Telovadba, ki je gradila narod

"Danes pa ene trije manjkajo," mi je ob mojem vstopu v telovadnico, v kateri pod nogami še vedno škripa leseni pod, dejal Željko Sambolec, vodja veteranov iz ŠD Sokol Bežigrad. "To je pa tako, če si v penziji. Nikoli nimaš dovolj časa. Čeprav si ga za telovadbo vseeno vsi radi vzamemo." Pogled na vedre fante, ki so za ogrevanje že tekali v krogu po telovadnici, mi je to res potrjeval. Da gibanje ti telovadci, stari od 50 pa do krepko čez 80, res jemljejo s srcem. Z očmi sem poiskala njihovega najstarejšega 85-letnega člana, ki je na tleh držal desko in klepetal s sosedom, stoječim na glavi. Dobro, sem prišla v kakšen akrobatski klub ali je to res le telovadba, ki jo imajo veterani dvakrat na teden ob večerih? Ampak to je pač sokolstvo! Skladnost telesa in duha, predvsem pa veliko ljubezni do gibanja in do samega sebe. In postalo mi je všeč. Prej ko imaš rad sebe, prej boš imel rad tudi soljudi.

Sokoli so bili že pred 162 leti več kot le športno društvo – bili so simbol ponosa, discipline, svobode in skupnosti. V času, ko še ni bilo države, so dvigovali narodni duh in ohranjali misel, da se moč začne v gibanju – in v srcu. "Zgodovinsko gledano so bili slovenski sokoli tisti, ki so zagovarjali slovensko samobitnost, zagovarjali so vzgojo s pomočjo telesne aktivnosti oziroma telovadbe," je na sokolsko vlogo ponosen predsednik Sokolske zveze Slovenije Dušan Gerlovič. "Kar je navsezadnje lepo utemeljil oče slovenske telesne kulture dr. Viktor Murnik z besedami: Slovenec sem – in kdo je več? Murnikov znameniti izrek je bil tudi ta, da je telovadnica najcenejša in najboljša zdravilnica."

Z ustanovitvijo vaditeljskega zbora v Ljubljanskem sokolu leta 1896 je Murnik začel načrtno izobraževati vaditelje na področju telesne kulture, leta 1898 je postavil ženski vaditeljski zbor in omogočil ženskam enakopravno delovanje. Usposobljeni tečajniki so kot plamen med Slovence raznesli sokolstvo, ki je postalo najbolj množična narodna organizacija. Za razširjanje sokolskih idej je Murnik leta 1904 postal založnik Sokolskega vestnika in tam dosledno razvijal slovensko strokovno izrazje. Slovence je kot prvi postavil na mednarodni športni zemljevid, ko je slovenske sokole vključil v Mednarodno telovadno zvezo. Od leta 1907 so sokoli uspešno tekmovali na svetovnih prvenstvih.

"Ta mednarodna zveza je imela na svojem pročelju napisano v slovenščini: Slovenska sokolska zveza je članica mednarodne telovadne zveze. In to je že en del, ki predstavlja del državnosti," mi je ob sprehajanju po Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova, kjer gostijo razstavo o sokolih, razlagal soavtor razstave dr. Ivan Čuk. "In to ni bil edini državotvorni element. Navsezadnje so leta 1913 na mimohodu na svetovnem prvenstvu v Parizu igrali takratno narodno himno Naprej zastava slave. Ko gredo Maistrovi borci na severno mejo, Malgajeve čete, na primer, prisežejo na sokolsko zastavo, ker takrat ni bilo druge nove zastave. In to je naslednji simbol državnosti. Poleg tega so bili sokoli uniformirani in so predstavljali na nek način slovensko narodno vojsko."

Ko sem se sprehajala po muzejskih sobanah, sem se čudila takratni telesni usposobljenosti. "Ja, tudi profesionalni atleti se znajo čuditi marsikateremu dosežku iz tistega časa," mi je pritrdil Čuk. Sokoli so na prvenstvih tekmovali ne le v orodni telovadbi, kot marsikdo zmotno misli. Tekmovali so v atletiki, plezanju po vrvi, dviganju uteži, jahanju, plavanju, ekipnih športih. Navsezadnje so bili sokoli začetniki košarke, odbojke. Murnik je namreč menil, da mora biti človeško telo skladno, da ima harmonično razvito telo in dušo.

"Na prvenstvih je v začetku tudi veljalo, da mora vsak sokol skozi vse discipline, ni nujno, da je prvi, le preizkusiti jo mora. In ko so leta 1926 na svetovnem prvenstvu, ko je zmagal tudi naš Peter Šumi, slovenski sokoli tekmovali, se je zgodila tudi ta anekdota," mi je razlagal Ivan Čuk. "Imeli so tudi plavanje in imeli so v svojih vrstah tudi enega neplavalca, Srečka Sršena. Ta je vseeno skočil v vodo, se tam 10 sekund utapljal, dokler ga niso potegnili tovariši ven. Ampak na koncu so osvojili drugo, ker njihova telovadna vrsta ni imela niti enega telovadca diskvalificiranega."

Vrnimo se nazaj v telovadnico za Plečnikovim stadionom. Veterani so se skupaj z mano že dodobra ogreli. Jasno, da sem se jim pridružila. Ker sem hotela tudi jaz preseči samo sebe, se morda celo postaviti v vlogo Srečka Sršena, v mojem primeru pa popolnega gimnastičnega analfabeta. "Sploh ni tako težko," me je opogumljal eden od veteranov, ki sem ga prej videla stati na glavi. Resno?! To govori ženski, ki se ji je sicer na glavo postavilo življenje že parkrat, sama sebe pa dobesedno nikoli. In ki je mimogrede prav sovražila stavek šolskega fizkulturnika, ko je ob uri telovadbe zaklical: "Punce, danes imamo pa gimnastiko!" No, ampak zarečenega kruha se poje največ. Lahko povem iz lastnih izkušenj. In tudi moje zatrjevanje, da tega pa res ne bom nikoli naredila, se je izkazalo za napačno. Stoja na glavi (z rahlo pomočjo), odkljukana! Plezanje po drogu – odkljukano! Doskok z bradlje – odkljukan! (Drugih malo manj uspešno izvedenih prvin jasno ne bom naštevala.)

"Danes ne bi dočakal tako kakovostnih 83 let, če tega ne bi delal že v mladosti," je na moje občudovanje, kako vraga lahko pri toliko letih naredi stojo na glavi na bradlji (pa to še ni vse), odgovoril drugi najstarejši član njihovega društva Jule Kačič. "Pri gibanju moraš biti tudi zmeren," nadaljuje 83-letnik, ki še vedno rola in že trideset let tekmuje na kolesarski dirki Franja. "Nekateri moji kolegi, ki so šli v trdi profesionalizem, so pretiravali in si uničili zdravje, jaz pa sem se vedno rad gibal iz čistega veselja. Treniral sem tudi kolesarstvo, ampak bolj zato, da sem potem lahko dekleta na štangi vozil. Včasih cestno kolesarstvo še ni bilo tako razvito kot danes."

Tudi Željko Sambolec, ki že vrsto let vodi skupino, je s telovadbo pri sokolih začel iz radovednosti. Kot najstnik, imel vmes pavzo, pa se v zrelih letih ponovno vrnil v telovadnico. "Ko sedimo doma pred televizijo in nas potem vse boli, to zagotovo ni zdrav način življenja. Z vajami, ki bi jih sicer vsak po malem moral delati vsak dan, pa krepimo telo. Samo paziti moramo, da si na treningu kaj ne naredimo. Pri teh letih je hitro kaj."

Prav letos sokolski veterani za Bežigradom praznujejo okroglih 20 let. In med njimi niso le telovadci oziroma gimnastičarji, ampak tudi košarkarji, rokoborci, kolesarji, plavalci in drugi športniki po duši. "Bil bi smrtni greh, če ne bi čisto nič naredili zase, ni res?"

Kako pravo in za današnji čas, ko ljudje vse preveč presedimo in otroci postajajo predebeli in premalo motorično razviti, pomembno razmišljanje! Tudi zato se s številnimi izobraževalnimi programi po šolah in vrtcih ter društvih današnji sokoli trudijo, da tisti pravi namen gibanja med Slovenci ne bi zamrl. Sokoli ne potrebujejo tribun, dvoran in medalj. Dovolj jim je skupina prijateljev, telovadna blazina in zavest, da so del zgodbe, ki traja že poldrugo stoletje. In če je njihova filozofija preprosta – da gibanje odpira telo in duha – potem je jasno: Sokoli še vedno letijo. Njihova krila pa usmerjajo volja, pogum in nasmeh.