Kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni za nastanek debele toče?

Hudo neurje z močnim nalivom in točo je danes zajelo Koroško.

O toči govorimo, ko velikost ledenih zrn v premeru preseže pol centimetra, v nasprotnem primeru govorimo o sodri. V obeh primerih gre za časovno in krajevno zelo omejen pojav, do katerega lahko pride kjerkoli v državi.

Toča nastaja v nevihtnem oblaku kumulonimbusu, v katerem so prisotna močna navpična dviganja zraka. Do tega pride ob nestabilnem ozračju, kar se najpogosteje zgodi spomladi in poleti, ko se ozračje pri tleh čez dan močno segreje, medtem ko v višinah še vztraja hladen zrak.  Močan padec temperature z višino povzroči, da se v nevihtnem oblaku ustvari močan navzgor usmerjen tok zraka, ki mu pravimo vzgornik in v katerem lahko hitrosti presegajo celo 100 kilometrov na uro.

V spodnjem delu oblaka je veliko drobnih vodnih kapljic, ki jih vzgornik nosi navzgor, kjer je temperatura zraka vse leto pod lediščem. Ledena zrna, ki se nahajajo v srednjem in zgornjem delu oblaka, se na račun primrzovanja podhlajenih kapljic debelijo oziroma plastijo. To zrno naredi po oblaku več obhodov gor in dol in ko postane dovolj veliko, da ga vzgornik ne more več zadrževati v oblaku, pade proti tlom kot toča. Prerez zrna toče nam razkrije, kolikokrat je to potovalo po oblaku gor in dol, saj vsak obhod doda ledu novo plast.

Ledeno zrno se najhitreje debeli, ko v oblaku lebdi. Takrat se vanj z veliko hitrostjo zaletavajo podhlajene kapljice, ki so dovolj lahke, da jih vzgornik zlahka nosi navzgor. Zelo debela toča nastaja s primrzovanjem manjše toče na večjo. Najdebelejše zrno toče na svetu so izmerili v Južni Dakoti, 23. julija pred osmimi leti. V premer je merilo dobrih 20 centimetrov, težko pa je bilo skoraj kilogram.

Padavine ob padanju skozi vzgornik le tega ohladijo, s tem pa se prekine dotok vlažnega in toplega zraka v nevihtni oblak. Oblak se zato dobesedno sesede sam vase. Takšne nevihte nastajajo ob brezvetrju in so le kratkotrajne, saj kmalu po nastanku zadušijo same sebe. Celoten proces takšne običajne nevihte, ki ji pravimo enocelična nevihta, traja približno eno uro in ne povzroča škode, saj trosi le drobno točo.

Če pa nad območjem piha veter, katerega smer in hitrost se z višino spreminjata, obstaja možnost, da se območji vzgornika in dolnika v nevihtnem oblaku ne bosta prekrivali.  V takem primeru se nevihte začnejo povezovati v skupke oziroma grozde in nastane večcelična nevihta, ki lahko trosi debelo točo.

Najdebelejša toča se pojavlja v supercelični nevihti. Ta nastane, ko nad nekim območjem piha veter, ki z višino močno spreminja svojo smer in hitrost. Ob tem se pri tleh pojavi vrtinčna cev, ki jo lahko vzgornik iz vodoravne prestavi v navpično lego. Tako dobimo vrteči vzgornik oziroma mezociklon, ki je glavna značilnost supercelične nevihte in povzroča, da se vsa nevihtna gmota začne vrteti. Ker veter v spodnjem delu oblaka piha iz druge smeri kot v zgornjem delu, se padavine ne pojavljajo v območju, v katerega vzgornik dovaja topel in vlažen zrak. Nevihta se tako ne zaduši in lahko traja tudi več ur, prepotuje velike razdalje, povzroča pa silovite vetrove, dež in katastrofalno točo.

Hitrost padanja toče je povezana z njeno maso in obliko. Drobna toča s premerom en centimeter prileti na zemljo s hitrostjo okoli 40 kilometrov na uro. Takšna toča že lahko povzroči škodo na mladikah. Pri toči premera pet centimetrov je ta hitrost približno trikrat višja. Toča velikosti osem centimetrov, kakršna je pred enim mesecem klestila v Črnomlju, pa ob tla trešči s hitrostjo celo več kot 150 kilometrov na uro, kar zlahka razbije strešnik in je lahko smrtno nevarna.  

Število dni s točo v posameznem kraju sicer ni prav veliko, saj v bolj nevihtnih letih naštejemo do 10 dni s točo. V Sloveniji so njena zrna običajno drobna in dosegajo velikost od graha do oreha, izjemoma so tudi debelejša.