'To, da ostanke Majev najdemo preraščene v gozdu, ima svoj čar'

Ekipa priznanega arheologa in raziskovalca na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU Ivana Šprajca je v preteklih mesecih s pomočjo lidarske tehnologije v Mehiki natančno pregledala ozemlje okrog najdišč Chactún, Tamchén in Lagunita, ki so jih odkrili v letih 2013 in 2014.

Potem ko nam je razkril podrobnosti o odpravi, s katere se je pravkar vrnil, nam je zaupal tudi nekaj skrivnosti civilizacije, ki je bila izjemno napredna za svoj čas in je preživela v pogojih, ki so bili izjemno neprimerni za življenje.

Ste strokovnjak za majevsko civilizacijo. Kako se je ta zgodba sploh začela in kaj vas tako fascinira pri Majih?

Kaj pa vem, do zadnjega sem se odločal med študijem arheologije in astronomije in naposled izbral prvo. Že od mladih let me je zanimala Amerika. Po študiju arheologije se je nato še v okviru nekdanje Jugoslavije pojavila neka možnost za štipendijo in šel sem na podiplomski študij v Mehiko. Tam sem potem vpisal magisterij in dobil službo. Pošiljali so me na razne konce in dobil sem priložnost, da se bolj posvetim Majem. Ko se enkrat nečesa lotiš, več kot veš, bolj vidiš, koliko ti še manjka. In počneš tisto, kar misliš, da znaš. Če ti je delo zanimivo, pač nadaljuješ. Lepo je, če človek lahko uživa v svojem delu.

Arheologija je vsa fascinantna, tako kot verjetno vsaka znanost. Maji zanimanje pri ljudeh verjetno vzbujajo zato, ker je njihova kultura dosegla višek v okolju, ki se nam ne zdi najbolj primerno za razvoj visoke civilizacije – v tropskem gozdu. Ko so zrasla mnoga mesta in manjše naselbine, gozda seveda ni bilo toliko, gotovo pa okolje ni bilo posebej gostoljubno za razvoj visoke civilizacije. Dejstvo, da ostanke njihovih mest najdemo nekje preraščene v gozdu, ima nedvomno svojevrsten čar. Fascinantno pa je seveda tudi to, da so Maji dosegli tako visoko raven razvoja brez poznavanja kovin, kolesa in neodvisno od starega sveta.

Vemo, da so Maji razvili tudi pisavo, ki ima, če se ne motim, več kot 800 znakov. Ste jo do danes že uspeli razvozlati, jo znate brati?

Pisava je v večjem delu – recimo v treh četrtinah – berljiva. Težko jo je bilo razbrati, ker ni bilo, tako kot pri egiptovskih hieroglifih, nobenega rosetskega kamna, dvojezičnega dokumenta, s katerim bi si lahko pomagali. Pisava sama po sebi je sicer popolnoma fonetična, ne gre za slikopis. Le da ni alfabetska kot naša, pač pa zlogovna oz. silabično logografska. Vse so lahko zapisali z zlogi, tako kot pri današnji japonski, včasih pa so uporabili tudi logograme (en znak za celo besedo), kot npr. današnja kitajska pisava. Imeli so torej kombinacijo obojega.

Pisava je bila samo za elito, niso bili vsi pismeni. Kolikor vemo in kolikor smo našli na spomenikih na najdiščih (fasade, stele), so Maji pisali izključno politične in dinastične zadeve, samohvale vladarju, kaj vse so naredili, kakšne obrede so opravljali, koga so premagali v bitkah, katero pomembno nevesto so dobili ... V štirih kodeksih, rokopisih na papirju, ki jih imamo, pa so opisane bolj astrološke zadeve, razne prerokbe. Nič pa ni napisanega o tem, kaj so sejali, kaj so jedli, kako so gradili hiše ... tisto, kar bi nas tudi zanimalo.

Kaj pa njihov koledar, nič ni bilo od tistega zloglasnega konca sveta, ki naj bi ga napovedali za leto 2012?

Maji so poleg koledarskih ciklov uporabljali tudi t. i. dolgo štetje – kot mi štejemo leta od neke fiksne točke, Kristusovega rojstva, tako so šteli tudi oni. Za zapisovanje, koliko dni je preteklo, so uporabljali neko vrsto dvajsetiškega sistema z mestnimi vrednostmi. Štetje so začeli v letu, ki v našem koledarju pade v leto 3114 pr. n. št., ko ni bilo nikjer nobene visoke civilizacije. Zakaj ravno takrat, ne vemo, vemo pa, da so verjeli, da je bil takrat svet zadnjič ustvarjen. Ampak začetka dolgega štetja niso zapisali kot dan nič, temveč kot konec nekega dolgega prejšnjega obdobja – 13.0.0.0.0. In takoj naslednji dan je bil spet ena, števec se je "resetiral".

Nekateri, tudi resni arheologi, so mislili, da so Maji tudi za sedanjo kozmično ero predvidevali, da bo trajala samo 13 dolgih ciklov, t. i. baktunov. In konec te dobe bi, če bi bil majevski koledar še v rabi, sovpadal z 21. 12. 2012, zato so nekateri sklepali, da so Maji verjeli, da bo neka era končana in se bo začela druga, torej da bo svet pokončan. Ampak to je bilo že davno in danes, ko beremo njihove hieroglife, vemo, da Maji tega niso predvidevali in da v svojih napovedih celo omenjajo neke imaginarne dogodke daleč v prihodnosti. Neko ustoličenje vladarja npr. naj bi se praznovalo še daleč v prihodnosti –  datum pade v leto 4772 našega koledarja, torej niso mogli verjeti, da bo leta 2012 konec sveta. Majevskih prerokb je veliko, a nobena ni vezana na letnico 2012. To je bil lari fari, ki so ga razni ezoteriki napihnili in izkoristili.

V marsičem so bili torej izjemno napredni. Zakaj pa so se potem naseljevali na območja, tako neprijazna za življenje?

Maji so najprej poselili obale Pacifika in polotoka Jukatan, ki so bile zaradi ribolova, rodovitnosti in vode najbolj primerne. Tudi višavja so sicer rodovitna, ker so vulkanska, ampak so hkrati nevarna. Ko so se ta območja zapolnila, so to zagato morali nekako rešiti in možnosti sta bili dve: ali se bodo stepli za zemljo ali pa odšli drugam. In so se (vsaj nekateri) pametno odločili, da gredo drugam, v notranjost. To pa ni bilo enostavno, tam so tla apnenčasta, površinskih tokov ni, edini viri sladke vode so jezerca, ki se napolnijo v deževni dobi, a se v sušni izsušijo. In tam so se potem morali zorganizirati. Ko začne nekdo koordinirati delo, so stvari bolj učinkovite, a to potem hitro postane vir nekega izkoriščanja. Na tak način si razlagamo vzpon močnih držav pri Majih.

Kje pa so potem dobili vodo? In kaj so jedli?

Na severu Jukatana so vodo dobili iz podzemnih jam, t. i.  cenotes, na jugu iz rek, problematičen je bil srednji del, kjer je talna voda na 70 do 100 metrih ali več globine in je bila za preprosto tehnologijo nedosegljiva. Imeli so deževnico, ki se je nabrala v majhnih jezercih naravnega izvora, se je pa večinoma izsušila v sušnem obdobju. Tako da so jih Maji potem podlagali s kamni, celo s keramičnimi fragmenti ali jih razširjali – imeli so vodne rezervoarje, pa tudi t. i. čultune – cilindrične jaške premera pol metra ali meter, ki so jih izkopali v skalnato podlago in spodaj razširili, zgoraj pa opremili s konkavnimi zbiralnimi površinami za deževnico; teh je med hišami povsod veliko. In ravno takšni posegi so potrebovali organizacijo in vzdrževanje.

Kar se tiče hrane, je bila glavna poljščina koruza, poznali so tudi fižol, paradižnik, kakav, bombaž, gomoljnice in sladki krompir.

Da so imeli Maji izjemno dodelan sistem kmetovanja, s terasami in namakalnimi sistemi, je pokazala tudi lidar tehnologija. Kaj pa je potem povzročilo propad njihove civilizacije?

Očitno prenaseljenost. Začetki kolonizacije so bili težki, ko pa so enkrat imeli "know – how", kako ravnati z okoljem, so stvari lepo tekle. Imeli so dovolj pridelka, število prebivalcev je naraščalo. Vsako okolje pa ima seveda neko mejo. Poleg tega so bile v 7., 8. in 9. stoletju vse bolj intenzivne suše, pogostejše so postale tudi vojne. Do prihoda Špancev čez 500 let ni bilo v osrednjih nižavjih skoraj nič, razen gozda. Območje je bilo redko poseljeno, nobenih sledov ni bilo več od nekdanjega blišča.

Kako je potekala odprava arheologov v mehiški džungli, si poglejte v spodnji fotogaleriji: