'Tiho, neumna, zlobna oseba'

Nekaj primerov:

Vse, kar mu ni všeč, so fake news, torej lažne novice; to uporablja zelo pogosto, novinarji so zaradi njegovih vprašanj sovražniki ljudi, so nagnusni, najslabši.

Če mu začetek vprašanja ni všeč, novinarja kratkomalo utiša. "Tišina, tišina, sedi!"

Posebno piko ima, kot kaže, na novinarke, ki jih utiša z dodatnimi žaljivkami o osebnem videzu, novinarko CNN-a pa je nedavno napadel in vpletel še njene otroke tudi na družbenih omrežjih, da je izmeček in da se je bodo otroci sramovali zaradi njenih vprašanj.

Razjezi pa ga lahko veliko stvari, od zunanje politike, kako poteka vojna z Iranom, pa kakšne so razmere na letalonosilki, kjer naj bi mornarji zaradi nemogočih razmer celo delali samomore, do vprašanj o sodelavcih, pa gradnja več sto milijonov vredne zlate plesne dvorane, ki se zatika, in seveda, najhuje, vprašanja o Epsteinovih dokumentih.

Njegova jeza, maščevalnost, hudobija, aroganca in kar je še podobnih pridevnikov, so vedno hujši, le da njemu nihče ne reče, naj, neumna, zlobna oseba, že enkrat utihne.

Njegova tiskovna predstavnica Katherine Leavitt, najmlajša v zgodovini na tem položaju, sicer pa izjemno spretna v razlagi Trumpovih dejanj in odločitev, kar res ni enostavna naloga, se je zdaj odločila za odhod. Kot vzrok je navedla družino, mnogi pa povezujejo njen odhod z užaljenostjo. Trump oziroma njegove službe naj bi izvedele, da se pripravlja napad na uradno letalo predsednika, s katerim naj bi se vračal z zasedanja Nata v Turčiji, z njim v letalu pa še osebje, novinarji in tudi Leavittova. Trumpa so naskrivaj, takorekoč v vozičku za sendviče in pijačo, prepeljali na drugo letalo. Vsi drugi, tudi zvesta vojščakinja Leavittova, so ostali na vladnem letalu. Zoprno je, ko izveš naknadno, da si bil brez pomislekov izpostavljen kot tarča morebitnega terorističnega napada.

Nekateri ameriški mediji so se zdaj sicer končno odločili, da se bodo pred napadi skušali ubraniti. Trump poleg tega, da je nesramen do novinarjev, proti medijem sproža tudi tožbe, veliko se jih je doslej končalo z milijonskimi poravnavami. Tudi zato, ker se je najprej spravil na televizije, ki imajo denar in so si te poravnave lahko privoščile. Raje to, kot da trepetajo za licence, ki jih podeljuje zvezna vlada. Časopisi imajo manj denarja, zato se je zdaj na primer New York Times odločil, da se brani zaradi groženj prav zaradi poročanja o Trumpovi skrivni zamenjavi letala; vlada je tožbo že umaknila.

Druga, izjemno pomembna stvar, ki se dogaja na področju medijev, novinarstva, so spremembe lastništev medijev.

Časopis Washington Post, vemo, tisti, ki je razkril afero Watergate in še marsikaj drugega, je zdaj skorajda vladno trobilo. Že pred nekaj leti ga je kupil multimilijarder Jeff Bezos, velik Trumpov prijatelj in podpornik. Razmere so se posebej zaostrile v zadnjem času, ko so odpustili več kot 300 zaposlenih, predvsem novinarjev z novic, športa, kulture, lokalnih novic. Dopisnica iz Ukrajine je odpoved dobila sredi vojne cone, med napadom, ko je poročala iz avta, kamor se je zatekla. Bralci so odpovedali na stotisoče naročnin. Bezosu verjetno v tem primeru sploh ne gre za denar, pod palcem ima okoli 240 milijard dolarjev premoženja, nenazadnje je kar tako zapravil 75 milijončkov za film z Melanio, ki ni prislužil niti desetine vloženega.

Zadnja velika zgodba pa je zgodba o lastništvu mogočne medijske konglomeracije Paramount. In njeni združitvi s prav tako mogočnim konglomeratom Warner Bros.

Paramount je kupil David Ellison, sin milijarderja Larryja Ellisona, ustanovitelja Oracla in, skoraj nepotrebno je dodajati, velikega Trumpovega podpornika. Paramount ima tudi televizijsko mrežo CBS, MTV in različne druge platforme.

Zdaj je Paramount za 110 milijard dolarjev kupil drugega medijskega velikana Warner Bros., ki ima poleg športnih kanalov tudi HBO in CNN. Po naključju prav tisto televizijo, ki jo Trump skoraj najbolj sovraži.

Ko je eden izmed hollywoodskih zvezdnikov, Mark Ruffalo, opozoril, kako sporno je, da se lastništvo medijev kopiči v rokah nekoga, kot je Ellison, ki med drugim izraelski vladi prodaja tehnologijo, ki jo je sama direktorica njegovega Oracla označila kot ... globoko strašljivo, so ga začeli blatiti, da je antisemit.

Posel združitve so sicer vsi nadzorniki odobrili, vendar pa je trenutno zamrznjen zaradi tožbe zaradi monopola.

Tudi pri nas prihaja do sprememb lastništev. Spletni portal N1, ki si je v času obstoja zgradil ugled in kredibilnost, je skupaj z drugimi medijskimi enotami, ki jih je v vseh državah Balkana 14, kupil Alpac Capital, v lasti ljudi iz Orbanovega ozkega kroga. V njihovi lasti je tudi Euronews, ki lahko dosega 150 milijonov ljudi in je postal po mnenju številnih novinarskih organizacij trobilo, izrazito naklonjeno vladam, ki so proti neodvisnemu novinarstvu.

Najverjetneje sicer Slovenija v tej igri ni tako pomembna, bolj kolateralna nujnost. Gre za Srbijo, kjer je N1 praktično še edini neodvisni medij. Srbiji se bližajo predčasne volitve in ljudje, ki so kupili N1, so tesno povezani s predsednikom Vučićem.

Vse, kar se dogaja okoli slovenske javne televizije in radia, seveda ni formalno sprememba lastništva, je pa poskus ponovne uvedbe nadzora vladajoče politike.

Čisto tako, zanimiva bi bila anketa med poslanci, koliko sploh poznajo oddaje, so jih kdaj gledali, poslušali, denimo ... Globalno vas, Frekvenco x? Pa Odprto knjigo, Poletno branje ali Pisave? Ne bi prav prejudicirala odgovorov, verjetno pa je tako, da je trenutnim odločevalcem prav vseeno, če izginejo vse oddaje, le da imajo informativni program pod nadzorom.

Javna televizija z vsem poslanstvom, z vsemi napakami – jasno je, da nas kar naprej jezi, enkrat, ker ni kakšnega prenosa, naslednjič pa cela Slovenija sedi in gleda skoke. Ali pa se kdo jezi, ker je v petek ali soboto zvečer že n-ta ponovitev nastopa iste narodnozabavne glasbene skupine. Pri sebi pogosto bentimo tudi zaradi informativnih oddaj, ki pa lahko že naslednjič prinesejo osupljiva in pomembna razkritja. Ni popolna, jasno da ne, ravno takšna pa je zato, ker je zaenkrat še od vseh in nujna za medijski prostor.

Nenazadnje tudi, kaj bi POP TV brez resne konkurence!

Naomi Klein je v Doktrini šoka analizirala poročanje velikih uglednih medijev, kot je New York Times in drugi, ko je šlo za puče v Latinski Ameriki, Čilu, Argentini in drugje. Strašna brutalnost vojaških hunt, trpljenje, mučenje, eksekucije, to so nekako spregledali kot neprijetnost, potrebno, da se ekonomija spravi na po njihovem pravo pot, pot kapitala. Tudi revščine, brezposelnosti ob tem niso opazili. Bolj pomembne so bile številke o inflaciji, ki se je znižala.

Vse, da se ustavi komunizem.

Analiza Naomi Klein je o poročanju v 70. in 80. letih. Je pa nedavno Guardian objavil analizo, kako danes veliki mediji, spet New York Times, poročajo o progresivnih, socialističnih demokratih v ZDA. V zvezi z njimi vedno uporabijo besedo divisive, torej razdiralen, kar naj utrdi prepričanje bralca, da je levica tista, ki deli. Da razdvaja nekakšno mitično enotnost, ki da je prej obstajala. Pa v resnici nikoli ni. Seveda, razen če pod enotnostjo ne razumeš navidezne enotnosti, kjer vladajo finančni trgi in milijarderji.

Podobna analiza bi verjetno nekaj takega pokazala tudi pri nas, ko gre za poročanje o Levici. In kapitalu.

Do medijev moramo biti vedno kritični in samokritični. Prav zato se je treba zavzemati za ugled novinarskega dela kot resnega dela s kontekstom, znanjem in stališči. Toliko je odprtih front, različnih, vse so pomembne, novinarstvo je morda celo v ozadju, zato se moramo kar sami postaviti zase.

Če ne, bomo tudi mi kmalu poslušali, da smo zoprni, neumni, škodljivi in kar je še pridevnikov, ki jih uporablja Trump. Najgrše sem raje izpustila.

Saj ne, da tudi pri nas že ni bilo tega, ampak bila so sodišča, obsodbe, ostri odzivi.

Zelo slabo pa je, če se to normalizira, postane del vsakdanjika, kar se sicer dogaja na mnogih področjih, ko postane nekaj običajnega to, kar je bilo še včeraj nepredstavljivo in nesprejemljivo. Temu se je treba upreti z vsemi močmi.