'Tone, na vrhu sva! Sediva pri kitajski piramidi, pa ne veva, kaj bi'

Eden izmed junakov izjemnega podviga, Andrej Štremfelj, je pred časom v pogovoru za našo spletno stran dejal, da z Nejcem Zaplotnikom takoj ko sta stopila na najvišjo točko našega planeta, nista vedela, kaj bi. "Nič si nisva rekla, to je tako čustven trenutek, da sva se samo objela, trepljala en drugega, malo 'pojokcala'," je povedal Štremfelj in dodal: "Potem pa kar na enkrat nisva več vedela, kaj bi. Usedla sva se na vrh pri kitajski piramidi in se spomnila, da je treba po radijski postaji poklicati v dolino, da sva na vrhu." 

Dolino je seveda preplavilo navdušenje. "Vsi so tulili kot zverine. Je pa tisti znameniti Nejčev stavek, ki ga je rekel Tonetu Škarji: sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi. Ampak res nisva vedela, to je res zanimivo."

Odprava trajala tri mesece, med člani tudi slikar

Celotna odprava je trajala tri mesece. 23 alpinistov sta spremljala dva zdravnika, ki sta se štela kot člana odprave, in pet spremljevalcev – novinarja, radioamaterja in slikar. Del legendarne odprave so bili še: kuharja, štirje kuhinjski pomočniki, dva kurirja, vodja šerp, 15 šerp in kar 750 nosačev, ki so skupaj znosili kar 22 ton opreme.

Vodja šerp Ang Pu, je 15. maja 1979, ko so za Štremfljem in Zaplotnikom vrh dosegli še Stane Belak - Šrauf in Hrvat Stipe Božić, postal prvi človek, ki se je na Mount Everest povzpel z dveh različnih smeri. A Pu se je pri sestopu tragično ponesrečil, potem ko je sedel, da bi se okrepčal s čajem, je omahnil 2000 metrov v globino, kjer so ga naslednji dan našli mrtvega. 

Štremfelj je opisoval, da jim je težave povzročal močan veter: "En teden je tako močno pihalo, da je vsak skupina, ki se je povzpela do višjega tabora, šla zgolj 'pogledat na uro'. Napredovali nismo niti enega metra, ker se ni dalo, tako je pihalo. Seveda nas je to močno izčrpalo."

Ker je v tistem času veljalo, da lahko za vsak osemtisočak dobi dovoljenje le ena odprava na sezono, se je del ekipe do baznega tabora peljala s helikopterjem. Želeli so namreč prehiteti Avstrijce, ki so za vzpon na sosednjo goro Lotse nameravali bazni tabor postaviti na istem mestu. 

"Danes je lahko 15 odprav v eni sezoni, takrat pa le ena spomladi in ena jeseni. Čeprav je to ogromen prostor, smo želeli biti čim bliže steni in dovolj daleč, da je varno ter da smo na takem mestu, da ne bi njihove fekalije tekle v našo pitno vodo. Sicer smo se to potem že dogovorili, kje bo od koga voda in kam bo kdo hodil na stranišče. Ampak kljub vsemu, šlo je za boljši prostor," razlaga Štremfelj.

Slovenska pot ena težjih

Mnogi strokovnjaki in poznavalci Himalaje še vedno priznavajo, da je bila njihova smer na Everest ena težjih od enajstih, do danes preplezanih smeri. Leta 1984 so jo uspeli ponoviti le Bolgari, a je pri vrnitvi po grebenu umrl njihov vodja, Poljaki so jo preplezali do zahodne rame in nato sledili ameriški smeri, medtem ko drugih uspešnih ponovitev ni bilo, poskusov pa vsaj 20.

Najtežji je bil zadnji, skalni del. "V Himalaji je na visokih višinah po skali težko plezati. Z rokavicami se namreč ne da, ker nimaš občutka, rokavic pa ne moraš dati dol. Tisto jutro, ko sva začela plezati na vrh, je bilo minus 42 stopinj Celzija. Rokavice lahko snameš za pet preprijemov. Če jih ne daš hitro nazaj gor, takoj dobiš ozebline." To je bila glavna težava in posebnost slovenske smeri – težko plezanje na izjemni višini.

Takrat komaj 22-letnemu Štremflju je bila najtežja stvar na odpravi jutranje vstajanje, je pred časom zaupal v pogovoru naši novinarki Maji Korošec. "Na veliki višini bi najraje kar spal. Zavlekel bi se v šotor in spal, ampak nekdo mora skuhati. V bistvu je treba neprestano kuhati."

Največja razlika z današnjim alpinizmom je v opremi

Same poti oziroma plezanja ni doživljal kot preveč zahtevnega. "Bil sem mlad. Razmišljal sem samo, kako bom prišel čim višje," je povedal.

Štremfelj je povedal še, da so bili člani odprave prvi, ki so v Jugoslaviji dobili nepremočljivi material Gore-tex.  "V Jugoslavijo smo material uvozili iz Avstrije ali Nemčije, vetrovke in vetrne hlače pa so nam zašili v Induplati. Sešili so nam tudi vse šotore. Imeli smo specialne čevlje, ki nam jih je naredila Alpina."

Prav razlika v opremi je po njegovem mnenju največja razlika med takratnim in današnjim alpinizmom. "Predvsem kisikova oprema je zelo napredovala. Mi smo rabili za vzpon na vrh dve jeklenki, kar je 15 kilogramov samo kisika. Danes bi to pomenilo pet kilogramov, saj so jeklenke iz lahkega titanovega materiala."

"Druga stvar pa je, da danes ne morete več normalno na Everest po običajni poti, ker je vse skomercializirano, vrvi so napete od dna do vrha. Seveda je možno iti po težji poti, tam pa ni nikogar," se ob koncu namuzne Štremfelj.

Obeležitev 40-letnice prvega slovenskega vzpona na Mount Everest

Ob tej priložnosti Slovenski planinski muzej, ki deluje v okviru Gornjesavskega muzeja Jesenice, pripravlja razstavo zbranih predmetov in spominov, povezanih z Everestom, v Mojstrani pa se je točno ob 13.51 začela uradna slovesnost ob obletnici. Tam se je danes zbrala velika večina članov takratne odprave, ki so jo sestavljali Slovenci in nekaj posameznikov iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. 

Ob tej priložnosti so se spomnili dogodkov na gori in izpostavili povezanost odprave ter njeno delovanje v duhu vsi za enega, eden za vse. 

"V dolgoročnem spominu slabe stvari pozabimo, dobre pa ostanejo. Tako da so zdaj spomini v glavnem samo dobri," 40 let po dogodku razmišlja Štremfelj, ki si še sedaj predstavlja, kako je bilo. "Seveda je srce ob prihodu na vrh zaigralo, trepljala sva se in malo pojokcala ter poklicala v bazo. Huronsko vpitje iz vseh taborov je povedalo vse o kolektivnem duhu. Na vrh sva prišla za vse in odpravo odrešila strahu pred neuspehom, da bi bili vsi napori zaman," je dejal Štremfelj.

"Žal pa veselje ni bilo dolgotrajno, ker je bilo treba takoj razmišljati o tem, kako bova šla dol. Po vrnitvi bi morali proslavljati, a se je ponesrečil šerpa in to je bil konec našega veselja," se je spomnil Štremfelj in dodal, da so stvari začeli prav dojemati šele doma, ko so jim v Kranju pripravili sprejem. Tako je resnično zavedanje o tem, kaj je bilo doseženo, prišlo z zamikom.

Udeležence odprave Everest 1979 predstavnike Planinske zveze Slovenije je danes sprejel tudi predsednik države Borut Pahor.