter učinkovitost, neposredno pa so vplivale tudi na ustvarjanje novih panog ter delovnih mest z višjo dodano vrednostjo. Dejstvo pa je, da so avtomatizirane statve kratkoročno nadomeščale delovno silo, ki novega dela ni našla takoj. To je tudi najpogostejša in tipična lastnost tehnološkega napredka – človekovo življenje je namreč še vedno odvisno od dela, ki ga opravlja. Težava nastopi, ker je za ustvarjanje novih delovnih mest potreben čas, zaradi česar so prehodi pogosto turbulentni (socialni nemiri, vojne, revolucije itd.).

Tehnologija se pogosto razvija v ozadju, brez nadzora javnosti. Med političnimi razpravami, ki ustvarjajo predvsem glavna populistična sporočila, je razvoj tehnologij pogosto neopažen, ob prodoru te tehnologije v širšo družbo pa je za odpravo oz. vsaj ublažitev vseh posledic že prepozno. Dober primer takšne tehnologije je tehnologija "deepfake", o kateri je bil pred časom že govor v kolumni.

Tehnološki trendi

Trendi kažejo, da najintenzivnejšo digitalno disrupcijo povzroča avtomatizacija delovnih mest, ki jo pomanjkanje delovne sile samo še pospešuje. Analize kažejo, da se v splošnem pomikamo k stanju pomanjkanja delovne sile, kar sicer ni povezano s pandemijo covida-19, temveč s pomanjkanjem delovne sile glede na demografske podatke in rast gospodarstev. Nadalje analize kažejo, da se bo produktivnost zaradi avtomatizacije povečala, kar se v nekaterih državah že dogaja. Povečanje produktivnosti je tudi močna protiutež inflacijskim pritiskom, ki jih je v globalnem gospodarstvu že moč zaslediti. Omeniti velja še povečevanje deleža digitalnih storitvenih dejavnosti, ki jih je možno v celoti ali večinoma izvajati na daljavo. To postavlja nova pravila igre, saj se s tem ustvarja globalni trg delovne sile, ki, kot pravi Milanović, ne pozna državnih meja in predstavlja za države v razvoju izjemno priložnost, za razviti Zahod pa veliko nevarnost.

Produktivnost bo zaradi disruptivnih digitalnih tehnologij, kakršni sta avtomatizacija procesov ter uporaba umetne inteligence pri sprejemanju odločitev, izrazito poskočila. Študije trga dela v ZDA kažejo, da bo v naslednjih 20 letih zaradi avtomatizacije izgubljenih 47 % vseh delovnih mest. To pomeni, da bo veliko energije treba vložiti v prekvalifikacijo “odvečne” delovne sile. Pri tem je treba opozoriti, da gre za obstoječa delovna mesta. Po drugi strani pa projekcije kažejo, da zaradi avtomatizacije BDP leta 2035 v ZDA ne bo samo 28 bilijonov dolarjev, kakor je (bilo) linearno pričakovanje, temveč kar 40 bilijonov dolarjev. Iz tega lahko sklepamo, da bo rast BDP v razliki 12 bilijonov dolarjev tudi na račun novo ustvarjenih delovnih mest v obstoječih, predvsem pa v novih panogah, ki se šele ustvarjajo. Kdo pa si je v 90-ih letih 20. stoletja lahko predstavljal Uber, Lyft, Airbnb, Netflix in Alibabo? Seveda se vse to ne bi moglo zgoditi brez interneta, intenziteta tehnoloških inovacij in sprememb pa se bo v prihodnjih 15 do 20 letih občutno okrepila.

Valovi tehnoloških sprememb

Če pogledamo valove tehnoloških sprememb v Silicijevi dolini, opazimo, da nekatere tehnološke inovacije postanejo mogoče hkrati, kar povzroči nenaden nastanek in razmah kopice novih podjetij, ki s temi tehnološkimi inovacijami inovirajo najrazličnejše poslovne modele, produkte in storitve, katerih skupna lastnost je večja učinkovitost. Na podlagi vseh okoliščin ter dogodkov v obdobju med letoma 2008 in 2010 ugotavljamo, da se je lestvica tega, kar je tehnološko mogoče, in tistega, kar ni mogoče, krepko podaljšala.

 Že v tem času je bilo jasno, da je oblačna tehnologija nova tehnologija, katere pravi razmah se šele začenja. Oblačna tehnologija v tem obdobju niti ni mogla delovati optimalno, saj je manjkal integralni del – povezljivost podatkov. S povezovanjem podatkov, aplikacij in platform pa je danes investicijski banki Morgan Stanley omogočeno, da investira kapital s pomočjo metode strojnega učenja. Lahko bi rekli, da so valovi tehnoloških sprememb tudi lastnost kapitalizma, saj je (pospešen) razvoj novih tehnologij najpogostejši odgovor na vprašanje, kako prebroditi krizo in zagnati nov cikel. Ravno to je značilnost obdobja po letu 2008.

Sistemi, ki so vodili procese zadnjih 30 do 40 let, morajo biti nadomeščeni z najnovejšo digitalno tehnologijo, ki temelji na povezljivosti ter izkoriščanju moči podatkov, kar omogoča inovativnost v različnih panogah ekonomije. Ko se poglobimo v osrčje tehnološkega stanja, se zdi izjemno, koliko industrij in državnih institucij še vedno deluje na starodavnih platformah iz 90-ih let 20. stoletja. Izziv Y2K je sicer mnoge prisilil k nadgradnji, medtem ko so drugi zgolj popravili datumske funkcije, in prav zanimivo bo spremljati soočanje z izzivom Y2K38, ki trenutno še nima univerzalne rešitve. Mnogi šele sedaj izvajajo aktivnosti, ki bi jih morali izvesti že pred prelomom tisočletja. To je samo eden izmed razlogov, zakaj je digitalni razkorak tako velik, očiten in posledično do neke mere tudi razumljiv.

Digitalizacija in digitalna transformacija

Pred pojavom pandemije covida-19 je veljalo prepričanje, da bo proces digitalizacije dolgotrajen, da se bo digitalna disrupcija postopoma povečevala, organizacije pa bodo imele še kar nekaj časa, da kvalitetno ter učinkovito izvajajo digitalno transformacijo, zato so se številne organizacije tega procesa lotile počasi. Meseci po izbruhu pandemije covida-19 pa jasno kažejo, da se proces digitalizacije izrazito pospešuje, digitalna disrupcija pa povzroča tektonske premike v načinih poslovanja, kar povzroča velike izzive številnim organizacijam, ki morajo pospešeno izvajati digitalno transformacijo. Uvedba digitalnosti v poslovanje organizacije je že tako ali tako zahteven proces, potreba po hitri uvedbi pa ta proces samo še otežuje, zato je številne organizacije ne morejo oz. je ne bodo izvajale uspešno, s čimer se njihova konkurenčnost zmanjšuje. Vsaka digitalna transformacija, naj bo uspešna ali neuspešna, je večletni proces, ki terja skrbno pripravo vsakega posameznega koraka. Dostop do podatkov in tehničnega znanja je sicer razmeroma preprost, večja težava pa sta ponotranjenje digitalnosti in praktična izvedba ukrepov. 

Povečanje produktivnosti, zmanjšanje stroškov, možnost dela na daljavo, skrajšan delovni čas, novi poslovni modeli, povečana inovativnost in sprejemanje odločitev na podlagi podatkov v realnem času so samo nekateri izmed neskončnih pozitivnih vidikov, ki jih digitalizacija prinaša v poslovno okolje organizacij vseh vrst in oblik in ki bodo zaznamovali prihajajoče desetletje.