Zlorabe se zapišejo v možgane in telo

Kaj imajo skupnega Drew Barrymore, Oprah Winfrey, Bill Clinton, Marilyn Monroe, Richard Nixon in Eleanor Roosevelt? Ne samo da so znani, uspešni in slavni. Vsi so bili v otroštvu zlorabljeni.

S temi besedami je svoje predavanje na 9. posvetu e-spolne zlorabe, ki je v torek potekal na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, začela Tina Bregant, doktorica znanosti s področja nevrologije, docentka, specialistka pediatrije, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine (FRM), zdravnica in mama treh otrok.

Podatki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) iz leta 2017 kažejo, da je kar milijarda mladoletnikov (2–17 let) žrtev telesnega, čustvenega ali spolnega nasilja. 17 milijonov odraslih žensk je v otroštvu utrpelo spolni odnos brez privolitve. V Evropski uniji je 18 milijonov otrok (13,4 % deklic in 5,7 % dečkov) žrtev spolne zlorabe (2013). Podatki Interpola iz leta 2017 kažejo, da je bilo v 54 državah 14.289 mladoletnih žrtev spolnih zlorab.

Pri otrocih, starih od šest do devet let, od zlorabe do trenutka, ko o tem spregovorijo, običajno preteče 2,2 do 2,7 leta. Pri otrocih, starih od 10 do 12 let, to obdobje traja tri do štiri leta. Nekateri ljudje zlorabo razkrijejo šele v odrasli dobi, nekateri nikoli. "Kar tretjina zlorabljenih ljudi o tem ne pove nikomur, to skrivnost odnesejo s seboj v grob," pravi Bregantova.

Zlorabe se zapišejo v možgane in telo

Kakršnakoli zloraba otrok je travmatska izkušnja, ki zaradi ranljivosti možganov v obdobju odraščanja pušča dolgotrajne posledice. Vsaka zloraba pušča t. i. nevralni (možganski) podpis negativne čustvene izkušnje, pojasnjuje strokovnjakinja. Otroci z izkušnjo nasilja imajo subkortikalna mrežja, zlasti v predelu prefrontalne skorje, specifično senzibilna za negativne čustvene dražljaje. Zloraba spremeni delovanje možganov in posledično vedenje, kar se kaže kot slaba samopodoba, nezaupanje v lastno moč in avtonomijo, razdražljivost, pa tudi v nespecifičnih telesnih znakih in simptomih, ki kažejo spremenjeno delovanje našega avtonomnega živčevja. Poleg tega pa so spremembe tudi povsem telesne.

Takim izkušnjam pravimo tudi neugodne, obremenjujoče izkušnje otroštva (angl. adverse childhood experiences – ACEs), ki dolgotrajno obremenijo otroka in mladostnika ter ga ogrozijo pri uspešnem vstopu v odraslo dobo, vključno s prevzemanjem polne odgovornosti odraslega tako zase kot za druge. Posledice teh izkušenj v otroštvu in navidezni odsotnosti takojšnjih posledic nosimo vse življenje.

Če je takšnih izkušenj več (praviloma nad pet ali sedem), se v odrasli dobi močno poveča tveganje za srčno-žilna obolenja, arterijsko hipertenzijo, kap, duševne motnje, zlorabo različnih substanc (alkohol, cigarete, droge) in prezgodnjo smrt. Travma zlorabe namreč vpliva tudi na oblikovanje sebi škodljivega sloga vedenja.

"Telo nosi posledice, tudi če mi tega ne čutimo oz. si ne dovolimo začutiti. Težke izkušnje si telo zapomni in pusti posledice, ki se pozneje pokažejo v obliki bolezni, za katere bi si mislili, da je človek sam kriv: debelost, srčno-žilna obolenja, sladkorna bolezen …. A nima vsaka debelost razloga v tem, da se nekdo neustrezno prehranjuje; treba je pogledati, zakaj se prenajeda. Treba se je pogovarjati o tem, tudi na na psihoterapevtskem nivoju, in zdraviti stare rane," pojasnjuje Bregantova.

Nasilje poraja nasilje

V 85 odstotkih primerov zlorab je storilec član otrokove ožje ali širše družine ali nekdo, ki ga otrok pozna in mu zaupa. Prav zato o tem ne spregovori. "Manjši kot je otrok, bolj žrtvuje svojo integriteto za odraslo osebo, ki mu je blizu. Otroci so eksistencialno odvisni od odraslih. Po eni strani mali otroci niti ne poznajo določenih pravil vedenja, meja lastnega telesa; po drugi strani večji otroci ali celo odrasli že razumejo, kaj tvegajo. Lahko imajo občutek, da ogromno tvegajo, če povejo. Še vedno namreč nimamo dobrih mehanizmov – čeprav so se te zadeve v primerjavi s preteklostjo pospešile, še vedno traja, preden se sodni mlin zavrti. Otrok v tem času izgubi varnost družine. Kam naj gre? Zanj to nikakor ni enostavno. V nekaterih primerih tudi zato traja toliko časa, da spregovori," pojasnjuje Bregantova.

Otroške žrtve spolne zlorabe, zlasti ženske, praviloma ne postanejo storilci. Pri telesnem nasilju je drugače: telesno nasilje in zanemarjanje poraja nasilje. Tako žrtev pozneje lahko postane storilec. Po nekaterih podatkih, pri nekom, ki so ga v otroštvu zlorabljali ali zanemarjali, obstaja 59 odstotkov večja verjetnost, da bo postal mladoletnik prestopnik, v njegovi odrasli dobi pa obstaja 30 % večja verjetnost, da bo storil resen (nasilen) prestopek. Pogosto se zgodi, da nekdo, ki je bil v otroštvu trpinčen, to počne tudi sam. "A to, da je bil storilec nekoč tudi sam žrtev, nas ne sme zavesti, da bi to njegovo nasilje opravičevali. Krog nasilja je treba prekiniti," poudarja Bregantova.

Kako prepoznati spolno zlorabo?

Tipičnega vedenja otroka, ki bi nakazoval na spolno zlorabo, po njenih besedah ni. "Samozadovoljevanje, opazovanje in komentiranje golih ljudi, kazanje genitalij ni nič posebnega, saj mali otroci še ne razumejo osebnih meja. Ko so večji, je seveda drugače. Vendar pa agresivno, vsiljivo in neustavljivo moteče vedenje s spolno tematiko opozarja na možen spolno neprimeren stik."

Znaki, ki lahko nakazujejo na spolno zlorabo, vendar ne znak kot posamična entiteta, pač pa skupek teh vedenj, so:
- igra, ki nakazuje na sporno spolnost
- nočne more, težave pri spanju
- nemir ali zaprtost vase
- nenadne spremembe razpoloženja, negotovost, osebnostne spremembe
- vedenjska regresija (močenje postelje)
- "neosnovan" strah pred določenimi ljudi, prostori
- izbruhi jeze
- spremembe pri prehranjevanju
- uporaba novih, odraslih izrazov za dele telesa
- govori o novem, starejšem prijatelju ali ima nepojasnjena darilca
- samopoškodbeno vedenje (rezanje, ožganine)
- telesni znaki: bolečine, odrgnine, izpuščaji okoli ust ali genitalnega območja
- spolno prenosljive bolezni
- pobeg
- zavračanje stikov s točno določenimi osebami

Podobno je s telesnimi zlorabami, kjer posamičen znak ni dovolj, pozorni pa smo na skupek znakov in spremenjeno vedenje. Otroci imajo pogosto odrgnjena kolena ali se udarijo v glavo, in niso ob tem zlorabljeni. Vendar pa moramo vedeti, da so udarci v glavo in trebuh vseeno najpogostejši vzrok smrti zlorabljenih otrok. Tak primer smo imeli tudi pri nas, je spomnila.

Kako lahko pomagamo? Zamenjajmo karte otroku

Neugodne izkušnje iz otroštva lahko omili le ljubeča skrb in podporno okolje, ki ga z otroki soustvarjamo odgovorni, avtentični, ljubeči odrasli. Z otrokom je treba zgraditi odnos in pridobiti njegovo zaupanje, poudarja naša sogovornica. "Zaupanje je zelo težko pridobiti in zelo lahko izgubiti. To so stvari, ki trajajo. Za otroka, ki je doživel zlorabo, je najbolj pomembna druga odrasla oseba. Nekdo, ki ga vidi, razume in z njim lahko razvije dober, kakovosten odnos. Odnose vzpostavljamo vsak dan, od vljudnostnega pozdravljanja, do tega, da ga vprašamo, kako je, pri čemer nas to zares zanima, do tega, da vemo, kaj bere in kaj ga zanima v prostem času ... Boljši kot je odnos z otrokom, bolj nam bo zaupal. Tako nam otrok v šoli na primer ne bo samo povedal, da ima doma belega zajčka, ampak tudi kaj drugega, kako se počuti ob tem, ko zajček zboli; kako se mamica razjezi, če zajčku ne počisti hlevčka. Otrok mora imeti dobro podporo znotraj družine; okoli sebe ima poleg tega manjši krog, kot ga imajo odrasle osebe. Vrstniki so sicer zelo pomembni, zlasti v obdobju najstništva, vendar pa otrok potrebuje podporo odraslega, ki z njim vstopa v odnose, v katerih je enakovreden. Ne enakopraven, enakovreden. To dejansko zdravi. Človeški odnosi nas lahko najbolj ranijo, delujejo pa tudi zdravilno. In so za otroke ključni. To so te menjave kart, t. i. asov (angl. ACEs-težkih izkušenj iz otroštva), o katerih govorim."

Bregantova doda, da so se pri obravnavi zlorab najbolj izkazale terapije, usmerjene v družino; zastopanje otroka na vseh nivojih, tudi čustvenem, in sistemski ukrepi, ki vključujejo socialno, ekonomsko varnost družin in posamičnega otroka ter sodni sistem. Svetovanje in uporaba igre je pri delu z malimi otroki uspešna; pri večjih se uporablja svetovanje, pogovor, vedenjsko-kognitivna terapija, usmerjena v travmo – t. i. trauma focused cognitive behavioral therapy (TF-CBT), dialektična vedenjska terapija ipd. Za učenje socialnih veščin je koristno tudi delo v skupinah.

Če je človek razvil anksioznost ali depresijo, je poleg psihološke podpore potrebno tudi medikamentozno zdravljenje, terapija, ki jo predpiše ustrezen strokovnjak. "Če so ob tem prisotne telesne težave, kot so povišan krvni sladkor ali maščobe, je prvi ukrep zagotovo sprememba življenjskega sloga. A to je sprememba, kjer se imamo radi, to ne pomeni, da gremo k frizerju ali si uredimo nohte! To pomeni, da si vzamemo čas zase, skrbimo za svoje telo z aktivnostmi, vadbami, zdravo prehrano ... To po izkušnji travme sploh ni preprosto." Okrepimo se lahko na več načinov: s telesno dejavnostjo v naravi, ustvarjanjem, ukvarjanjem z umetnostjo, spodbujanjem empatije, povezanostjo / umeščenostjo v družino in družbo. Tako pripomoremo k boljši miselni čvrstosti. Stres pomagajo premagovati tudi dober spanec, fizična aktivnost, zdrava prehrana in čas za sprostitev.

Travme se po njenih besedah sčasoma da predelati, a to zahteva zelo veliko dela na sebi. "Problem travm je, da se lahko zgodijo čez noč, nato pa traja dlje časa, da sploh pridejo na površje, da se človek zave, kaj se je zgodilo, začne to predelovati in hkrati ohrani občutek lastne vrednosti … To ni samozavest, to je zavedanje, da si zaslužimo ljubezen. To pa gradimo samo skozi medčloveške odnose," zaključi Bregantova.