'To, kar se dogaja v Belorusiji, je državljanska vojna'

Aleksandra Mamajeva je dolgoletna beloruska aktivistka iz Bresta, ki že tretja desetletje bije boj opozicije proti oblasti dolgoletnega voditelja Aleksandra Lukašenka. Na poti od članice nevladne organizacije in vodje lokalnega mladinskega odbora politične stranke do predstavnice opozicijske Ljudske ambasade Belorusije v Sloveniji se je srečala s številnimi oblikami političnega in osebnega pritiska. Na svojo stran so jo poskušali pridobiti agenti beloruske tajne službe KGB. Ti, tako Mamajeva, še danes oprezajo za beloruskimi oporečniki po svetu. 

V Sloveniji je od leta 2015, ukvarja se z izposojanjem jaht in načrtovanjem izletov. V sklopu funkcije predstavnice opozicijske ambasade pa pomaga beloruskim državljanom v Sloveniji, ki zaradi različnih birokratskih, administrativnih ali pravnih zapletov potrebujejo pomoč. Pri tem je pomagala več sodržavljanom, ki jim je grozila izročitev organom matične države.

Z Mamajevo smo govorili o njeni politični poti in izkušnjah, Belorusiji pod Lukašenkom, njegovih podpornikih, opoziciji, beloruski identiteti, jeziku, militantnih skupinah dvomljivega slovesa, ki jih opozicija podpira, delovanjem beloruske tajne službe in tudi o življenju v Sloveniji ter sodelovanju s slovenskimi oblastmi. 

S politično dejavnostjo sem se začela ukvarjati leta 1998. Začela sem delati za nevladno organizacijo. Moj učitelj zgodovine je bil prav tako vpleten. Postala sem članica Združene državljanske stranke (Objedinjonaja graždanskaja partija). Spomnim se, da sem bila še otrok, ko je bil leta 1994 Lukašenko izvoljen za predsednika Belorusije. Že takrat sem mislila, da je bila to katastrofa za Belorusijo.

Ni imel nobene izobrazbe. Bil je iz vasi. Kolhoznik, kot pravimo pri nas. Zelo neprijeten. Morda je to bila intuicija, tako sem to videla. Spomnim se, da ga nihče v moji družini ni maral. Da ne bo pomote, tudi sama sem živela na vasi in razumem, kaj je to. Tudi moji stari starši so z vasi. Nato so preselili v mesto, v Brest, moja mama je študirala v Minsku. Večinoma sem živela v Brestu. Enostavno sem bila prepričana, da Lukašenko ni pravi človek za Belorusijo. Zelo je pogrešal Sovjetsko zvezo, ki je nisem marala. 

Ni mi odgovarjal. Odgovarjal je ljudem, tistim starejšim, ki so sanjali o sovjetskih časih in kako je bilo zanje takrat lepo. Zame je to bila samo zgodovina. Nič ni govoril o prihodnosti, govoril je le, da moramo imeti tesnejše zveze z Rusijo. Jaz pa sem sanjala, da bi Belorusijo postala članica Evropske unije. Nikoli ga nisem podpirala. Potem je spremenil ustavo in uničil del naše zgodovine in nacionalnih simbolov, kot so belo-rdeče-bela zastava in beloruski zgodovinski grb. Uničil je našo zgodovino in nacionalno belorusko identiteto in bila sem prepričana, da se bo to tudi nadaljevalo. 

Nato je še enkrat spremenil ustavo in vrnil smrtno kazen, česar prav tako nisem podpirala. Na koncu je uzurpiral tudi vlado. Upali smo, da bo ostal na položaju dva mandata, ampak je potem znova spremenil ustavo in je sedaj lahko izvoljen večkrat. 

Da, to drži. Zelo sem bila vključena v predsedniško kampanjo leta 2021, ker sem razumela, da je to zadnja priložnost, da bi lahko ostala v Belorusiji in da bi se lahko kaj spremenilo. Toda po porazu sem se malo umaknila iz politike. Ko sem diplomirala, sem se preselila v Ukrajino. Tam sem delala in sodelovala s politiki v kakšnih političnih kampanjah. Nato pa sem se preselila v Rusijo.

Rusija se je spremenila. Vanjo sem se preselila leta 2006 oz. 2007. Bila je precej zanimiva država. Zelo prijetna za življenje, predsednik je bil Dmitrij Medvedjev. Je bila nekakšna evropska država, ki se je razvijala. Potem, ko se je vrnil Putin in po volitvah državno Dumo, se je vse začelo spreminjati. To je bil "flashback" (preblisk op.a.) na Belorusijo. Vse ponarejene glasovnice, iste tehnologije, policija se je začela isto obnašati na ulicah. Začela sem se počutiti, kot da sem v Belorusiji leta 2001. Lahko rečemo, da se vsi diktatorji in avtokrati učijo en od drugega. Lukašenko je kot zadnji diktator Evrope, kot nekakšen 'obrazec' za vse ostale diktatorje. Kar se tiče avtoritarnih zadev, Rusija res ponavlja za Belorusijo. Tukaj govorimo o preganjanju novinarjev, nevladnih organizacij, političnih strank. Vedno pa gre za ponarejene volitve.

Putin ponavlja tisto, kar dela Lukašenko. Tudi sedaj v Gruziji oblasti ponavljajo nekatere beloruske principe. Morda bo še kdo to ponovil. Čutim nevarnost. Mnogi politiki se vprašajo, zakaj bi se ukvarjali z Belorusijo. Ampak drugi politiki to spremljajo, na primer voditelja Madžarske in Slovaške. Tudi za njih je to dobro. Saj si namreč mislijo, da bodo tako imeli večjo oblast, se lažje znebili kakšnih neprijetnih novinarjev. To je privlačno za nekatere. Upam, da se to ne bo zgodilo drugod. Je pa Madžarska na primer članica EU in ni tako lahko spremeniti sistema vladanja. Zato podpiram, da bi tako Belorusijo kot tudi Gruzija in Armenija postale članice EU, saj bi to omogočilo demokratične spremembe na dolgi rok. 

Po selitvi v Slovenijo sem še nekaj časa odhajala domov. Potekale so politične kampanje, vendar večjega upanja nisem imela. Mislila sem, da bo vse ostalo isto. Prijatelji in družina so mi sicer pripovedovali, da se politične in gospodarske razmere slabšajo, a da se verjetno ne bo nič spremenilo. Leta 2020 pa sem na spletu videla, da se v Belorusiji dogaja 'revolucija podpisov'. Ljudje so stali v večkilometrskih vrstah, da bi predali podpis za vsakega kandidata, ki ni Lukašenko. Takrat sem ugotovila, da sedaj pa se bo nekaj zgodilo. 9. avgusta 2020 – na dan predsedniških volitev nisem spala, spremljala sem, kaj se dogaja. Ko smo čez par dni dobili novice iz Okrestina, kjer so mučili ljudi, je bil res šok. Nisem mogla verjeti, da se Belorusi lahko tako obnašajo proti drugim Belorusom. 

To, kar se dogaja v Belorusiiji, je državljanska vojna. Lukašenko, njegova policija in sodelavci vojujejo s svojimi državljani, da bi ostali na oblasti. Razumela sem, da ne morem v Belorusijo. Pričakovala sem otroka in vedela sem, da ne morem biti v Brestu in gledati z okna, kaj se dogaja. Šla bi na vse proteste, v Minsk, vendar sva se z možem odločila, da zaradi nosečnosti ostanem doma. Tako sem začela tukaj iskati Beloruse. Do takrat sem poznala dva ali tri. Ko sem jih začela iskat, smo jih našli okoli 30. Organizirali smo akcijo v podporo Belorusiji, konec avgusta. Podobno smo organizirali tudi v Trstu. 

Zdaj smo ustanovili Društvo beloruske diaspore v Sloveniji. Ukvarjamo se s kulturnimi prireditvami, razstavami, predstavitvijo filmov, integracijskimi prireditvami. Kot predstavnica Beloruske ljudske ambasade v Sloveniji se bolj ukvarjam s problemi Belorusov v Sloveniji, s problemi legalizacije, varnosti in tudi političnimi in diplomatskimi kontakti. 

Z možem sva se odločila, da bova zapustila Rusijo. Zato sva iskala drugo državo. Slovenija je majhna država, lepa. Ni se težko vanjo priseliti. Pogledala sem na tabelo različnih držav, kjer so bile na primer Nemčija, Avstrija, Nova Zelandija, Kanada, Španija. Potem sem pogledala, kakšno je politično in gospodarsko stanje, kakšni so pogoji za bivanje, investicije, jezik ... Potem sem začela delati kljukice in sem ugotovila, da jih ima Slovenija največ. Bilo je v začetku septembra leta 2013. Z možem sva odšla v center mesta, se po desetih minutah pogledala. Vprašanje je bilo "da?" Odgovor prav tako. Prvič sva prišla v Slovenijo septembra 2013. Po desetih minutah sprehoda po središču Ljubljane me je mož vprašal: "Ja?" (Se preseliva sem?) "Ja," sem odgovorila takoj, brez oklevanja.

Veliko potujem. Obiskala sem okrog 50 držav. Slovenija je najboljša. Nikoli nisem pomislila, da nisem izbrala prave države in vedno se rada vračam. 

To je bila naša zgodovinska zastava. Prav tako je bila to zastava Beloruske ljudske republike, ki je bila ustanovljena leta 1918. Ko pa je Belorusija leta 1991 dobila samostojnost, je ta zastava znova postala državna. Zastava se je pojavljala že na protisovjetskih protestih konec osemdesetih let. Ta zastava je bila nato v uporabi pet let, nato pa jo je Lukašenko spremenil in vrnil praktično zastavo sovjetske republike Belorusije, ki pa je ne maramo. Rdeča in zelena sta bolj islam kot Belorusija. Zastava izvira iz časov, ko je bilo današnje belorusko ozemlje del Velikega vojvodstva Litve ter Poljsko-litovske zveze. 

To vprašanje ni enostavno. V letu 2019 je bil beloruski jezik vnesen na seznam ogroženih jezikov ZN, ki bi lahko izginili v roku 20 let. Tudi sama sem mislila, da ga nikoli več ne bom uprabljala, ker ga nisem imela kje. Ko sem prihajal na obisk v Belorusijo, ga nisem slišala. Televizija, vsi mediji in vse ostalo je bilo v ruščini. Ruščina je drugi državni jezik. To je tudi Lukašenko uvedel. Tega nikoli nisem podpirala. Beloruščine nisem slišala nikjer. Morda na železniški postaji, kjer so bili še stari oglasi. Leta 2020 pa je veliko Belorusov začelo govorit belorusko. Ko smo bili na vezi z drugimi izseljenci, smo se začeli med seboj malo pogovarjat v beloruščini. Potrebovala sem leto in pol do dve, da sem začela tekoče govoriti belorusko. In sedaj z ostalimi Belorusi vedno govorim belorusko. Po letu 2022 se tako tudi pogovarjamo z Ukrajinci. Mnogim je namreč neugodno govoriti v ruščini, tako da oni govorijo v ukrajinščini, jaz pa v beloruščini odgovarjam. In se popolnoma razumemo.

Mislim, da se ljudje v Belorusiji delijo na tiste, ki podpirajo Lukašenka, teh je od 25 do maksimalno 30 odstotkov, in na vse ostale, ki ga ne. V Belorusiji tudi ni bilo nobene prave sistemske opozicije, ki bi bila v parlamentu. Razen tisti, ki jih je Lukašenko dovolil, da bi prikazoval, kot da gre za pluralizem. To so bili na primer komunisti. Tako da imamo v bistvu dve komunistični partiji v Belorusiji. Za ljudi v Belorusiji ni političnih delitev kot so v Evropi. Mislim, da so sedaj v opoziciji proti Lukašenku vsi. Od desnih do levih. Morda kdo ne mara Svetlane Tihanovske, vendar vsi ne marajo Lukašenka. Tukaj je konsenz. 

Tudi glede zastave. Zame je bilo zelo zanimivo leta 2020, ko sem gledala tiste prve protestne akcije. Prvi protest je bil v Minsku in takrat je bila tam večina zastav uradnih. Potem pa sa je to počasi začelo spreminjati. Vsak teden se je to spreminjalo in pojavljalo se je vse več belo-rdeče-belih zastav. To ni bila prošnja Tihanovske. To so ljudje sami prišli do ideje in začeli prinašati zastave, ki so jih imeli doma, ali pa so kar sešili nove. To je postala ljudska zastava.

Mislim, da gre za zgodovinsko špekulacijo. Pomembno je vedeti, da Belorusi niso podpirali ne fašistov ne Sovjetske zveze. Zato je bilo v Belorusiji tako veliko partizanov. Šli so v gozd in se borili tako proti Sovjetski zvezi kot proti fašistom.

Da, ampak tukaj moramo ločiti. Tako jaz kot beloruska opozicija podpiramo Kalinovski regiment in vsakega Belorusa, ki se bori z orožjem v Ukrajini proti ruskemu napadu. Morda ne podpiramo njegove ideologije, ampak podpiram prostovoljce, ki se borijo. 

Težava je v tem, da on nima vizije. Njegova edina vizija je ostati na oblasti, ker se je bolestno oklepa in bo naredil vse in izkoristil vse možnosti, da obstane. Ker razume, da če izgubi politično moč, bo odšel v zapor, ker je res zločinec.

K vprašanju demokracije. To je ljudstvo. Najboljši sistem je parlamentarno republika, kot je Slovenija na primer. Ko ima država parlament, različne politične stranke, torej politični pluralizem. Če imaš idejo, ki jo podpira večina ljudi, lahko pridobiš oblast in jo imaš priložnost uresničiti. Nisem pa podpornica dvostrankarskih sistemov. Predsednika države vidim kot nekoga, ki ima bolj simbolično funkcijo.

Večinoma gre za ljudi, ki živijo na podeželju, so malo starejši, nimajo izobrazbe in lažje se povežejo s populističnimi voditelji, kot je Lukašenko. Lažje so jim razumljivi. On pa tudi uporablja moč nostalgije do Sovjetske zveze, govori, da brez Rusije ne bi prišli nikamor in da nikomur nismo potrebni. To razumem. Moja babica je včasih glasovala za Lukašenka, potem pa smo imeli o tem veliko pogovorov in je spremenila mnenje. 

Zame je tudi pomembno, da vem, da je Lukašenko izgubil volitve leta 2020. Za njega je res glasovalo od 25 do 30 odstotkov volivcev. Njegov elektorat je postal manjši. Lahko vidimo, koliko ljudi je šlo z belo-rdeče-belimi zastavami na ulice. Za Lukašenka ni šel nihče. Nihče ga ne bo branil, če se bo kaj zgodilo. Kot vsi diktatorji. Oni lahko uničijo vse, vendar njih ne bo nihče branil. Ljudje gredo lahko na ulice in se borijo za svobodo, nikoli pa za diktaturo. 

V redu. Če gre za mesto z od 100 do 300.000 prebivalci. Dela v kakšnem državnem podjetju ali pa je recimo zdravnik, učitelj, morda manjši podjetnik. Ne zasluži veliko, recimo 500 evrov, nekateri imajo malce več, do 1000 evrov. Povprečen Belorus se ne ukvarja s politiko, ni politično aktiven. O politiki se morda pogovarja v kuhinji ob kakšnem pivu. Večinoma so to ženske, ki bolje in dlje živijo in imajo visokošolsko izobrazbo, več kot 75 odstotkov delavcev beloruskih državljanov jo ima.

Leta 2020 smo ugotovili, da vse ambasade podpirajo samo Lukašenka. Odločili smo ustanoviti svoje ambasade, ki bodo predstavljale Beloruse in beloruske demokratične sile ter Svetlano Tihanovsko kot izvoljeno predsednico. Imeli smo tri osnovne cilje. Prvo, da bi predstavljali Belorusijo, da bi bili točka vstopa za veleposlaništva, ministrstva za zunanje zadeve v naših državah ter tudi za Beloruse in druge organizacije. Drugo je informiranje. Da bi torej govorili, kaj se dogaja v Belorusiji. Naredimo informacijski povzetek, ki ga pošiljamo dvakrat mesečno z osnovnimi informacijami. In tretje, da delamo za Beloruse v naših državah. Včasih se hecam, da sem v enem tednu imela sodišče, pripor in 'konclager' (koncentracijsko taborišče op.a.). Tako zgleda moj delovni dan. To se je zgodilo na primer leta 2022, ko je bil v Sloveniji aretiran Belorus po tiralici Interpola. Bil je v priporu in je čakal na izročitev Belorusiji. Za sodišče sem pripravila dokumente, sodelovali smo z novinarji, da ga ne bi izročili, ker je šlo za resnično politično preganjanje. Po dveh mesecih je bil izpuščen in sedaj živi v Španiji. Dobila sem pravico, da se lahko odšla k njemu v pripor. Običajno imajo to pravico samo ambasade, jaz pa sem to pravico dobila od sodišča in ga tam obiskovala. Kar pa se koncentracijskega taborišča tiče, pa gre za dogodek, ko smo šli v koncentracijsko taborišče Madhousen, kjer je naša delegacija zamenjala uradno belorusko delegacijo Lukašenka.

Rada bi, da bilo več tega sodelovanja. Vendar če govorimo o rezultatih tega sodelovanja, potem lahko rečem, da je Slovenija ena od najbolj aktivnih podpornikov Belorusije. Leta 2021 smo imeli tukaj primer, ko je bila preklicana eksekvatura za Janeza Škrabca, ki je bil častni konzul Belorusije in tudi podpornik Lukašenkovega režima. Sedaj dela za Belorusijo in ima tam podjetje. Prosili smo ga, da odstopi, česar ni storil. Vendar smo na koncu dosegli, da ni več častni konzul. Svetlana Tihanovska je bila trikrat v Sloveniji. Sedaj je redno tudi gost Blejskega strateškega foruma (BSF). 

Belorusi v Sloveniji imajo številne težave. Lukašenkov odlok št. 278, ki ga je izdal septembra 2023, veleposlaništvom ne dovoljuje več izdaje potnih listov, apostilov in drugih uradnih dokumentov, brez česar ni mogoče legalno podaljšati bivanja v Sloveniji. Mi pa smo bili na vezi z MZEZ in MNZ, tako da sedaj Belorusi lahko dobijo potne liste za tujce. Obstajajo za tiste, ki že imajo začasno ali stalno prebivališče v Sloveniji. Prvi primeri so bili malo komplicirani, sedaj pa je to bolj ali manj urejeno. Od MNZ imamo uradni list, da lahko Belorusi, ki ne morejo pridobiti dokumentov na veleposlaništvu, samo napišejo izjavo, zakaj tega ne morejo pridobiti, in je to dovolj za upravne enote, da podaljšajo dokumente za bivanje. Imajo pa Belorusi v Soveniji tudi težave z varnostjo ...

Res sem se počutila ogroženo, zato sem zaprosila za zaščito. Razumela sem, da imajo beloruske oblasti cilj, da me ugrabijo. To lahko naredijo. Ko so to naredili s prizemljitvijo letala in ugrabitvijo Romana Protaseviča, sem razumela, da je to mogoče. V Sloveniji sem zaprosila za mednarodno zaščito in jo tudi dobila. Običajno se počutim varno, vendar se nekje v ozadju zavedam, da se lahko pripravlja nekaj. Čeprav sem že imela stalno prebivališče v Sloveniji, je bil namen v tem, da me ne bi mogli pridržati ali izročiti Belorusiji na podlagi zahtevka Interpola, ki ga režim uporablja za pregon Belorusov v tujini.

Pravega srečanja ni bilo. Imeli smo primere, ko smo pri nekom posumili, da bi lahko bil povezan z režimom. Takšne primere preverimo, ker imamo vzpostavljen sistem znotraj beloruskih demokratičnih institucij. Vse je v redu, imamo pa malce paranoje in smo pozorni, ko se sumljivi ljudje poskušajo pridružiti našim skupinam. Mislim, da nisem srečala nobenega KGB-agenta. Včasih se hecam, da je Slovenija tako majhna, da če bi me želeli ugrabiti, bi šli v Bratislavo. Razumem, da bi oni lahko delali tudi prek ruske ambasade, ki ima razvito vohunsko mrežo.

Nazadnje sem dobila sporočilo pred nekaj dnevi. Bil je primer, ko me je na primer kontaktiral Belorus iz Münchna. Dejal je, da bi želel najeti jadrnico. Z njim smo se začeli pogovarjati kot s stranko, potem pa me je vprašal, če bi želela sodelovati z njim. Poskušal je pridobiti tudi kontakte od kakšnih naših aktivistov v Sloveniji, ki so se pojavljali v javnosti. Da je nekaj sumljivo, smo ugotovili, ko smo spoznali, da ga nihče v Münchnu ne pozna. Verjetno je pisal iz Belorusije. Če so za nekoga zainteresirani, delujejo tudi tako. Ti ljudje pošiljajo aktivistom več ali manj enaka sporočila.

Ko dobivam tovrsta sporočila, na njih nikoli ne odgovarjam. Tudi s prej omenjenim človekom sem kontakte takoj končala. Gre za, kot temu rečemo, transnacionalne represije. Režim Lukašenka tako deluje. Če grozi Belorusom, ki so že državljani Slovenije, to razumemo kot grožnjo slovenskim državljanom. Zato bi tudi slovenski organi morali biti pozorni na stvari, ki se dogajajo.