'To je moja največja napaka. Na sedežu nisem bila pripeta'

"Počutim se dobro. Po prvih dveh dneh me je, razumljivo, vse bolelo. Na srečo zlom ključnice ni tako hud, da bi bila potrebna operacija. Rehabilitacija bo trajala od štiri do šest tednov, trenutno pa moram približno 14 dni mirovati. Mislim, da bo okrevanje hitro."

"Naj najprej pojasnim, kako načrtujemo moje poti. Moji varnostniki vedno preverijo predvideni čas vožnje v navigaciji, ki upošteva trenutne prometne razmere, morebitne zastoje in gostoto prometa. Tisti dan smo se na pot odpravili skladno z njeno časovnico in dodali še 20-minutno časovno rezervo.

Okrog pol pete smo zapeljali v predor. Spomnim se zaviranja, nato rahlega poka v vozilo pred nami, potem pa nas je odbilo v steno predora. Spominjam se ostre bolečine, vendar so bili reševalci hitro pri meni. Približno eno uro je trajalo, da so me oskrbeli, imobilizirali in namestili v reševalno vozilo, nato pa še okoli 45 minut vožnje do bolnišnice v Izoli.

Vse preiskave v bolnišnici so trajale do približno enajste ure zvečer, zato upam, da razumete, da javnosti nismo želeli obveščati z nepopolnimi informacijami. Okrog enajstih zvečer sem šele lahko poklicala svojega soproga, ki je bil na službeni poti, in obvestila svoje sodelavce. Zdravniki so mi pojasnili, za kakšne so poškodbe gre.

Naslednje jutro, po opravljeni viziti, je bila slika dovolj jasna, da smo lahko javnosti posredovali celovite informacije. Ves čas smo seveda sodelovali z reševalci in bili v stiku s policijo. Zaradi interesov preiskave je bilo pomembno, da se najprej zberejo in preverijo vse ključne informacije. Žal prej to ni bilo mogoče."

"Kot sem že pojasnila, prej enostavno ni šlo. Do enajste ure zvečer še sama nisem natančno vedela, kakšne so moje poškodbe. Opraviti je bilo treba rentgensko slikanje, CT glave, EKG in številne preglede ter pogovore z zdravniki. Šele naslednje jutro so mi po viziti lahko povedali, da poškodba na srečo ni tako huda, da bi potrebovala operacijo, in da bom lahko okrevala v domači oskrbi.

Javnosti nismo želeli posredovati nepopolnih ali nepotrjenih informacij in resnično upam, da lahko to razumete. Danes se počutim precej bolje, zato se lahko pogovarjam z vami, z mediji in seveda tudi z javnostjo."

"To je moja največja napaka. Na sedežu v drugi vrsti kombija nisem bila pripeta in to svojo neodgovornost v celoti prevzemam nase. Ne vem, kakšne bi bile posledice, če bi bila pripeta, in o tem je danes brezpredmetno ugibati. Dejstvo pa je, da zakon določa, da morajo biti potniki pripeti tudi na zadnjih sedežih. Jaz in moja prijateljica nisva bili pripeti, druga prijateljica pa je bila.

Svojo neodgovornost in nepremišljenost sem plačala z zlomljeno ključnico. Zato naj bo ta moja izkušnja tudi opomin vsem: prav je, da smo pripeti vedno, tudi ko sedimo zadaj.

Kar zadeva varnostno razdaljo, sama ne želim ugibati. Nisem prometna ali varnostna strokovnjakinja, poleg tega iz druge vrste sedežev nisem videla samega trenutka nesreče tako, kot so ga videli varnostniki spredaj. Lahko pa povem, da se že tri leta in pol vozim po slovenskih cestah v službenih vozilih in da sem v tem času prevozila več kot 250.000 kilometrov. Vem, kako potekajo takšne vožnje, in tudi to, da vožnja vozil v spremstvu ni povsem primerljiva z običajno vožnjo v prometni koloni.

Ali je bila storjena kakšna napaka, bo pokazala preiskava. Če se bo izkazalo, da je do napake prišlo, bomo odgovornost tudi prevzeli."

"Jaz sem varovana oseba 24 ur na dan. Prevažati se smem izključno z vozili Urada predsednice oziroma policije. Torej, če želim iti s prijateljem ali prijateljico, z možem ali sinom na kavo, v kino ali na koncert, je zame postopek varovanja popolnoma enak, kot če grem na službeno pot.

Na uradne obiske praviloma potujem sama oziroma v spremstvu svojih sodelavcev, svetovalcev ali vodje kabineta. Kdorkoli sedi v vozilu z menoj, ni samodejno varovana oseba. Varovani osebi nista niti moj mož niti moj sin. Na podlagi varnostne presoje in na moje zaprosilo pa lahko v službenem vozilu z menoj potujejo tudi druge osebe, kar se je zgodilo tudi v tem primeru.

Dve moji prijateljici sta želeli z menoj na Pogi Challenge. Sprejeta je bila odločitev, da se lahko vse tri skupaj z varnostnikom odpeljemo v kombiniranem vozilu Urada predsednice. Izjemno mi je žal, da se dogodka zaradi nesreče nisem mogla udeležiti. Žal do cilja nismo prišli."

"Absolutno. Pravila so popolnoma enaka tudi zdaj, ko so varnostniki pri nas v Uradu. Še vedno so policisti, nadzor nad njihovim delom pa še naprej izvaja policija in vse to je v skladu z dogovorom. Dosledno spoštujemo delovnopravno zakonodajo. Očitki, da so bili varnostniki nespočiti, nikakor ne držijo. V teh treh letih in pol smo z varnostniki delali na enak način, zato vam lahko zagotovim, da prenos policistov v Urad ni pomenil slabše varnosti ali kakršnih koli drugih odstopanj. Skratka, ravnamo v skladu s predpisi, kot je tudi prav."

Pomisleke o spremembi ureditve varovanja predsednice je sicer znova izrazil tudi Policijski sindikat Slovenije, ki obenem poudarja, da voznika – policista ni dopustno vnaprej obsojati, saj so bile doslej objavljene le začetne ugotovitve. "Obstoj razlogov za sum še ne pomeni ugotovljene kazenske odgovornosti," so opozorili. 

"Vožnja v okviru varovanja predsednice republike ni običajna vožnja, temveč zahtevna policijska naloga, ki se izvaja v posebnem operativnem režimu, na podlagi načrta varovanja, navodil, komunikacije med vozili in usklajenega delovanja celotne kolone. Preiskava mora zato poleg neposrednega ravnanja voznika preveriti tudi celotno organizacijo dela: kdo je načrtoval in vodil varovanje, katera navodila so bila izdana, kakšen je bil režim vožnje, koliko časa je policist pred nesrečo že opravljal naloge, kako je bil razporejen njegov delovni čas ter ali so mu bili dejansko zagotovljeni ustrezni odmori, dnevni in tedenski počitki. Preveriti je treba tudi morebitno utrujenost, časovne in druge operativne obremenitve, usposobljenost ter tehnične okoliščine dogodka," so še zapisali.