Tekmovanje, pri katerem ima srce žlahtnejši lesk kot medalje

Na prehodu v februar so ravno še ujeli zadnje (kilo)metre povezanega snega, preden jih je poznejša odjuga razgrizla v nepovezane zaplate. Zbralo se je 150 športnikov, 60 trenerjev, 50 prostovoljcev.

Specialna olimpiada Slovenije, športno gibanje za osebe z motnjami v duševnem razvoju, je pripravila letošnje največje tekmovanje. 150 športnikov je tekmovalo v alpskem smučanju, smučarskem teku in krpljanju, za najboljše pa je bila to odskočna deska za naslednje veliko tekmovanje – Zimske svetovne igre prihodnje leto v Torinu v Italiji. Slovenijo bo tam zastopalo 18 tekmovalcev – po sedem alpskih smučarjev in smučarjev tekačev ter štirje krpljarji. V Kranjsko Goro so prišli tudi gostje iz Avstrije in zamejstva, skupno pa je tekmovalo 28 ekip.

Prve zimske igre Specialne olimpiade Slovenije segajo že v leto 1992, leto dni pozneje pa je slovenska ekipa že tekmovala na svojih prvih Zimskih svetovnih igrah v Schladmingu.

Iščejo šport, ki jim najbolj ustreza

Damjan Kojzek je s svojim varovancem Aminom prišel v vlogi trenerja teka na smučeh, v poletni različici Specialne olimpiade je tudi trener kolesarstva, sicer pa dela kot razrednik v posebnem programu dela v Centru Janeza Levca, ljubljanski enoti Jarše, kjer je 140 otrok.

"Delamo z otroki, ki imajo res težave, tudi na motoričnem področju, zato iščemo šport, ki jim najbolj ustreza. Izberemo tiste, ki imajo motorične vzorce take, da se jih da učiti, ter imajo motivacijo za trening," pojasnjuje Kojzek.

"V okviru zimske šole v naravi imamo smučanje in že tam malo vidimo, kako in kaj. Če imajo težave z ravnotežjem, jih zagotovo ne damo na tek na smučeh, ena kategorija je tudi krpljanje. Poleti pa večinoma atletika, teki, kolesarstvo, balinanje," našteva.

Otroci v šoli imajo v svoj program vključenih pet ur športne vzgoje na teden in zelo hitro vidiš, kdo je za kam, pravi sogovornik. Pet ur na teden je pravzaprav več kot v rednem osnovnošolskem programu. "Treba je razumeti, da gre za otroke, ki imajo težave morda že s samostojnostjo, in preden se mi pripravimo za telovadbo ali trening, mine 15 ali 20 minut, nato sledi celoten postopek ogrevanja, učenje osnovnih motoričnih vzorcev, zato pet ur na teden sploh ni tako veliko," razloži.

"Včasih pa telovadbo prav potrebujejo, saj pridejo povsem nasičeni z delom. Pri nas ni tako kot v klasični osnovni šoli, kjer imajo posamezne predmete, pri nas so predmetna področja. Na teden jih je približno pet, razporejena so tako, da je vsako sorazmerno, telovadba je petina tega," pojasni. Ostala področja so denimo razvijanje samostojnosti, splošna poučenost, ki vključuje učenje jezika, matematičnih veščin, veliko je delovne vzgoje, kreativnih znanj, kamor sodita tudi šport in rekreacija.

Sprva zgolj vaje za ravnotežje

Jarška enota je na Specialno olimpijado prišla s šestimi športniki: eden se je preizkušal v teku na smučeh, trije v krpljanju, dva pa v smučanju. Zanimalo nas je, kakšen pristop uporabljajo pri treningu. "Zelo veliko je prilagoditev. Delal sem tudi v redni osnovni šoli, veliko imam stika z učitelji športne vzgoje in tam so bolj osredotočeni na izboljšanje časa ali tehnike. Pri nas je na začetku zelo veliko tega učenja osnovnih motoričnih vzorcev. Če pelješ otroke z rednih programov na trening, pač piliš podrobnosti, kako izboljšati čas, pri nas pa lahko traja dva do tri mesece, da delaš samo vaje za ravnotežje, da obstojijo na smučkah in ne padejo," opiše razliko.

"Vedno moramo biti pozorni tudi na zdravstvene težave, ki so v ozadju. Specifika otrok z Downovim sindromom je denimo tek na smučeh na kratke razdalje, saj zaradi težav s srcem dolge razdalje zanje ne pridejo v poštev," opozori.

Tudi samo učenje smučanja je drugačno, pravi. "Poskusiš marsikaj. Uporabljamo pripomočke, veliko je iger, nagrad, da so sploh motivirani. Kajti notranjega interesa, da bi se ukvarjali s športom zato, ker je to zdravo, je procentualno manj. Veseli jih, če gredo kam. Velik pomen ima tudi zunanja motivacija, to je lahko medalja, navijanje staršev, potegnejo jih gledalci," poudari. "Specialna olimpijada je velik del teh naših druženj. Zvečer pomeni to ples, gredo na kakšno kavo, v širšo družbo. Pomembno je tudi, da gredo za dva dni proč od staršev, delamo na samostojnosti," pove. 

Kojzek pravi, da je obiskal že več mednarodnih iger, kjer so opazili precejšnjo razliko med "zahodnim in vzhodnim svetom", ko so opazovali tekmovalce. "Prišli so Bolgari, Romuni, Madžari, takrat tudi Rusi, in ko smo opazovali te otroke, že na videz ni bilo videti, da bi imeli kakšne večje težave. Bili so povsem osredotočeni na zmage in medalje, medtem ko je bila pri Slovencih, Avstrijcih, Nemcih res vidna inkluzija, torej vključevanje vseh, tudi tistih z največjimi težavami," je izpostavil moto specialno-olimpijskega gibanja Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu.

Koraki in zavoji

Poleg Tatjane, ki se lani uvrstila tudi na poletne svetovne igre, kjer je tekmovala v teku na 400 metrov in v skoku v daljino, se je v krpljanju preizkušal tudi Mihael. "Pred kratkim smo imeli športni dan in smo trenirali v Planici, tam se je zelo izkazal. Dokazal je, kako je sposoben, zato je dobil priložnost, da se izkaže tudi na specialni olimpiadi", pravi učiteljica in trenerka Irena Modrej Mežnar.

Po smučarski progi na Brsnini se je spustilo skoraj 50 tekmovalcev. Zakoličil jo je Andrej Gosar, dolgoletni trener ASK Kranjska Gora, ki je postavljal proge od otroških kategorij do FIS tekem in sindikalnih tekem, že desetletja pa je tudi del Pokala Vitranc. S tovrstnim tekmovanjem se je tokrat srečal prvič, pazil je, da je proga postavljena ritmično in s kontrolirano hitrostjo, nazadnje pa je bil prijetno presenečen nad znanjem smučanja prijavljenih udeležencev.

Tekmovanje z veliko medaljami, ki pa niso najpomembnejše

Prvi dan Specialne olimpijade je namenjen kvalifikacijam, da se jih lahko razvrsti v ustrezne skupine. Sistem kategoriziranja je narejen prav zato, da vsak dobi priložnost dobiti medaljo. Drugi dan je nato na vrsti tekmovanje.

Kozjek pravi, da bi si želeli več gledalcev: "Vidimo razliko med kvalifikacijami in pravim tekmovanjem, takrat pridejo navijat starši in je še kakšen gledalec več. To jih kar potegne, potem so časi včasih taki, da pride celo do kakšne diskvalifikacije," se nasmehne. "Zato bi radi še več gledalcev, da jih dvigne in da dajo potem res vse od sebe. Tisto, za kar prej morda nikoli nisi razmišljal, da so sploh sposobni," je poudaril.  

Sistem tekmovanja je specifičen, velja pa za ves svet, pojasnjuje izvršna sekretarka specialne olimpijade Urška Kustura. Vključenih je skoraj 200 držav, pravila s smislu razdeljevanja v skupine pa so enaka že skoraj 50 let, odkar obstaja to gibanje, dodaja. "To pomeni, da imajo naši športniki priložnost tekmovati s sebi enakimi. V praksi to pomeni, da jih razdelimo v skupine od najmanj tri do največ osem tekmovalcev. Nato tekmujejo znotraj svoje skupine, v kateri ne sme biti več kot 20 odstotkov razlike v rezultatu. Tudi medalje podeljujemo na enak način, torej znotraj teh skupin. Tako da se na tem tekmovanju podeli zelo veliko medalj, okoli 50 kompletov, kar jim je seveda všeč," se smeji.

"Idealno bi bilo, če bi kdaj tekmovali vsi skupaj," si zaželi združevanja, vključevanja, povezovanja. "Da se učimo drug od drugega," poudarja pomen kakšnega športnega dogodka, ki bi bil organiziran za vse. Ne govori le o otrocih iz rednih šolskih programov, ampak tudi o starejši populaciji. Njihovi športniki namreč prihajajo tudi iz varstveno-delovnih centrov, centrov za usposabljanje, ki jih obiskujejo starejši od 26 let. Najmlajši tekmovalec na tokratni specialni olimpijadi je bil 11-letni Lenart iz Ljubljane, najstarejši pa 62-letni Ernest iz Avstrije.

Spominja se svojih obiskov svetovnih iger, ki v slogu olimpijskih ali paraolimpijskih iger trajajo dalj časa, deset ali štirinajst dni. "Po nekem takem dogodku si tako čustveno napolnjen, saj oni vse te stvari tako čustveno doživljajo. Spoznavajo nove ljudi, prijatelje, na svetovne igre pride 7000 športnikov. Oni se družijo, uživajo, ne mislijo samo na rezultat," opisuje. Pripoveduje, da je bil pred leti na enem od teh velikih dogodkov z njimi tudi smučar Jure Franko, legendarni dobitnik srebrne kolajne na OI v Sarajevu, ki je nato dejal: "Tu je še edini pravi šport," je spomnila na slogan, kako je pomembno sodelovati, ne samo zmagati.