Manj testiranj: Bomo Slovenci razumeli, da lahko virus širimo tudi, če nimamo 'potrdila' o okužbi?

Ker je zdaj, po besedah pristojnih, nemogoče, da bi dobili kontakte vseh okuženih, so prioriteta diagnoze pri tistih, ki bodo hudo zboleli. Bolniki z okužbo dihal bodo tako ostali doma 14 dni v samoizolaciji, teste na koronavirus pa bodo opravljali le še pri bolnikih, ki bodo potrebovali hospitaizacijo.

Pristojni so prepričani, da bomo še vedno vedeli – vsaj približno – koliko je pri nas okuženih, oceno bodo izračunavali glede na podatek o tistih, ki bodo huje zboleli. Bodo pa morda številke "videti nižje". Kar je lahko velika težava, saj glede na poročila o druženjih v lokalih, trgovinah, ter celo bučne zabave v nekaterih slovenskih klubih, številni pri nas še vedno ne razumejo resnosti situacije.

Zakaj je testiranje tako pomembno?

Veliko strokovnjakov opozarja – testiranje je za zajezitev širjenja virusa ključno. Spletna stran ourworldindata.org redno spremlja, koliko ljudi po svetu testirajo na novi koronavirus. Dr. Esteban Ortiz-Ospina je prepričan, da je testiranje še kako pomembno.

"Želimo vedeti skupno število okuženih in zato je pomembno široko testiranje. Če je testov premalo, nimamo jasne slike, kaj se dogaja. Prav tako je testiranje ključno za to, da okužena oseba virusa ne prenese na druge ter ji je na voljo ustrezna nega. Podatki so ključni tudi za to, da vidimo, kako se bolezen obnaša in se lahko temu prilagajajo novi ukrepi za njeno zaustavljanje. In še najpomembnejše – testiranje je ključno za zaustavljanje števila obolelih. Če ljudje, ki so okuženi, ne vedo, da so okuženi, morda ne bodo ostali doma, s tem pa se poveča nevarnost, da bodo okužili druge," pravi strokovnjak.

Pristaš množičnega testiranja, ki zares razkrije dogajanje v populaciji, je tudi nemški strokovnjak Olfert Landt, njegovo podjetje je med drugim razvilo teste za novi koronavirus, ki jih uporabljamo tudi pri nas.

Veliko število testov se mu zdi smiselno iz dveh razlogov – prvič, ker dobimo veliko število natančnih podatkov in drugič, ker je v primeru množičnega testiranja cena testiranja nižja.

A v številnih državah število testiranj ostaja nizko, kar je večinoma povezano s strategijo, ki jo zdravstvene oblasti določene države izberejo za boj proti novemu koronavirusu.

Kdo je najbolj temeljit, kdo testira najmanj?

V Južni Koreji, kjer imajo po zadnjih podatkih 8.162 okuženih in 75 primerov smrti, so do 13. marca opravili 248.647 testov.

V Italiji, kjer so sinoči potrdili 1.441 smrtnih žrtev ter skupno 21.157 okužb, so do 12. marca po podatkih organizacije Our World in Data opravili dobrih 86.000 testov.

Ali če pogledamo drugače – v Južni Koreji so na milijon ljudi opravili 4.831 testov, v Italiji 1.420. Kitajska je v najbolj prizadetem delu države na milijon ljudi po uradnih podatkih opravila 2.820 testov.

Južnokorejski in italijanski pristop: množično testiranje proti karanteni

Na podlagi teh številk je tako te dni veliko govora o različnih pristopih k ustavljanju koronavirusa na dveh največjih žariščih zunaj Kitajske – v Južni Koreji in Italiji. V obeh državah se je virus pojavil približno ob koncu januarja, začetku februarja.

Gre za dva povsem drugačna pristopa z zaenkrat drugačnimi rezultati, pri čemer pa strokovnjaki opozarjajo tudi na kulturne razlike obeh narodov.

Italija je v karanteni. S sprva širokega testiranja so šli na pomoč le najhuje bolnim, prav tako širjenju okužbe od osebe do osebe ne sledijo več. Oblasti upajo, da bo omejevanje stikov ustavilo širjenje virusa - in ko gre za nove primere, menijo, da se že kaže napredek.

Glavna težava, ki jo priznavajo tudi njihovi strokovnjaki: ljudje se ne držijo pravil, še vedno je veliko tistih, ki se ne zavedajo resnosti situacije in egoistično počnejo tudi tisto, česar naj ne bi - ter tako pomagajo k širjenju bolezni.

Južna Koreja se za široko karanteno ni odločila, je pa ubrala pristop "izsledi–testiraj–pozdravi". Postavili so mobilne testne centre in se lotili dela.

Epidemiologi so sicer jasni – številk, ki prihajajo iz obeh držav, ne moremo enostavno primerjati. Se je pa agresivno testiranje v Južni Koreji zaenkrat izkazalo za precej učinkovito.

V državi, kjer imajo okoli 50 milijonov prebivalcev – torej okoli deset milijonov manj kot Italija, je v samokaranteni nekaj deset tisoč ljudi. A oblasti ocenjujejo, da jim bo izbruh najbrž uspelo obvladati brez popolne ustavitve države.

Dva vidika nelagodja: popolna omejitev gibanja ali popoln vdor v zasebnost

"Ideja karantene in popolne prepovedi gibanja v krajih me spravlja v nelagodje. Poleg tega vam široko testiranje ponudi boljšo sliko. A ko je testiranja malo, oblasti omejijo gibanje ljudi," je za Al Jazeero dejal Jeremy Konyndyk iz Centra za globalni razvoj v Washingtonu.

Marsikoga pa v nelagodje spravlja južnokorejski pristop. Ta skozi zahodne oči ni ravno nesporen. Tam oblasti na hitro izsledijo potencialno okužene stike okužene osebe in jih testirajo, ker jih pri tem nič ne ustavlja. Vzeli so si pravico, da preverijo in sestavijo zemljevid gibanja in stikov posameznika na podlagi podatkov o lokaciji mobilnega telefona, plačilnih transakcij in številnih drugih podatkov. Država tudi razpošilja velike količine sporočil državljanom, da jim obvešča o tem, da je bil v bližini zaznan primer okužbe z novim koronavirusom, zato na testiranja prihajajo tudi sami.

Južnokorejski pristop se je prav zaradi politike "nič zasebnosti" znašel na udaru kritik, da gre predaleč, med najbolj glasnimi kritiki so bili pripadniki verske skupnosti, znotraj katere je prišlo do večjega izbruha, saj so se počutili napadene in zasledovane, potem ko so jih oblasti dejansko iskale po državi in zahtevale, da se testirajo.

Pritožbe seveda letijo na oba pristopa, strokovnjaki pa opozarjajo, da so izbruhi bolezni neprijeten čas, ko se je treba kakšni svoboščini tudi odpovedati.

Različne družbe in različni nauki

Svoj pogled pa imajo na obe situaciji tudi sociologi in psihologi. Ena od pomembnih so družbene razlike. Če imajo v Italiji oblasti še vedno veliko težav s tem, da ljudi prepričajo, da se za voljo resne situacije odpovejo nekaj tednom družabnega življenja, so v Južni Koreji navodila oblasti vzeta precej bolj resno – tudi zaradi različnega zgodovinskega in družbenega ozadja.

Prav tako so bili v Južni Koreji na situacijo nekoliko bolje pripravljeni. "Po izbruhu mersa smo povečali kapacitete, potrebne za boj proti nalezljivim boleznim,” je za Reuters dejala Lee Hee Young, ki v delu države bdi nad boje proti koronavirusu.

V tem delu sveta so se namreč v zadnjih desetletjih večkrat spopadli z izbruhi nalezljivih bolezni, temu se ni prilagodil le sistem, prilagodili so se ljudje, njihove samozaščitne in higienske navade – tudi zato jih je situacija manj presenetila, šokirala, ljudje v ukrepih vidijo manj "zarot", manj je "upiranja sistemu", ki želi ohraniti življenja.

Po trgovinah, lokalih, na zabave: Smo narod, ki potrebuje pisno potrdilo o pozitivnem testu, da bomo situacijo vzeli resno?

In kje smo v tej zgodbi Slovenci? Bomo šli po poti Italije, ko gre za (ne)obvladovanje novega koronavirusa?

Pri nas torej ne bomo ubrali južnokorejskega modela množičnega testiranja. A zgodba Italije govori o tem, da je to morda zelo slaba ideja.

Ko smo se pogovarjali z znanci iz Italije, tudi zdravniki so med njimi, pravijo - imamo veliko primerov ljudi, ki kršijo pravila karantene, ker "oni pač niso okuženi".

Povedano drugače – ker jim niso izdali "papirja", ki bi dokazoval okužbo, torej pravila za njih ne veljajo. Pa četudi morda kažejo celo blage simptome bolezni.

Zapovedovalci karantene – pa naj bo še tako stroga – seveda ne morejo nadzorovati gibanja vsakega posameznika, zato trčimo ob osebno odgovornost, s katero pa so pogosto težave. Namreč – zdravje posameznika postane odvisno od osebne odgovornosti drugih.

Pri nas torej morda ne bo veliko ljudi s "potrdilom", da imajo koronavirus. Ker bodo nove številke okuženih bolj imaginarne, bomo morali upati, da jih številni ne bodo razumeli kot - "saj to se dogaja nekomu drugemu", ampak se bodo vedli skrajno odgovorno - pa naj imajo izražene kakršne koli simptome ali ne.