'Tožilci bitk ne moremo bojevati v medijih ali v politiki, samo na sodišču'

Ob tem dodaja: "Veliko je bilo oviranja in poskusov destabilizacije. Osebno sem bil deležen tudi številnih kritik, da se nisem dovolj odločno uprl politiki, vendar sam osebno menim, da tožilci bitk ne moremo dobivati na medijskem ali političnem parketu, ampak predvsem v sodnih dvoranah."

V minulih letih smo veliko pisali o kadrovski podhranjenosti tožilstva, več kot dve leti so bila blokirana imenovanja tožilcev, kasneje tudi evropskih javnih tožilcev, v določenem obdobju je bilo aktivnih le 186 tožilcev, čeprav imajo 268 sistemiziranih delovnih mest. To pomeni, da kdaj tudi niso mogli zagotoviti tožilcev na sodnih obravnavah, ker jih preprosto ni bilo dovolj. V bistvu jih je manj, kot je kazenskih sodnikov. Tožilci letno prejmejo več kot 50 tisoč kazenskih ovadb, lansko leto so jih več kot 54 tisoč. To pomeni, da je en tožilec dobil v reševanje v povprečju kar 260 zadev.

Kateri problemi so vam torej povzročili največ težav, kateri so ostali in kaj bodo prioritete naslednjega mandata?

Na kadrovsko problematiko sem začel opozarjati že na začetku mandata. Še vedno imamo velik manko. Ta zastoj, ki je bil pri imenovanjih dve leti in pol, se bo popravil šele v naslednjih letih, to vrzel bomo v bistvu uspeli zapolniti šele do leta 2025 in bo tudi ta problem ostal za naslednji mandat. Največ kadrovskih težav imamo na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani in na Kazenskem oddelku Vrhovnega državnega tožilstva RS.

Aktualna je bila tudi sprememba zakonodaje, ki prav tako vpliva na delo tožilcev. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) se je od leta 1995 spremenil že 14-krat, vedno nova opravila se nalagajo tožilcem, slovenski ZKP je najbolj obširen in prenormiran ter po nepotrebnem obremenjuje kazenske in predkazenske postopke. Potrebna je prevetritev tega zakona, da bo dopuščal lažje odkrivanje in preiskovanje Policiji in učinkovit pregon kaznivih dejanj tožilstvu.

Velik poudarek bo na še višji stopnji digitalizacije poslovnih procesov in predvsem spisov, kjer bo za uspeh potreben usklajen pristop vseh deležnikov, ki sodelujejo v predkazenskem in kazenskem postopku, torej tudi Policije in sodišča. Naslednja stvar je odprava birokratskih omejitev, s katero bi dosegli hitrejše postopke. Tudi sistem glede izločanja dokazov bi bilo nujno posodobiti, zaradi kasnejše obstojnosti dokaznega gradiva in da ne prihaja po nepotrebnem do zastaranja postopkov ali podaljševanja sodnih procesov. In morda postaviti bolj življenjske roke za vlaganje tožilskih aktov, za obtožnico ima tožilec denimo zgolj 30 dni časa, potem pa več let mine, da se sojenje sploh začne.

Prej ste mi dejali, da je bil vaš mandat drugačen od prejšnjih tudi zato, ker se nam je zgodila epidemija, nastopili so drugačni pogoji za delo v pravosodju, zgodila se je ulica, protesti, razširil se je sovražni govor, ki prav tako terja vaše ukrepanje, nenazadnje pa ste tožilci padli še v nemilost prejšnje oblasti ...

Drži. Veliko je bilo vsega, tudi prilagajanja razmeram zaradi epidemije, ki je zahtevala, da smo spremenili naš delovni proces, kar je predstavljalo za tožilce še dodatne obremenitve. Kljub temu nismo bili upravičeni do covidnih dodatkov. V nekem obdobju so nam celo znižali plače, in to za kar 30 odstotkov. Poleg vsega pa so se na nas vrstili še medijski napadi, lahko bi rekel, da so v mandatu prejšnje vlade določeni mediji neizprosno obračunali s pravosodjem.

Pred kratkim smo v medijih lahko prebrali, da se glede vašega vnovičnega imenovanja v politiki pojavljajo pomisleki, češ da se niste dovolj javno postavili za tožilce, ki so bili na udaru vladajoče politike. Govorimo o neimenovanju državnih tožilcev, zavlačevanju pri imenovanju evropskih tožilcev, raznih diskreditacijah in podobno. Kako to komentirate?

Ena od okoliščin, ki je po mojem mnenju pomembno zaznamovala moje delo na čelu državnega tožilstva, je bil dobri dve leti trajajoč mandat prejšnje vlade, ki je v odnosu do pravosodja snela rokavice. Vsi vemo, da si v vlogi generalnega državnega tožilca na udaru politike, naj spomnim, da nikomur pred mano na tej funkciji politika ni prizanašala. Dejstvo je, da je vsak od generalnih državnih tožilcev s tem delal, kot je vedel in znal, v skladu s svojimi stališči in prepričanji.

Sam nikoli nisem skrival, da se o svojih političnih in svetovnonazorskih prepričanjih javno, v funkciji, ki jo trenutno opravljam, ne bom izrekal. Menim, da na ta način že v osnovi pripomorem k jasni ločnici, ki bi morala razmejevati politiko od pravosodja in čim bolj oddaljiti stroko od populizma. V naravi medijev je, da ustvarjajo prostor za soočanje politike z vsemi deležniki v pravosodju. Sam lahko to razumem in spoštujem, saj takšna soočenja do neke mere pripomorejo k večjemu nadzoru in bolj transparentnemu delu, tako politike kot pravosodja. Prepričan pa sem, da bi morala obstajati meja, še posebej takrat, ko si politika vzame pravico do instrumentalizacije medijev.

Vemo, da je za vsako politiko to velika skušnjava, ki se je je težko ubraniti, prav tako se mediji, ki so blizu prejšnji vladi, niso uprli tej instrumentalizaciji. Če je politika snela rokavice, pa so določeni mediji posegli po najmočnejšem orožju, ki z razmahom družbenih omrežij in z nižanjem profesionalnih standardov postaja iz dneva v dan bolj destruktivna sila. To je verjetno največja razlika med mojim mandatom in časi mojih predhodnikov.

Se torej ne strinjate z očitki, da se niste dovolj uprli vladajoči politiki, ki je pritiskala na tožilstvo in tožilce, na več različnih načinov?

Kar zadeva pravosodje sem in vedno bom, tudi v naslednjem mandatu, če ga bom dobil, zagovarjal neodvisno pravosodje. To, po mojem mnenju, pomeni čim večjo oddaljenost od dnevne in strankarske politike. V preteklem obdobju sem bil deležen očitkov s strani medijev blizu tedanji vlade, da sem zagovornik globoke države, da sem komunist in rusofil, na naslovnicah edicij so o meni pisali kot o mafijcu, ki je zaščitil mafijo, kot o preganjalcu svobode govora, članu skupine za pregon določenih političnih strank in podobno. Iz nasprotne strani pa dobivam odzive, da sem se, premalo odločno in predvsem premalo javno, zoperstavil predsedniku prejšnje vlade. Ti odzivi so se začeli stopnjevati po tem, ko sem dobil njegovo osebno pismo, v katerem je šlo za, recimo temu osebno nestrinjanje z mojim vodenjem državnega tožilstva in z delovanjem tožilstva v odnosu do sovražnega govora.

Pisma nisem posredoval javnosti, ampak sem nanj osebno odgovoril, saj tudi on pisma ni javno objavil. Kmalu za tem sem na prejšnjega predsednika vlade naslovil prošnjo za sestanek, tako kot sem enako prošnjo naslovil na vse štiri predsednike vlad v svojem mandatu. Glavna vsebina tega sestanka so bila kadrovska in materialna vprašanja za delovanje tožilstva. Nekateri predsedniki vlad so se moji prošnji odzvali, drugi ne. Predsednik prejšnje vlade se je odzval. Vsebina najinih pogovorov ni v ničemer kompromitirala neodvisnosti in strokovnega delovanja državnega tožilstva ali mene osebno.

O tem medijev nisem posebej obveščal, ker menim, da gre za vprašanja, ki sodijo v razmerje med vlado in tožilstvom, in nisem pristaš tega, da bi medije uporabljal kot sle, ki bi nosili določena sporočila. Če sem, ali bom imel politikom v prihodnje kaj povedati, bom to storil osebno, ne preko medijev. Prav tako menim, da pravosodje svojih bitk ne more bojevati v medijih – gre za svojevrsten populizem, ki se je žal precej udomačil in ustvarja določena pričakovanja medijev, kar pa ne pomeni, da je to moje prepričanje v nasprotju s transparentnostjo delovanja tožilstva, ki ga zagovarjam.

Osebno so zame najhujše kritike na račun tega, da se nisem dovolj javno zavzemal za razreševanje težav, ki so bile povezane z imenovanjem evropskih javnih tožilcev. Zelo sem si prizadeval za obisk evropske glavne tožilke, s katero smo pripravili skupno tiskovno konferenco z jasnim sporočilom tedanji vladi. Bolj javno se na ta problem ni dalo odzvati.

Korupcija v zdravstvu: Zdravstvene ustanove se ne čutijo oškodovane

Pravite, da bodo tožilci med prioritete postavili predvsem korupcijska kazniva dejanja in sovražni govor. Namreč, na področju korupcije imamo slabe rezultate, ker ljudje enostavno ne prijavljajo teh kaznivih dejanj. Imate pa ogromno prijav sovražnega govora.

Želimo narediti nekaj na področju korupcije, spodbuditi družbo in ljudi, da bi se odločili za prijave kaznivih dejanj, država pa mora seveda zaščititi prijavitelje. Pri nas je glavni problem ta, da smo slabi pri detekciji tega kriminala, ne pri pregonu, saj sploh ne pride do prijav. Zato ima Slovenija slabe kazalnike pri pregonu korupcije.

Pri obravnavanju korupcije v zdravstvu se je denimo pokazalo, da se zdravstvene ustanove sploh ne čutijo oškodovane, zato tovrstnih protipravnih ravnanj praviloma ne odkrivajo v okviru internih revizij in proti osumljencem sploh ne sprožijo nobenih postopkov. Velika večina osumljencev, ki so obravnavani v korupcijskih zadevah, še vedno dela na istih položajih v zdravstvenih ustanovah, zato je tudi oteženo pridobivanje relevantne dokazne dokumentacije od javnih zavodov.

Problem so tudi kratki zastaralni roki. Za večino korupcijskih kaznivih dejanj namreč pride v poštev desetletni zastaralni rok. Novela je sicer zvišala predpisano kazen za večino dejanj in s tem posledično podaljšala tudi zastaralni rok na 20 let, vendar se novela ne more uporabljati za kazniva dejanja, storjena pred njeno uveljavitvijo.

Politika pregona državnega tožilstva obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj določa kot prednostno, pri čemer večjo pozornost namenjamo dejanjem v zvezi z velikimi sistemi javnih storitev, kot so zdravstvo, energetika, telekomunikacije, nacionalni projekti in podobno, pa tudi poslovanje lokalnih skupnosti. Predlagali bomo več rešitev za učinkovitejši pregon, kajti dejstvo je, da se korupcijskih kaznivih dejanj z listinskimi dokazi ali pričami praviloma ne da dokazati. V teh primerih so se za najučinkovitejši dokazni vir izkazali prikriti preiskovalni ukrepi.

In če se vrnem še na pregon sovražnega govora. Ljubljansko tožilstvo je najbolj obremenjeno s primeri sovražnega govora. Vendar ljudje na žalost ne ločijo, kdaj gre za kaznivo dejanje, kdaj je to prekršek in kdaj pregon sodi v civilne sodne postopke. Pričakujejo ukrepanje samo na kazenskem področju. Zato se bomo posvetili tudi osveščanju na to temo, da bodo ljudje razumeli, kaj točno je sovražni govor.

Tožilci so za pregon tega kaznivega dejanja ustrezno usposobljeni, svoja znanja in izkušnje pa tudi ves čas nadgrajujejo v okviru različnih izobraževanj in sodelovanja z evropskimi in mednarodnimi organizacijami. S ciljem specializacije, poenotenja tožilske prakse in kaznovalne politike ter boljše usposobljenosti tožilcev pri obravnavi in pregonu kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, je bila na Vrhovnem državnem tožilstvu že konec leta 2018 ustanovljena delovna skupina za sovražni govor, ki pa je leta 2021 razširila svoje področje delovanja in se preoblikovala v delovno skupino za kazniva dejanja, storjena s sovražnim motivom.

Sicer pa je na Vrhovnem državnem tožilstvu ustanovljenih še šest delovnih skupin za različna področja kaznivih dejanj, z namenom, da se oblikuje ustrezna kaznovalna politika ter da se skupine tožilcev seznanijo z vsemi informacijami, ki pripomorejo k učinkovitemu pregonu storilcev.

Je kaznovalna politika, ko gre za sporazume o priznanju krivde, premila?

Kako vi gledate na institut sporazuma o priznanju krivde? Je to dobra alternativa ali se morda v imenu tega izrekajo premile kazni oziroma ali so tožilci morda preveč popustljivi, ko gre za ceno tega, da pač nekdo prizna krivdo in je zgodba lahko zaključena, sodni proces pa ustavljen? Kar nekaj ogorčenja smo lahko prebrali pred kratkim zaradi sodbe, s katero je bil povzročitelj prometne nesreče, v kateri sta umrla zakonca, na podlagi sporazuma s tožilstvom obsojen na leto in deset mesecev zapora. Pa še to le v obliki družbeno koristnega dela. To je za sorodnike umrlih težko sprejemljivo.

Konkretnih primerov ne morem komentirati, saj so državni tožilci pri svojem delu samostojni in neodvisni. Pri sklenitvi sporazumov o priznanju krivde gre za individualizacijo kazenskih sankcij, kjer vsak državni tožilec po presoji posameznega primera in njegovih okoliščin, skladno z zakonodajo, tožilsko in sodno prakso, ravna v skladu s smernicami in politiko pregona ter predlaga ustrezno kazen. S tem se pripomore tudi k namenu tega instituta, torej skrajšanju kazenskega postopka in zmanjšanju stroškov.

Morajo pa biti seveda priznanja prostovoljna in ne pogojevana z višino kazni ali stranske kazni, izrekom varnostnega ukrepa ali z višino premoženjskopravnega zahtevka. Višina predlagane kazenske sankcije mora upoštevati sankcije, ki jih sodišča izrekajo, ter objektivne in subjektivne okoliščine kaznivega dejanja. Predlagana kazen ne sme biti manjša od dveh tretjin kazni, ki bi jo v podobnem primeru izreklo sodišče, oziroma se ravna po kazenskem zakoniku. Izjemoma je možno predlagati polovično kazen ob preučitvi okoliščin kaznivega dejanja in posledic sporazuma ter upoštevati načelo sorazmernosti.

Kakšna mora biti po vašem mnenju drža generalnega državnega tožilca, ko se je potrebno odzvati na politične pritiske, ko je potrebno braniti tožilsko organizacijo?

Najraje bi v tem kontekstu zavzemanja za položaj tožilstva in prizadevanja za njegovo obrambo govoril o strokovnem vidiku svojega dela. Od nastopa funkcije generalnega tožilca sem vložil tri pobude oziroma zahteve za oceno ustavnosti. Tako smo bili v letu 2021 na Ustavnem sodišču uspešni kar dvakrat. V juniju je bilo potrjeno stališče državnega tožilstva, ki smo ga zastopali že ves čas od spremembe sodne prakse – da z rokom za začetek postopka ni ustavno dopustno omejevati kazenskega pregona v razmerah, ko tega iz objektivnih razlogov ni mogoče začeti.

Leta 2018 smo dali zahtevo za oceno ustavnosti in Ustavno sodišče je upoštevalo našo argumentacijo, da nam vložitev zahteve za uvedbo kazenskega postopka v dveh letih po koncu izvajanja ukrepov v določenih primerih preprečujejo objektivne okoliščine, na katere nimamo vpliva. S tem so bili dokončno odpravljeni negativni učinki sodne prakse in ustavno potrjena uveljavljena stališča, ki so jih državni tožilci zastopali že ves čas od spremembe sodne prakse, ki je dveletni rok v nasprotju s prej uveljavljenim načinom začela razlagati kot nepodaljšljiv prekluzivni rok.

Izjemno pomembna je tudi odločitev o tem, da sta Zakon o parlamentarni preiskavi in Poslovnik o parlamentarni preiskavi v neskladju z ustavo, kjer je Ustavno sodišče razveljavilo Akt o odreditvi parlamentarne preiskave za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij. S tem je bilo ugodeno naši pobudi in ustavni pritožbi iz leta 2019, v kateri smo poudarili, da državni tožilci ne smejo biti politično odgovorni, ker njihovo delo ni politično in so glede tega povsem izenačeni s sodniki.

Lansko leto pa je bila vložena še pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti petega odstavka 160.a člena Zakona o kazenskem postopku ter členov Uredbe o sodelovanju državnega tožilstva, Policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin. Vendar smo potem to junija lani umaknili, ker je aktualna vlada z novo uredbo sanirala nedopusten poseg prejšnje vlade v sodelovanje med Policijo in tožilstvom ter vrnila vlogo državnemu tožilcu, da bo ta edini, ki bo lahko ustno usmerjal Policijo v predkazenskem postopku.

Za konec še vprašanje glede povišanja tožilskih in sodniških plač oziroma dodatka v višini 600 evrov bruto, ki vam ga je namenila vlada. Ste zadovoljni?

Seveda smo zadovoljni, čeprav je to samo začasna rešitev. Več kot deset let smo opozarjali na to, da imamo vedno nižje plače. Nam plače dejansko padajo že od leta 1997, saj smo ostali brez različnih dodatkov. Ne boste verjeli, ampak najboljša osnova za izračun pokojnine tožilca, ki se je upokojil, je bila leta 1997. Tožilci v EU imajo tudi do nekajkrat višje plače.

Drago Šketa se je rodil leta 1969 v Mariboru, leta 1955 diplomiral na tamkajšnji Pravni fakulteti, nato opravljal pripravništvo na Višjem sodišču v Mariboru, se kasneje zaposlil kot strokovni sodelavec na Okrožnem sodišču, leta 1998 pa nadaljeval kariero na Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru. Deset let kasneje je postal namestnik vodje tožilstva, dve leti kasneje pa vodja tožilstva. To funkcijo je opravljal do leta 2017, ko je postal generalni državni tožilec.