Nenavadna nihanja volivcev: od zelenih do neonacistov

V času, ko se je desnica že tako ali tako premaknila s sredine proti skrajnim robovom, tistim, ki so bili pred 20 leti popolnoma nesprejemljivi. In po drugi strani to, kar je pred 20 leti veljalo za zmerno socialdemokratsko politiko, je zdaj označeno za nevarno skrajno levico. V času, ko se na polletno predsedovanje Svetu EU pripravlja Madžarska, s posvojenim sloganom Donalda Trumpa "Naredimo Evropo spet veliko". V angleščini se skrajšava sliši prav dobro, mega, je pa medtem Orbanov Fidesz postal že tako skrajen, da se ga otepajo celo v skupini, kjer je vodilna Giorgia Meloni.  

Volivci hitro kaznujemo

Volivci smo dandanašnji ob vsej silni navidezno pestri politični izbiri tečni in izbirčni,  že vsaka napaka nas razbesni in jo tudi kaznujemo. In tako nihamo od enega pola do drugega. Kot se je to pokazalo tudi na nedavnih evropskih volitvah. Na primer, zelene stranke, samo v Nemčiji, so izgubile dve tretjini volivcev.  

Kljub dejstvom. Leta 2023 so izmerili najvišje globalne temperature doslej, povprečna globalna temperatura ozračja pri tleh je v zadnjih 12 mesecih prvič presegla 1,5 odstotka nad predindustrijsko dobo. Vendar pa je danes videti vse, kar je zeleno, nadležno, drago, v oblakih, nerealno in prizadevanja v to smer bolj kot ne zabavni hobi tistih, ki sicer ne vedo, kam s časom.

K temu je, prav v Nemčiji denimo, pripomoglo tudi dejstvo, da so prvič volili 16 let stari volivci in volivke. In če so mladi pred petimi leti še prisluhnili Greti Thunberg, zdaj bolj tistim, ki jim šepetajo, da se bodo bolje počutili, če bodo namlatili kakšnega tujca.  

Primer najbolj srečne države

Zgovoren primer nihanja je, po vseh raziskavah sodeč, v najbolj srečni državi na svetu, Finski. Trdna socialna država, ki je namenjala veliko denarja za državo blagostanja. Pa so vendarle finski volivci na zadnjih parlamentarnih volitvah največ glasov dali ne opciji, ki jim je vse to zagotovila, ampak trdi desnici. Kaj se je zgodilo potem? Nova vlada je šla takoj v razgradnjo pridobljenih pravic. Na sistem socialnih podpor, vključno z dodatki za nezaposlene, hkrati so začeli krhati doslej dobro varnost zaposlenih. Odvzeti oziroma okrniti želijo pravico do stavke, način pogajanj za plače, olajšati odpuščanja brez razlogov. Uvedli pa so davčne olajšave za tiste, ki zaslužijo več kot 90 tisoč evrov na leto. Ob tem je treba poudariti, da se je vladna stranka Finci, katere člani so se v preteklosti poigravali tudi z nacističnimi simboli, ves čas hvalila, da je stranka ljudi in za ljudi. Kar seveda drži, če upoštevamo, da govorijo o bogatih ljudeh.  

Na volitvah v Evropski parlament  je zdaj največ glasov, sploh doslej, dobila levica, največ je izgubila skrajno desna stranka Finci.  

Finska je tako, skupaj še z nekaj podobnimi prebliski v nekaterih manjših državah članicah, odstopila od prevladujočega vala zadnjih volitev, ki je nagradil skrajno desnico, ali vsaj nekaj, kar bi včasih veljalo za skrajno desnico. Primer, kako se je spremenila politična klima, je Avstrija. Leta 2000, ko so v vlado vstopili svobodnjaki Jorga Heiderja, je 14 držav Evropske unije proti Avstriji uvedlo sankcije. Danes je Avstrijska svobodnjaška stranka velika zmagovalka evropskih volitev in na poti, da zmaga tudi na parlamentarnih. Morda tudi Avstrijo potem, tako kot Finsko, čaka streznitev? Je pa značilno za čas, v katerem smo, da stranka, ki je proti podpori Ukrajini, proti v bistvu tudi Evropski uniji, ki je proti vsemu zelenemu, proti domnevno tujemu in tako naprej, dobi 30 odstotkov. Po drugi strani pa stranka, ki na lokalni ravni dokazuje, da lahko delaš tudi drugače, gradiš stanovanja za mlade, revnejše, verjameš v socialno državo, pri tem celo doniraš del svojega zaslužka, to je Avstrijska komunistična stranka, ki vlada v Gradcu in je zelo vplivna v Salzburgu, na državni ravni dobi tri odstotke.      

Skrajno desna ideologija se ni spremenila, spremenilo se je to, da je postala nekaj normalnega in sprejemljivega. Le malo olepšanega navzven.

Namesto fašizma imamo populizem in to je dovolj, da skrajno desne stranke dobijo demokratski obstret in legitimnost. Podobo modernizirajo tudi s prelomom s svojimi najbolj skrajnimi člani.  

Ali razumemo vpliv TikToka?

Dober primer je Francija. Marine le Pen je že pred leti začela začela čistiti stranko, se odrekla fašizmu in antisemitizmu, izključila je tako rekoč prvi obraz stranke, svojega očeta. In na koncu se je vodstvu stranke odrekla še sama, na to mesto pa postavila mladega politika Jordana Bardella. 28-letni politik, ki se vseskozi smehlja, naj bi bil sicer po mnenju nekaterih opazovalcev razmer v Franciji le navadna prazna lupina, ki pa očitno zna navdušiti. Samo na Tik Toku ima milijon sledilcev, kampanjo je začel, denimo, v nočnem klubu. In stranki, ki je veljala za preveč toksično, da bi se kdo hotel povezati z njo, prinesel zgodovinsko zmago na evropskih volitvah.  

V zmagi skrajne desnice ni veliko naključnega. Gre za sistematično delo, na primer Bardello so menda intenzivno pripravljali mesece in mesece. Franciji na splošno ne gre tako slabo. Toda če poslušaš ves čas sporočila, da je država zdrsnila v nekaj podobnega peklu, seveda voliš nekoga, ki obljublja, da bo to hitro uredil. Zbuja se občutek, kot da je kaos na vseh področjih, samo oni pa vedo, kako uvesti red.

Predsednik Macron je z razpisom volitev tvegal, verjetno pa računa na efekt dvostopenjskega sistema volitev v Franciji, ko se v drugem krogu stranke med seboj lahko dogovorijo, koga bodo izločile. Vedno so doslej izločali prav skrajno desnico, prav nobenega zagotovila pa ni, da se bo to zgodilo tudi na teh volitvah. Macron seveda ostaja predsednik države, lahko pa bo pristal v kohabitaciji s skrajno desnico. Se je pa v tem času uspela organizirati in povezati tudi sicer tradicionalno sprta levica, tako da bodo te volitve res zanimive za vso Evropo.    

Kaj sploh je skrajna desnica?

Ko se zelo veliko uporablja neka beseda, v nekem trenutku lahko postane nadležna in zoprna. To se je verjetno zgodilo besedi zeleno, zeleni prehod in podobnim povezavam. Seveda tudi z veliko pomočjo trolov, ki ji izpodbijajo pomen in vsebino. To se na nek način dogaja tudi besedi skrajna desnica. Ker – kaj pravzaprav to pomeni? Poglejmo od blizu nekaj primerov strank, ki bi jih tako označili.

Španski Vox bi odpravil pravico do splava, spremenil zakone o enakopravnosti spolov, ukinil ministrstvo za enakopravnost, uvedel pa ministrstvo za družino za spodbujanje rojstev in bolj tradicionalno vlogo družine.

Ukinil bi vse zakone, ki obravnavajo nasilje po spolu, ker zanikajo, da to obstaja, čeprav je bilo v zadnjih dveh desetletjih v Španiji v krogu družine ubitih več kot 1200 žensk. Omejil bi tudi pravice sindikatov in delavske pravice.

Nemška Alternativa za Nemčijo je med drugim naklonjena ideji o remigraciji, ki jo podpirajo tudi nekateri politiki v Sloveniji, pomeni pa izgon tujcev, tudi tistih, ki imajo državljanstvo, če ne bodo zadostili postavljenim merilom. Njihov član je denimo stopil v bran SS enotam. In tako naprej.  

Vedno več je dovoljeno in vedno manj je ob tem sramu in nelagodja. In večina je znova ob tem kar tiho. Tudi ko skozi Ljubljano korakajo zakrinkani ljudje z nacističnimi simboli.  

Skrajna desnica sicer dobro izrabi tudi takšne privržence, v resnici pa je to bolj predstava za tiste, predvsem so to mladi moški, ki se tako samouresničujejo. V ozadju gre za dobro organizirane, moderne sile, ki gredo na razgradnjo družbe, ki je nastajala po drugi svetovni vojni. Na razgradnjo težko pridobljenih pravic žensk, različnih manjšin, vseh tujcev, na razgradnjo vladavine prava (primer Madžarska), na razgradnjo prizadevanj, da bi omilili in ustavili okoljske katastrofe, na razgradnjo pravic delavcev, razgradnjo pridobitev socialne države. Nič ne bo čudnega, če bosta spet na agendi zategovanje pasu in varčevanje. Torej, prav gotovo ne gre za stranke, ki delajo za malega človeka proti elitam. Seveda skrajna desnica jezdi na nezadovoljstvu ljudi in odpira vprašanja, ki skrbijo ljudi, kot so prav migracije, pa slabšanje ekonomskega položaja posameznika. Le da na njih seveda nima resničnih odgovorov in ti je tudi ne zanimajo.  

In zdaj bo znotraj Evropskega parlamenta vsaj del teh poslancev, če jih le ne bo preveč omamil čar lagodnega bruseljskega življenja, delal na razgradnji same Evropske unije.  

Laži so med nami! 

Pri tem bodo v pomoč tudi ogromne količine dezinformacij. Laži so dovoljene. Samo majhen primer iz naše predvolilne kampanje, ko je ena od strank na svojih predvolilnih plakatih debelo lagala. Pa nič.  

Rusija naj bi v poplavo izmišljenih dejstev in trditev namenila več kot milijardo evrov. In ni čudno, da so ruski denar dobili tudi člani npr. Alternative za Nemčijo. Kot da smo znova v kakšnem Le Carrejevem vohunskem romanu.  

Putina vodi podobna logika, kot bo morebitnega prihodnjega predsednika ZDA, Trumpa. Razdrobitev Evrope v majhne nacije, ki bodo zagotovo šibkejše kot močna Evropska unija.  

To bi bila, predvsem za države, kot je Slovenija, res nevarna grožnja, za nas je trdna Evropska unija izjemno pomembna.  

Jean Monnet, eden izmed očetov ideje povezovanja evropskih držav, je nekoč dejal, da se bo Evropska skupnost vedno kovala v krizah in na koncu bo seštevek vseh rešitev, ki jih bo sprejela. Monnet je bil eden teh pametnih vizonarskih politikov, ki pa jih tudi nekoč, da ne bi preveč objokovali domnevno boljših starih časov, ni bilo na pretek. Bomo videli, koliko pameti in vizionarstva bodo pokazali današnji voditelji.

Fino bi že bilo, če bi politiki vsaj nekoliko bolje začutili duh časa in razpoloženje volilnega telesa. To pa pomeni tudi malo splezati s svoje, v mehurček zavite, že po funkciji, če ne drugače, elitistične pozicije.