Tipologija političnih sil v Evropi

Nemški politolog Claus Offe se v svoji knjigi Ujeta Evropa (Cambridge, Polity, 2015) v luči aktualne krize sprašuje o vlogi in pomenu političnih strank in o izrazito bledi podobi današnje strankarske politike. Po njegovem mnenju se danes v Evropi soočamo z največjo diskrepanco med javnimi politikami in značilnostmi boja za oblast. Stranke se še vedno oklepajo okvirov nacionalnih držav in kratkoročnih kalkulacij, s katerimi se poskušajo ohraniti na oblasti. Bojijo se, da bi z odpiranjem pravih političnih vprašanj in izražanjem svojih stališč razjezile volivce, ki bi se posledično obrnili k populističnim strankam, s čemer bi stranke na oblasti v institucionalni strukturi držav izgubile prevlado.

Opaziti je, da institucionalna politika nacionalnih vlad držav članic Evropske unije (EU) postaja dejavnost, o kateri se nerado govori v javnosti. O čem se voditelji strank pogovarjajo za zaprtimi vrati v Bruslju, je tvegano javno priznati ter svoje odločitve in stališča zagovarjati v nacionalnih medijih, predvsem zaradi vseprisotnega suma o izdaji tako imenovanih nacionalnih interesov. Stranke v državah članicah EU kot organizacije, katerih ključni cilj je ohranjanje moči v političnem sistemu, danes delujejo po modelu tako imenovanega pozitivističnega oportunizma. To pomeni, da se odzivajo na želje in potrebe volivcev in se izmikajo položaju, v katerem bi morale preference volivcev oblikovati, kar je sicer temeljno poslanstvo političnih strank v demokratičnih sistemih.

Ker je EU sestavljena iz različnih nacionalnih držav, državljanov in družbenih slojev, obstaja veliko število možnosti, kako te akterje in mehanizme vključiti v demokratični proces. Pri mnenju Clausa Offeja je ključnega pomena input legitimacija takšnega sistema – kot nadnacionalnega političnega sistema – predvsem v času, ko je output legitimnost EU na izrazito nizki ravni. Z drugimi besedami: današnji EU v veliki meri primanjkuje legitimnosti za sprejemanje učinkovitih odločitev. V permisivno integracijo, na kateri je še pred desetimi leti temeljila strategija politične integracije Evrope, danes nihče več ne verjame. Skladno s tem Offe opozarja na potrebo po obnovi Evrope oziroma EU na temelju demokratičnih mehanizmov, vezanih na politično predstavništvo in odgovornosti, ki iz njega izhajajo.

Nadnacionalno politično formulo danes predstavlja vprašanje krize in nadaljnje integracije v entiteto, ki ji rečemo združena Evropa. Skladno z nadnacionalno politično formulo se skozi prizmo evropskih integracij današnji politični akterji (ne glede na to, ali gre za posameznike, politične stranke in njihove družine, nacionalne vlade, angažirane intelektualce itd.) v državah članicah EU delijo vzdolž dveh ključnih dimenzij. Prva je dimenzija nacionalno versus nadnacionalno, druga pa dimenzija "levo od centra" versus "desno od centra". Medtem ko prvo dimenzijo ponazarja odnos do evropskih integracij, drugo dimenzijo opredeljuje indeks, sestavljen glede na stališča političnih akterjev do različnih vprašanj. Z enostavnim križanjem dveh dihotomnih dimenzij dobimo tipologijo štirih političnih sil in njihovih preferenc v današnji Evropi.

Tipologija političnih sil v današnji Evropi

Vir: Offe (2015, 81)

Protagonisti neoliberalne pozicije (IV.) v državah članicah prisegajo na integracijo skupnega trga z enotnim regulacijskim mehanizmom, ki v okviru evropskega projekta predstavlja normativno nezahtevno depolitizirano silo, ki žene ekonomsko modernizacijo, utemeljeno na neomejeni konkurenčnosti. Osnovni cilj te ideje je, da na skupnem vseevropskem trgu brez demokratične institucionalne strukture ekonomska pravičnost premaga socialno pravičnost. Za zagovornike neoliberalizma demokratični deficit EU predstavlja vrlino, saj prispeva k izničenju političnih motenj in omogoča dinamiko transnacionalnih trgov, kot jih definirajo štiri osnovne svoboščine. Poudarek je na proizvodnji, podjetništvu, prostem pretoku kapitala, zmanjševanju stroškov dela, stalnem večanju učinkovitosti in na maksimalni integraciji človeških virov v produkcijski proces. Takšno politično silo danes v Sloveniji najbolje ponazarja stranka NSi, pri čemer bi v isto skupino lahko uvrstili tudi novo in novejšo SMC in LMŠ, ki sta glavni protagonistki politike v zadnjih dveh vladah.

Pozitivna integracija v smeri socialne Evrope (II.) ima za ideal EU, ki posnema dosežke povojne demokratične države blaginje, ki bi se morali preslikati na nadnacionalno raven. Z gledišča politične pozicije ”levo od centra,” je (oziroma bi morala biti) EU socialna Evropa kot politična entiteta, ki ni le prostor neomejene konkurenčnosti in prostega pretoka kapitala, ampak tudi zavetišče za žrtve tržne konkurence, katerim je treba ponuditi možnost, da se znajdejo in preživijo v obstoječi situaciji. Vsaka ekonomska tekmovalnost proizvaja zmagovalce in poražence, ki se kmalu znajdejo v začaranem krogu revščine, brezposelnosti in prekarnosti. Takšno politiko (vsaj nominalno) v Sloveniji zagovarja stranka SD (lahko bi sem uvrstili tudi stranko DeSUS in stranko SAB, ki sebe občasno naziva "socialno-liberalna"), ki se je v preteklosti približevala negativni integraciji in neoliberalni politiki kot dominantni ideološki paradigmi v EU. 

Desni antiintegracijski populisti (III.) branijo nacionalne interese in nacionalno identiteto tako, da iščejo družbeno zavetišče in ekonomsko zaščito pred integracijskimi mehanizmi zunaj nacionalnih meja. Gre za tako imenovano antievropsko politično desnico. Tako kot je levica razpeta med kulturnim libertarizmom in konceptom državnega protekcionizma (étatiste), je politična desnica verjetno še globlje razpeta med ekonomskim libertarizmom ter kulturnim in političnim etnonacionalizmom. Slednji je osrednja značilnost desnih antiintegracijskih političnih sil. Za zagovornike te ideje je ključni argument nacionalna politična skupnost, ki jo je kot večno entiteto usode naroda treba z močnim nacionalnim vladnim aparatom braniti v kulturnem in družbeno-ekonomskem smislu (če je treba tudi z vojaškimi sredstvi). V Sloveniji je takšno politiko tradicionalno ponazarjala SNS, v zadnjem času pa je ista ideja vedno bolj blizu stranki SDS, ki svoje ideološke zaveznice vidi v Madžarskem Fideszu in Italijanski Severni ligi.

Desni antiintegracijski populisti EU razumejo kot nadnacionalno entiteto, ki nacionalnim državam nezakonito nalaga svoja pravila in pogoje. Prav tako verjamejo, da EU drugim (npr. migrantom) omogoča, da uporabljajo naše vire, nam vsiljujejo svoje vrednote in načela oziroma zavračajo naše, po katerih živimo. Takšen okvir EU definira kot entiteto, v kateri veljajo tuja pravila, pred katerimi se je treba braniti. Osnovna naloga voditeljev držav članic je po mnenju antiintegracijski populistov, da krepijo obrambo nacionalnih meja, spoštujejo nacionalno identiteto in regenerirajo suverenost nacionalne države. Antievropska mobilizacija, ki jo izvajajo nacionalne desnice, je pogosto mešanica antiliberalnih, antidemokratičnih, na pol avtoritarnih in verskih političnih doktrin in vplivov.

Ponovno vzpostavitev razrednega konflikta na nacionalni ravni (IV.) v Evropi zagovarjajo tako imenovani radikalni levičarji. Fundamentalna levičarska kritika evropske integracije (za razliko od kritik specifičnih EU politik, kot sta na primer izvoz orožja, liberalizacija javnega zdravstva itd.) je relativno nov pojav. Levičarskim populistom v Grčiji, Španiji, Italiji in Sloveniji je uspelo mobilizirati del volivcev tako, da krivijo EU za dolžniško krizo in vse ostale ekonomske in socialne probleme. Prepričani so, da morajo nacionalna država in njene demokratične politične institucije (v preteklosti arene, v katerih je potekal razredni boj) postati trdnjava upora proti elitam, predvsem pa proti neoliberalnemu nadnacionalnemu Leviatanu – finančnemu kapitalizmu, ki kraljuje v današnji EU. Takšno politiko v Sloveniji zastopa stranka Levica, ki bo za uresničevanje svojega programa morala ostati v večni opoziciji.