'Trenutek čiste blaženosti me je prevzel na traktorju med kupom smeti'

29-letnemu Darku Štrbcu se je priložnost za udeležbo v programu Evropske solidarnostne enote (ESE) prikazala v obliki objave na Facebooku dan po novem letu, ravno ko si je za novoletno zaobljubo zadal, da bo bolj pogumen. "Želel sem si intenzivne rasti, drastične spremembe v svoji rutini, v okolju. Začutil sem strah. A skozi leta sem odkril, da je prav strah najboljši razlog, da tisto stvar, ki te straši, tudi narediš," pojasnjuje iz Portugalske, kamor ga je zanesla pot. 

"Čas je bil, da vrnem vesolju vse dobro, kar je ono dalo meni. Cilj je bil dati vso mojo bit na razpolago, pomagati pomoči potrebnim, se podučiti o socialnem delu in videti, kaj vse to prinese. Obenem je bil cilj prestaviti okvirje, ki jih je moj um začrtal kot meje mojih sposobnosti. Spoznati, kdo sem lahko, ne samo kdo sem," pa odgovori na vprašanje, s kakšnim ciljem je odšel.

Ujeli smo ga v sončni Vili da Cucujes, manjši vasici, ki se nahaja približno 40 kilometrov južno od Porta. Če se je še pred dnevi kopal v oceanu pri prijetnih 27 stopinjah, se zdaj pripravlja na vrnitev domov.

Ekipa prostovoljcev, v katero ste bili izbrani, se je od marca do oktobra na Portugalskem ukvarjala s humanitarnim delom. Kaj točno ste tam počeli? 

Takoj po prihodu, ko smo sestavili ekipo, smo začeli smo z delom v Rdečem križu. Vsakodnevne stvari, ki smo jih počeli in jih še vedno počnemo, so, da gremo večkrat na teden v trgovine v okoliških krajih, kjer nam dajo hrano pred iztekom roka ali s poškodovano embalažo, mi to prepakiramo in pripravimo pakete za ljudi, ki so socialno ogroženi. Skrbimo tudi za njihove logistične potrebe – če morajo na primer starejše osebe k zdravniku ali v trgovino, jim pri tem pomagamo, prav tako pomagamo beguncem in migrantom.  Delamo tudi kot ekipa prve pomoči na raznih dogodkih v skupnosti, aktivni smo ob izletih starejši občanov in raznih priložnostnih zadevah. Na primer v maju, ko so skozi naš kraj v Fatimo potovali romarji, smo skrbeli za njihove bivalne prostore, hrano in celo za njihova ožuljena stopala. Julija smo izvedli poletni kamp za otroke socialno ogroženih, kjer smo prav tako skrbeli za njihovo hrano, varnost, animacijo ... 

Že v prvih dneh našega prihoda smo začeli iskati tudi druge projekte, ki bi nam bili zanimivi. Eden mojih prvih in tudi najljubših je bilo zavetišče za mačke. Ko sem prišel na Portugalsko, sem se imel za osebo, ki ima raje pse, z mačkami se nekako nisem povezal. Tu pa sem imel priložnost za to – v tem zavetišču skrbijo za mačke, ki so prestale neko travmo, so zavržene ali poškodovane, večina je prestrašenih, zato je potreben čas, da te spustijo k sebi. In ta proces je res zanimiv – od prvega kontakta, ko jo je strah in se skrije ali je agresivna, do takrat, ko vzpostavita očesni stik, te spusti blizu in vidiš, da si je ves čas želela bližine in topline, ki jo vsi potrebujemo. Ta naloga je name delovala zelo terapevtsko. 

Pomagali smo tudi v centru za ljudi, ki se borijo z raznimi odvisnostmi. In to ni bolnišnica, gre za družino, ki se je v svojo hišo odločila sprejeti do 15 ljudi, da jim pomaga. Vsako jutro imajo mašo in terapije ter se zaposlijo z raznimi opravili okoli hiše ali na polju, skrbijo za živali in sadovnjak, delajo v gozdu, pridelujejo sami svoje pridelke ... Skratka, ti ljudje imajo čas in možnost, da gredo skozi ves proces, da se potencialno lahko rešijo odvisnosti od drog, alkohola in iger na srečo. Mi smo bili edini stik, ki so ga imeli z zunanjim svetom in ko smo se pogovarjali z njimi, so to vzeli zelo terapevtsko. Zame je bilo še posebej zanimivo, ker je po nekem naključju dan pred menoj tja prišel fant iz Slovenije, čigar mama je bila v tem centru. Star je 21 let, ni znal govoriti portugalsko, tudi angleško bolj slabo, počutil se je osamljenega in moj osebni projekt je bil, da sem se mu tistih nekaj mesecev, ko je bil tu, posvetil, pogovarjala sva se v slovenščini, pri meni je našel varnost in zaupanje. 

Občasno smo s skavti pekli piškote, da so jih lahko prodajali in pomagali učiteljem v šoli za ljudi z motnjami v razvoju. Pomagali smo tudi dekletu v 150 let stari zasebni šoli, ki je hkrati tudi ogromna kmetija, otroci pa se poleg standardnih stvari učijo tudi, kako biti z naravo. Zadala si je, da spremeni star način kmetovanja, torej uporabo pesticidov, krutost do živali ... Mi smo ji na tej poti pomagali in se obenem ogromno naučili o agrokulturi. Zdaj na primer vemo, kako se naredi kompost (smeh).

Je bilo pri tem kaj ovir – glede samega jezika morda? Ste potrebovali kakšno predznanje?

Predznanja ne potrebuješ. Ko prideš tja, ti povejo, kaj se bo dogajalo in vedno so tam ljudje, postavljeni v vlogo mentorja, učitelja, psihologa, socialnega delavca ... Nikoli ne delaš sam, oni te usmerjajo. Ti pa potem poskusiš izhajati iz sebe, da tistim, ki to potrebujejo, lahko čim bolj pomagaš. Osnova je tvoja koordinacijska organizacija, potem pa so v vsakem centru in pri vsaki aktivnosti ljudje, ki imajo več znanja kot ti in od katerih se učiš. 

Res je, sam sem imel na začetku težave s sporazumevanjem. Vsi ljudje iz koordinacijske organizacije in tisti, pri katerih smo delali, so znali angleško. Če želiš komunicirati s skupnostjo, z udeleženci v centrih in pri aktivnostih, pa moraš znati portugalsko. Na začetku mi je to delalo težave, sčasoma pa sem se počutil vse bolj sposobnega in samozavestnega. Ne bi rekel, da zdaj ta jezik obvladam, razumem pa precej. Z osnovami se znam sporazumeti, se je bilo treba pa usesti in učiti, kar je bil pa tudi zabaven in zanimiv postranski konjiček. 

Kolikor je razbrati iz vašega pripovedovanja, ste pri tem delu spoznali ogromno ljudi? 

Res ogromno. Sama osnova je koordinacijska organizacija, torej v mojem primeru Rdeči križ. Pomemben je občutek, da tvoji koordinatorji in mentorji stojijo s tabo in dajejo trdno bazo za gradnjo te izkušnje. Nato sledijo drugi prostovoljci, ki služijo kot stebri. Hvaležen sem, da je pri meni ta osnova res delovala. Čutil sem varnost v organizaciji in prijateljstvo drugih prostovoljcev. Prostovoljci v mojem gospodinjstvu so bili iz Islandije, Italije, Turčije in Francije. Tako sem lahko pilil svoje znanje tujih jezikov, delil z njimi kulturne razlike in okusne jedi ob skupnih večerjah. Obenem smo skozi projekt bili tesno povezani z lokalno skupnostjo, katere gostoljubje je tu res na visokem in toplem nivoju. Projekt je zasnovan tudi tako, da spoznaš druge prostovoljce ESE, ki v danem času delujejo v državi po drugih krajih. Tako sem nabral kar nekaj novih prijateljev iz cele Evrope, pa tudi na raziskovanjih mest po deželi, treningih, potovanjih v druge države in z vključevanjem v druge projekte. Baza novih poznanstev je neskončna. Z vsako novo osebo odkriješ nekaj novega o svetu. In vsaka nova oseba je drugačno zrcalo, v katerem odkriješ kaj novega o sebi. 

Kako pa so vas sprejeli drugi? Jim je Slovenija poznana, vedo kaj o njej? 

Kot priseljenec se lahko zunaj svoje domovine hitro počutiš kot tujec. Tu so ljudje poskrbeli, da nisem nikoli imel tega občutka. Vedno, ko sem se z vlakom ali avtobusom vračal od koder koli in sem na hribu videl star samostan, ki je prepoznavni simbol Vile de Cucujes, se mi je čez obraz razlil topel nasmeh. Nasmeh, ki govori o domu. In mislim, da so ljudje, ki so me obkrožali, ustvarjalci tega občutka, ne samo moji delovni kolegi, tudi prebivalci skupnosti, tako pozorni, odprti in prijazni ljudje. Recimo ker v vasi ni fitnesa, sem za svojo telovadbo izbral majhno jaso ob nogometnem stadionu, ki jo obkrožajo tri hiše. V teh treh hišah živijo starejši ljudje, ki so me vsak dan veselo pozdravljali, mi nosili plastenke vode, mi ponujali kavo, starejši par iz ene izmed hiš pa mi je celo nosil zelenjavo s svojega vrta in zame kuhal zelenjavne juhe. In to ni osamljen primer. 

Kar se tiče znanja o Sloveniji, pa takole: Vsi vedo, kje je, večina ve za Ljubljano, a tukaj se modrost tudi konča. Zato pa sem jaz z veseljem promoviral naravo, ki jo ponujamo, in dobre ljudi. Me je pa na Portugalsko priseljen Brazilec presenetil z znanjem o bivši Jugoslaviji in vlogi Slovenije v njenem razpadu, zelo naključno zanimiva zgodovinska debata. 

Omenili ste raziskovanje mest in potovanja v druge države. Kako sta razporejena delo in prosti čas, da vam je vse to uspelo?

V glavnem se dela šest do sedem ur na dan. Vmes imamo odmor za kosilo in kratko siesto (vpliv Španije očitno), vikendi so prosti, pripadata ti dva dni dopusta na mesec. Obstajajo pa izjeme, ko prosijo, da se ostane dlje (ko smo na primer skrbeli za romarje, smo delali več, saj so prispeli v večernih urah) ali da delamo kakšen dan v vikendu. To nikoli ni bilo obvezujoče, a sem z veseljem vedno priskočil na pomoč, saj smo odlično sodelovali in tako so tudi oni meni vedno vrnili z razpolago toliko prostih dni, kot sem jih potreboval za razna potovanja in raziskovanja. In vedno sem imel dovolj časa za svoje avanture. Večino vikendov sem raziskoval portugalska mesta, njihove hribe, naravo, slapove, reke in plaže, kampiral pod zvezdami, raziskoval gradove, dvorce in zgodovino. Udeležil sem se koncertov in kulturnih dogodkov, kot prostovoljec sem deloval tudi na zelo hipijevskem, spiritualnem glasbenem festivalu Waking life, bil sem na desetdnevnem izobraževanju na Slovaškem o povezovanju z naravo, samim s sabo, čuječnosti, meditaciji in gibanju in potoval sem v Maroko. V prostem času sem deloval tudi v artistični skupini, ki se je ukvarjala z vključevanjem migrantov v družbo skozi glasbo, teater in umetnost. Z njimi sem potoval po Španiji. Delo in prosti čas sta bila čudovito uravnotežena. 

Kako pa je s financami pri tem projektu? Se lahko tudi kaj zasluži ali je zadeva povsem na bazi prostovoljstva? 

Zelo dobra kompetenca, ki jo pridobiš, je organizacija financ. Sredstva so majhna. Stroški bivanja so pokriti, torej nimaš stroškov z najemnino, elektriko in internetom, ampak to je tudi vse, kar je pokrito. Še vedno je treba plačati mobilnega operaterja, kupovati hrano in higienske pripomočke, kakšen potreben kos oblačila ... Zato ti namenijo mesečno žepnino v višini 300 evrov, s katero razpolagaš za nakupe teh potrebščin in potrebe svoje zabave in raziskovanj. Za informacijo: Cene so primerljive s slovenskimi. To je bil zame res dober trening. Naučiš se, kako čuječe zapravljati denar in kupiti, kar je res potrebno, ne zapravljati za nepotrebna oblačila in priboljške. Ne prehranjuješ se v restavracijah. In nikoli se nisem počutil, kot da sem v pomanjkanju. Jedel sem raznoliko (moje kuharske sposobnosti so na vrhuncu), potoval sem več kot kadar koli prej v življenju. Zelo sem vesel, da sem se naučil, kako potovati s tako malim prihodkom, saj pomeni, da bom lahko v prihodnosti več potoval. Obenem pa si bogato poplačan z drugimi valutami, ki so veliko toplejše in bolj zapolnijo srce, kot na primer z bogato izkušnjo, nasmehom neznanca, iskreno hvaležnostjo nekoga, ki si mu pomagal, z novo perspektivo in novim prijateljem, človeškim ali štirinožnim in kosmatim, ki ti dovoli, da ga pobožaš, čeprav okreva od hude travme. Vrednost ni vedno v obliki papirja z vodnim tiskom. 

Bi rekli, da je to najlepša stvar, ki ste jo prek te izkušnje spoznali? Vam je bilo kdaj tudi težko? 

Najlepše stvari so se običajno pokazale v obliki majhnih stvari in zavedanju, da te majhne stvari opazim, saj menim, da je to dobro zastopalo moje mentalno zdravje skozi ta projekt. Če smo obremenjeni z mislimi, teh stvari enostavno ne opazimo. Najbolj intenzivne občutke duševnega miru in sreče sem tukaj doživel v najbolj nepričakovanih okoliščinah. Primer: Z ekipo prostovoljcev iz sosednjega mesta smo se odpravili v bližnje mesto ob oceanu, kjer smo si zadali, da bomo skupaj pobrali smeti, ki jih ljudje nemarno puščajo na ali ob tej čudoviti plaži. Okoli 10 nas je bilo in smo kar hitro polnili vreče smeti in jih odlagali na manjši traktor, ki je prevažal vse te vreče in tudi nas z ene plaže na drugo. Trenutek čiste blaženosti me je tako prevzel med tem, ko sem sedel na traktorju, obkrožen s smetmi, a prav tako s portugalskim soncem na obrazu, z ostalimi prostovoljci in s čudovitim razgledom. Bil je globok občutek, da je to dovolj. Da so majhne stvari in dobra dela dovolj za duševni mir. Prepričan sem, da pred to izkušnjo ne bi nikoli trdil, da lahko srečo najdeš med kupom smeti. A glej, kako sem jo. Zaradi zavedanja, kako redka in dobra je ta izkušnja zame, mi ni bilo nikoli res težko. Počutil sem se sprejetega, obenem pa sem deloval z namenom. Več kot to dvoje ne rabim za dobro počutje. So pa bili dnevi, ko je izkušnja postala intenzivna, še posebej v mesecu dela z otroci. Nenehen hrup, visoka intenzivnost otroške energije in širok spekter razlike v letih otrok so naredile svoje ob prvi takšni izkušnji zame. A sem zaradi dobre mentalne slike tudi to intenzivnost zelo hitro odpravil s kratko meditacijo ali pa tekom po končanem dnevu. 

V torek se vračate domov. Kakšni so občutki zdaj, ko se ta lepa zgodba zaključuje?

Moja izkušnja je bila tako pozitivna, da se vsa ta žalost, ki naj bi jo čutil ob koncu projekta, skrije pod dobre občutke. Obenem se počutim, kot da je moje delo tu končano, da sem dosegel to, po kar sem prišel, da sem našel del sebe, ki sem ga iskal. Poleg tega sem zelo navdušen nad koraki, ki sledijo. Poln sem ambicij, motivacije in imam ogromno idej, ki jih želim uresničiti. Lahko bi rekel, da sem vzhičen nad prihodnostjo.

Kako bi strnili vtise – česa ste se naučili, kaj vam je ta projekt dal? 

Začetna misel je bila, da grem dat nazaj, da grem vrnit vesolju. Na koncu sem odkril, da nikoli ne bom mogel dati, kolikor sem dobil. To je bila ena izmed glavnih lekcij. Vedno daj, bodi human, pomagaj in bodi tu za druge, kajti tako se lahko dobro vrne tudi tebi. Moja mama pravi: "Če boš imel dlan zaprto, si drugi ne bodo mogli vzeti, kar je tvojega v njej. A tudi vanjo ti ne bo nič padlo. Zato imej dlan vedno odprto. Deli in dobil boš." Živimo v resničnosti, kjer prevladujeta dualizem in egoizem, kjer se deliva jaz in ti. Če zapremo srce pred trpljenjem drugih, mislimo, da tako zaščitimo sebe pred trpljenjem. Menim, da je to platforma za nesrečo, depresijo in anksioznost, s katero se spopada vse več in več ljudi. Skozi povezanost in služenje drug drugemu lahko rušimo te samotne ograje našega uma in družbe. Bolj ko ta vez deluje, več je prostora za dobrobit našega duha, boljše je splošno počutje. Bolj ko imaš odprto srce za vsa čustva izkušnje na tem planetu, globlja je lahko sreča. Manj ko si želiš, več dobiš. Naučil sem se ogromno o sebi, svojih potencialih, drugih kulturah in o tem, kako se spopadati z življenjem. Obenem sem dobil tudi ogromno praktičnega znanja o projektih EU, delu nevladnih organizacij, socialnem delu in psihologiji, podučil sem se o delovanju agrikulture in projektih trajnostnega razvoja, razvil sem svoje znanje o prvi pomoči in podkrepil socialne kompetence za delo z ljudmi. 

Komu bi torej priporočili, da se odloči za takšen korak in zakaj? 

Komur koli, ki išče navdih in se želi učiti, naj bo to o sebi, drugih, delovanju organizacij, kulturi ali jeziku. Tistemu, ki išče priložnosti za spoznavanje novih ljudi, želi krepiti občutek solidarnosti in aktivnega državljanstva v EU. Ta program je za vsakogar, ki želi spoznati, česa je zmožen in si želi podkrepiti svoje sposobnosti in kompetence. Priporočil bi ga komur koli, ki ima težave z iskanjem svojega mesta na tem svetu, saj mu ta izkušnja ponudi bolj trdno držo in zaupanje vase. 

Kakšni programi pa še obstajajo poleg omenjenega? Morda razmišljate, da bi se udeležili še kakšnega?

Veliko jih je. Tako imenovani skupinski izzivi (ang. team challenges) – skupinski kratkoročni projekti, ki niso ravno enaki kratkoročnim projektom ESE, so jim pa precej podobni. Trajajo od pet ali 10 dni pa vse do meseca ali meseca in pol. Razlika je v tem, da je skupina ogromna in da gre za neke projekte oz. pripravo na dogodke, kjer potrebujejo prostovoljce. Podobni programi so tudi treningi, kakršen je bil moj na Slovaškem, ki se financirajo iz istega naslova kot ESE, ponujajo pa zelo širok spekter področij, na katerih se lahko izobražuješ. Trajajo od štiri do 10 dni, so plačani in niso omejeni niti z leti niti s statusom, lahko se jih udeleži vsak. Brat dekleta, s katerim smo delali na kmetiji, dela v Mozambiku v eni od nekdanjih portugalskih kolonij. Dopisoval sem se z njim, da bi svoje prostovoljstvo nadaljeval  tam, ampak mi žal niso mogli plačati stroškov potovanja in bivanja, zame je pa to trenutno prevelik finančni zalogaj. Mogoče pa bom šel nekoč v prihodnosti.

'Pomagaj drugim, najdi sebe' ste naslovili svoj zapis na straneh Mladinskega centra Zagorje ob Savi, v katerem opisujete svoja doživetja. Bi rekli, da vas je ta izkušnja spremenila? 

Vsekakor. Skozi zgodnja dvajseta sem se spotikal, nevede kam naj grem. To je s sabo prineslo težave z depresijo in anksioznostjo. Skozi zadnja leta sem ob dolgem procesu obnavljal poškodovane stebre moje biti in ta izkušnja je popravila še tiste zadnje vidne razpoke. Iz projekta izstopam visoko motiviran za življenje, poln ambicij in z bolj jasno sliko poti pred mano. Naučil sem se sprejemati in naučil sem se zaupati. Odkril sem, da je za uspehe pomembna pot in koliko truda vložiš, ne popolnost. Počutim se na vrhuncu življenjske kondicije in moj duh je miren ter osredotočen.