Trdnjava, pripravljena na spopad, ki ga nikoli ni bilo

"Italija z vsemi svojimi silami pripravlja vojno! Utrjevanje se vrši v takem obsegu, da se mora človek nehote vprašati, ali bo že jutri nastopila vojna. To žalostno resnico mora občutiti v polni meri naš primorski človek. Meja, ki deli njega od nas, je zgrajena s pravo betonsko ograjo v obliki velikanskih podzemskih kavern, dolgih rovov, strelskih jarkov itd. Pa ne samo to. Nove vojaške ceste se gradijo z amerikansko hitrostjo, vsa meja je z njimi že prepredena. Vojašnice vstajajo kot gobe po dežju. Vedno pogosteje prihajajo na mejo pošiljke vojnih bataljonov, topov in streliva. Kdo bo še verjel v miroljubnost Italije?" Tako so v časopisu Istra, glasilu izseljencev iz Julijske krajine v Kraljevini Jugoslaviji, že leta 1933 obveščali o dogajanju onkraj rapalske meje in svarili pred tem, kar se pripravlja. V zraku je bil strah pred vojno.

"Ob koncu prve svetovne vojne je zaradi nepopisljivih vojnih grozot sicer veljalo splošno prepričanje, da je šlo za zadnjo od vseh vojn, da se kaj takšnega ne more več ponoviti. A nerazrešene in nove politične napetosti med državami so se začele kmalu stopnjevati do te mere, da je bilo jasno, da nov vojaški konflikt ni več daleč," pripoveduje Janko Boštjančič, direktor Parka vojaške zgodovine v Pivki.

Da se ne bi ponovila zgodba iz prve svetovne vojne in z namenom umirjanja ozemeljskih apetitov sosednjih držav, so evropske države ena za drugo začele graditi obsežne obrambne sisteme, katerih najbolj izpostavljen del so predstavljale podzemne utrdbe. Prvi so se gradnje utrdbene linije lotili Francozi leta 1929 ob meji z Nemčijo in zgradili verjetno najbolj znano t. i. Maginotovo linijo, ki je bila povod in v določeni meri tudi vzor za gradnjo obrambnih sistemov v drugih državah. Linijo so sestavljale velike podzemne trdnjave, topniške kupole, železniške povezave, elektrarne, bolnišnice in nastanitveni prostori. Z nemške strani je bil odgovor na Maginotovo linijo t. i. Siegfriedova linija na drugi strani francosko-nemške meje. Mogočno obrambno linijo so po zgledu francoskih utrdb zgradili tudi Čehi, Grki so zgradili t. i. Metaxasovo linijo, Sovjeti pa Stalinovo in Molotovo. Odgovor na italijanski Alpski zid je bila jugoslovanska Rupnikova linija.

Po besedah Boštjančiča je Kraljevina Italija svojo celotno 1850 kilometrov dolgo kopensko mejo, ki je potekala od Genovskega vse do Reškega zaliva, uradno začela utrjevati leta 1931 in to ne le proti Kraljevini Jugoslaviji, pač pa tudi proti Franciji, Švici in Avstriji. Sistem utrdb in vojašnic s pripadajočo infrastrukturo ob meji je dobil ime Alpski zid (Vallo Alpino), kar je eno izmed imen, s katerim so v antiki imenovali zapore vzdolž vzhodne meje rimskega imperija v Alpah. Posebne pozornosti sta bila deležna meja z Jugoslavijo in še posebej širše območje Postojnskih vrat, ki jih vojaški strategi pogosto imenujejo Vrata Italije.

V časopisu Istra so tako svojim bralcem opisovali, kako italijanska vojska z gradnjo mejnih utrdb pod zemljo luknja hribe, nad zemljo pa povzroča škodo lokalnim kmetom.

Vojaško gledano je območje Št. Petra na Krasu (današnje Pivke) sodilo v okvir V. korpusa italijanske vojske s sedežem v Trstu oz. v XXV. sektor obmejne straže, ki je imel sedež prav v vojašnici, kjer zdaj domuje Park vojaške zgodovine. Okrog Pivke je bil zgrajen sistem 14 podzemnih utrdb, katerih naloga je bila zaustavitev morebitnih prodorov jugoslovanskih sil in izvedba protinapada. Glavna točka utrdbene skupine je bila na Primožu, 718 metrov visokem hribu – "M. Primus grande", kot so ga poimenovali Italijani. Na njem oz. bolje rečeno v njem je bila zgrajena utrdba s skoraj 500 metri podzemnih rovov, nastanitvenimi prostori za posadko, rezervoarji vode, zaklonišči, skladišči hrane in streliva ..., kot so velevali pravilniki, ki so urejali gradnjo vojaških utrdb italijanske vojske.

Prav ostanki te utrdbe, kamor se danes lahko povzpnete in si jih ogledate, so nekakšna predzgodba Parka vojaške zgodovine, ki letos praznuje 20 let. "Takrat, ko si o muzeju še nismo upali niti sanjati, je z očiščenjem opuščenih podzemnih utrdb in njihovo ureditvijo v Pivki nastal prvi turistični produkt, povezan z vojaškozgodovinsko dediščino," njihovo vlogo pojasni Boštjančič.

Gradnja podzemnih utrdb je bila velika vojaška skrivnost in natančni podatki o tem, kako je objekt na Primožu dejansko nastajal, niso dostopni. Časopis Istra je kljub temu v juniju 1933 o gradnji utrdbe na Primožu poročal: "Danes je ta hrib zelo podoben mravljišču. Noč in dan delajo tu rove, kaverne in druge vojne naprave. Utrdbe na Sv. Primožu imajo celo svojo lastno karabinjersko stražarnico. Dostop je, samo po sebi umevno, vsakomur strogo prepovedan. Zaposleni so sami Italijani, ki so se morali pred zaposlitvijo obvezati, da ostanejo brezpogojno do dovršitve in so se morali odpovedati vsem stikom z zunanjim svetom. Le delovodje smejo sem in tja po opravkih med ljudi."

Iz arhivskih virov je znano še to, da je bilo aprila 1937 končano delo na dvonadstropni topniški kazemati, ki naj bi po italijanskih podatkih lahko delovala v smeri severovzhod. Impozantnost opravljenega dela pokažejo podatki o vrhnjem nadstropju tega obrambnega bloka, ki je imel betonski strop debeline 2,2 metra, med zgornjim in spodnjim nadstropjem pa naj bi bilo kar 3,2 metra betona. Stropa sta bila, glede na italijanske podatke, v obeh primerih dodatno okrepljena s 30 centimetrov debelimi kovinskimi nosilci. Glede na italijanske vojaške standarde naj bi baterija "zdržala" tudi morebitne zadetke artilerijskih orožij velikega kalibra.

Štiri leta pozneje je bil Primož pripravljen na morebitni spopad s Kraljevino Jugoslavijo. Na njem je, kot je ob svojih preučevanjih italijanske utrdbene linije ugotovil vojaški zgodovinar dr. Matjaž Bizjak, delovala t. i. "sempre pronta" (vedno pripravljena, op. a.) baterija – to pomeni, da so bili topovi pripravljeni za delovanje, posadka pa je dejansko živela v utrdbi in je lahko začela takoj streljati. Glede na strateško izpostavljenost Primoža je bila utrdba izjemno močno oborožena, saj je imela kar pet topniških položajev za topove kalibra 75 milimetrov, s katerimi bi v primeru spopada lahko obvladovali večji del Pivške kotline.

Da so bili pripravljeni na dolgotrajni boj, kažejo tudi predvidene zaloge streliva in ostale municije. V utrjenem objektu je bilo shranjeno kar 10.000 topovskih granat, 1180 ročnih bomb, 30.000 nabojev za mitraljeze, 19.500 nabojev za puškomitraljeze, 7500 nabojev za avtomatske puške, 37.650 nabojev za puške in 1793 nabojev za pištole, skratka zavidljiva količina, ki bi posadki omogočila dolgotrajno ognjeno delovanje. Glede na zalogo topniškega streliva bi lahko vseh pet topov ob največji teoretični hitrosti streljanja brez prekinitve streljalo tri ure in 20 minut, ob dejanski hitrosti pa bi to zadostovalo za več kot osemurno neprekinjeno streljanje.

Številčnost enote, ki je bila nastanjena v utrdbi, se je spreminjala v odvisnosti od stopnje morebitne nevarnosti in je nihala od stalne posadke 51 mož (49 vojakov in dva častnika) do 134 mož v primeru mobilizacije in neposredne nevarnosti vojaškega spopada.

Moštvo v utrdbi je bilo dobro založeno tudi s hrano in vodo. Vodo so jim dovažali z avtocisterno, če to ne bi bilo možno, pa so imeli v utrjenem objektu večjo rezervo vode. Zaloga hrane je zadostovala za 20 dni, kar je bilo še enkrat več, kot so zahtevale norme italijanske vojske za avtonomijo tovrstnih utrjenih objektov. Posadka je bila tudi sicer dobro pripravljena in oskrbljena tudi za delovanje v ekstremnih razmerah. Na osebo jim je pripadal kilogram lesa za ogrevanje. Ob ostalem drobnem materialu je imela tudi 20 krpelj za hojo po snegu, opremo za 20 smučarjev, 10 parov čevljev iz usnja (z notranjo podlogo iz kožuha in podplati iz lesa), 10 zimskih vojaških plaščev iz blaga in v celoti podloženih s kožuhom ipd.

Celoten objekt je bil obdan z žičnimi ovirami. Iz originalne dokumentacije je razvidno, da je bil utrjen položaj na Primožu skoraj dokončan, predvidena je bila samo še dograditev štirih poljskih obrambnih položajev na južni strani in postavitev internih komunikacij.

Kljub vsej tej pripravljenosti pa utrjeni objekt na Primožu in njegova posadka niso nikoli doživeli ognjenega preizkusa. Vojna v aprilu 1941 se je hitro končala brez pričakovanega protinapada jugoslovanskih sil. Utrdbe so se tako po italijanski zasedbi ozemlja južno od Save znašle sredi italijanskega ozemlja in izgubile prvotni pomen. Italijani so junija 1943, ob pripravah na umik na rapalsko mejo, predvidevali rekonstrukcijo in razširitev nekaterih že obstoječih objektov na Pivškem, vendar sta jih prehitela kapitulacija in razpad italijanske vojske. Dobro založene utrdbe so domačini in partizani po odhodu italijanske vojske temeljito oplenili. V začetku leta 1944 je nemška vojska v obrambnih pripravah na zavezniško izkrcanje v severnem Jadranu razstrelila zunanje bojne bloke in vhoda v utrdbo na Primožu, saj je ležala na preveč pomembni strateški lokaciji in bi bilo prenevarno, da pade v roke nasprotnikom.

Danes je do utrdbe urejena tematsko-učna pot, ki povezuje Park vojaške zgodovine, nekdanji vojaški poligon na Koti 110, kjer so med prvo svetovno vojno zgradili sistem strelskih jarkov in izkopali kaverno z namenom usposabljanja enot, ki so se pripravljale za boj na soškem bojišču, ter hrib Primož. Z vodnikom se lahko sprehodite tudi v notranjost podzemne utrdbe in si ogledate 500 metrov podzemnih rovov ter notranje prostore utrdbe.

"Utrdba na Primožu je še vedno pomemben del ponudbe Parka vojaške zgodovine. Mogoče se zdi utrdba ob konkurenci podmornice, letal, tankov, policijskega čolna in simulatorja nekoliko zapostavljena, pa vendar se veliko obiskovalcev še vedno odloči tudi za voden ogled notranjosti utrdbe. Do tja vodi urejena pešpot, tako da ogled zajema lep sprehod v naravi, vrh Primoža pa nudi krasen razgled. Ogled notranjosti utrdbe je zlasti primeren za organizirane skupine, posebej pa nas veseli, da se zanj odloča tudi veliko šol. Šolarji in dijaki se namreč ob tem na prijeten in nevsiljiv način seznanijo s pestrostjo zgodovinskega dogajanja v prvi polovici dvajsetega stoletja," še pojasni Boštjančič.