Najhujši dnevi Ivana Trajkoviča: težka bolezen še ne dveletnega sina

Triletni Maks je danes nasmejan, navihan deček in že pravi mali športnik. Pred približno letom in pol pa je skupaj s starši preživel pravo kalvarijo.

"Smo šli na morje za tri dni in tam je on prvič dobil enodnevno drisko, bila je bolj frekventna od navadne, je bilo pa drugače počutje dobro, ni imel vročine," pripoveduje mama Tea Kavkler.

Vseeno so se odločili, da se vrnejo domov. Po desetih dneh je postal zabuhel v obraz, začel bruhati. "Pediater je naslednji dan rekel, da je najverjetneje viroza, imel je malo nizek sladkor, potem pa naslednji dan celo dopoldne ni lulal in smo videli, da gre za nekaj bolj resnega," se začetkov hudih preizkušenj spominja Maksov oče Ivan Trajkovič.

Na mariborski pediatriji je nato padla diagnoza: "Hemolitično-uremični sindrom, našli so sledi te hemoragične E. coli, so potrdili verotoksine in naslednji dan smo bili že v Ljubljani," nadaljuje sogovornik.

Da bi preprečili končno odpoved ledvic, je najprej dobil cevko za peritonealno oziroma trebušno dializo. A zapletom ni bilo videti konca, dializna tekočina se mu je izlila v pljuča in prav na drugi rojstni dan, pripoveduje Trajkovič, "je imel dihalno stisko, so ga prestavili nazaj na intenzivno, na intenzivni oddelek".

Kjer so odkrili, da je imel tudi več možganskih kapi. "Je imel ledvice tako boge, da tudi če bi že prej ugotovili, da je bilo karkoli narobe, ne bi mogel prejeti nobenega zdravila," še pove Maksov oče, mama pa doda: "So mi rekli, da načeloma ne bi smelo vplivati na njegovo gibanje. Sem pa že na intenzivni čutila, da z levo roko se ne odziva."

Po nekaj dneh hemodialize so začele ledvice delovati in tudi sicer se je začelo stanje izboljševati, na Pediatrični kliniki so preživeli tri tedne.

"Hitro sva začela midva s Teo mu delati take igrice, vaje, da je on zelo hitro, že dva tedna po odpustu iz bolnišnice, že tekal, skakal, vozil poganjalčka," pripoveduje Trajkovič.

Ker je prejemal močna biološka zdravila, so ga morali še devet mesecev varovati pred okužbami. "Si pozoren na vsako malo spremembo, dvig temperature, ki mogoče ni nič, vedno pakiraj na urgenco, sredi noči, ni važno, da ne bi prišlo do vnetja možganske ovojnice," težke mesece opisuje Kavklerjeva.

Zaradi kapi Maksa redno spremljajo na nevrologiji in nefrologiji. Ivan in Tea upata, da morebitnih posledic, kot je denimo epilepsija, ne bo. "Mi živimo tako, kot da je vse v redu. Pripravljeni pa smo, če se bo karkoli zgodilo. Veliko bolj pozorna sva, kar se tiče njegovega obnašanja, mogoče preveč previdna včasih, ampak teh iger odstotkov se midva ne greva več. Ker je zelo malo primerov tega tipičnega HUS-a (hemolitično-uremičnega sindroma) v Sloveniji, z vsemi temi zapleti pa še toliko manj na svetu," še pove Trajkovič.

Sicer pa brez medsebojne in podpore bližnjih ne bi šlo, zaključujeta sogovornika. Maksova mama Tea takole opiše verigo podpore: "Jaz sem bila za Maksa, Ivan je bil za mene, vsi ostali so bili za njega, tako je šlo. Treba je hraniti tisto energijo oziroma tisti survival mode, za otroka moraš vseeno biti močan." Ivan k temu doda: "Ko sem se jaz malo zlomil, je pa ona bila takoj, vse je v redu, tako da sva ugotovila, da dejansko zelo dobro funkcionirava v zelo kriznih situacijah. Se malo grdo sliši, ampak naju je res veliko bolj povezalo, pa vse nas kot družino."

Maks po novem rojstni dan praznuje z dvema tortama. Tea in Ivan pa mu iskreno pripovedujeta, kaj je prestal, da bo vedel, da je vse mogoče. S svojo zgodbo si želijo, da bi pomagali komu v podobno težkem obdobju.