Temna skrivnost nekdanje Jugoslavije: izginuli otroci

V Sloveniji obstajajo zgodbe, ki uradno skoraj ne obstajajo. Zgodbe iz porodnišnic, kjer so matere rodile – a svojih otrok nikoli več niso videle. Brez slovesa. Brez pogreba. Brez odgovorov. Nekatere med njimi še danes hranijo prazne kuverte, stare izvide in račune za grobove otrok, za katere niso nikoli izvedele, ali v njih res počivajo njihovi sinovi in hčere. Druge nimajo niti tega. Le spomin na jok novorojenčka. In stavek, ki je prišel nekaj ur ali dni pozneje: "Vaš otrok je umrl." Toda – kje je pokopan? Zakaj ni dokumentacije oziroma je ta nepopolna? In zakaj so zgodbe tolikih mater tako srhljivo podobne? V društvu Izgubljeni otroci Slovenije danes pomoč išče že več kot sto mater. Vse z enakim občutkom: da jim nekdo nikoli ni povedal resnice.

"Rodila sem zdravega otroka. Potem pa je čez nekaj dni prišel zdravnik in rekel, da je umrl", pripoveduje ena od mater. Druge se spominjajo, da svojih otrok niso smele videti. Da jim niso dovolili pogreba. Nekatere niso prejele niti mrliškega lista. Ko so po desetletjih začele zahtevati dokumentacijo, so naletele na manjkajoče izvide, neujemanja datumov, izgubljene kartoteke in odgovore, ki so odprli še več vprašanj kot dali pojasnil.

V posameznih primerih naj bi bili otroci pokopani še pred opravljeno obdukcijo. Drugod v dokumentaciji sploh ni bilo zapisano, da je otrok umrl. Ena od mater je leto po smrti sina prejela celo vabilo na obvezno cepljenje, pa na prestajanje vojaškega roka. Naključja? Administrativne napake? Ali del mnogo večje zgodbe?

Podobni vzorci se desetletja pojavljajo po vsej nekdanji Jugoslaviji. V Srbiji so primeri izginulih dojenčkov že dolgo predmet preiskav, imajo tudi prvi uradno potrjeni primer ukradenega otroka, ki dokazuje, da zgodbe številnih mater in njihovih družin le niso tako iz trte izvite. V Sloveniji so se, tudi zaradi pobude društva Izgubljeni otroci Slovenije, ki ga vodi Simona Šeremet Kalanj, začeli premikati postopki in pričanja pred parlamentarno komisijo, ki jo je vodila poslanka SDS Alenka Jeraj, ki je kot pravi Simona Šeremet Kalanj ženska z velikim srcem: "Gospe Jerajevi smo vedno zaupali, ker jo žene ne želja po politični slavi, ampak želja, da matere odkrijejo resnico, ne glede na politiko v ozadju."

Med najbolj pretresljivimi pričevanji je zgodba Alenke Skamlič. Leta 1972 je v mariborski porodnišnici rodila deklico Sabino. Nekaj ur pozneje ji je moški v beli halji povedal, da je otrok umrl zaradi dihalne stiske. Saj bi videla, če bi težko dihala, danes pravi Alenka. Otroka ni nikoli več videla. Pokopati ga ni smela. Le leto pozneje je v isti porodnišnici rodila sina. Tudi ta naj bi po nekaj dneh umrl. Če so moji otroci mrtvi, kje so pokopani? Če so živi – kje so? se sprašuje več kot pol stoletja pozneje.

Podobno zgodbo pripoveduje tudi Cvetka Medle iz Novega mesta. Hčerko je dojila več dni. Nato so ji povedali, da je umrla. Najprej naj bi bila pokopana v Ljubljani, potem sta z možem prejela račun za grob v Novem mestu. Ko so po desetletjih zahtevali dokumentacijo, se podatki niso ujemali – ne diagnoze, ne datumi, ne teža otroka. Na vsakem papirju je bila drugačna zgodba, pravijo svojci.

Najbolj pretresljive pa so trditve posameznikov, ki menijo, da je šlo za organizirano trgovino z novorojenčki. Dokazov za sistematično organizirano mrežo ni. Obstajajo pa pričevanja, sumi, dokumentacijske nepravilnosti in desetine družin, ki še vedno živijo brez odgovorov.

Prav zato društvo Izgubljeni otroci Slovenije vztraja pri zahtevah po dostopu do arhivov, DNK-analizah in nadaljevanju preiskav. Matere namreč ne iščejo maščevanja, pravijo. Iščejo resnico.Samo vedeti želimo, kaj se je zgodilo z našim otrokom.

In če bi se nekoč izkazalo, da del teh otrok ni umrl, ampak je bil odvzet in prodan, bi to pomenilo eno največjih kriminalnih in najbolj pretresljivih zgodb našega prostora. Vprašanje zato ni več le, kaj se je dogajalo takrat. Ampak tudi – kdo je za to vedel.

V 24ur FOKUS tudi pričevanje Marka Markića Ivića, ki je želel v osemdesetih posvojiti otroka, a ker je imel nemško državljanstvo so mu ponudili posvojitev za denar. Odšel je v Beograd in ob besedah enega od zdravnikov, ki mu je dejal, naj kar izbira med katerikolimi novorojenčki, prvič dojel, da nekaj ni v redu.