Tri leta od ognjene stihije: 'Česa takega še nisem videl, vse je bilo oranžno'

Bil je 15. julij 2022. Ko je zaradi vročinskega vala in suše izbruhnil požar, si nihče ni mogel predstavljati, da bomo priča največjemu požaru v zgodovini samostojne Slovenije. Skoraj 20.600 ljudi je sodelovalo v različnih aktivnostih, med njimi tudi 15.200 prostovoljnih in poklicnih gasilcev iz več kot 1.000 enot.

Nad dnevnim vodenjem izmen je bdel Simon Vendramin, poveljnik Gasilske enote Nova Gorica. Petnajst dolgih dni v štabu v Kostanjevici na Krasu ni bilo prostora za dvome ali strah. Vsak trenutek je štel. Na požarišču so delovali pripadniki različnih služb, ki so se pogumno podali v območje, posuto z nevarnimi, neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi iz prve svetovne vojne. Vsaka nova eksplozija – bilo jih je več kot 500 – je bila opomnik, v kako nepredvidljivih in življenjsko ogrožajočih razmerah poteka boj z ognjem. 

"Voditi takšno intervencijo je resda bil izziv in seveda tudi odgovornost. Moram pa reči, da za tovrstne primere smo nekako usposobljeni in da ne mislimo na tisto najhujše, kar se lahko pripeti, temveč poskušamo po naših najboljših močeh opraviti svoje delo kvalitetno, odgovorno in seveda, da ohranjamo varnost in zdravje ljudi, premoženja in pač imovine," je tik pred tretjo obletnico razlagal Vendramin. 

Nepogrešljivo vlogo v boju proti ognju so odigrali tudi helikopterji in letala, ki so s pomočjo mehanizma Evropske unije nad požari odvrgli kar 1,9 milijona litrov vode. Med pogumnimi piloti, ki so se z ognjenimi zublji spopadli iz zraka, je bil tudi Matija Zupančič iz Slovenske vojske. "Bom rekel čisto s človeške plati, jaz še nekaj takega nisem videl, kot je bilo na Krasu. Vse je bilo oranžno, tako kot če bi si človek pekel predstavljal, vse je bilo zadimljeno in prva asociacija je bila: Ubogi ljudje, se sploh da dihati dol, kakšno je stanje?" se je zazrl nazaj v julij pred tremi leti.

Čeprav je bilo zaradi ognja treba evakuirati prebivalce nekaterih vasi in je negotovost trajala vse do zadnjega trenutka, je bila v vsej nesreči največja sreča to, da na Krasu ni bil huje poškodovan noben gasilec in ni zgorela niti ena hiša.

"Se pravi strokovno znanje posameznikov je botrovalo k temu, da smo stvari izpeljali po čim boljših močeh in seveda, kar moram zelo pohvaliti, je to, da na intervenciji nismo imeli nobene hujše poškodbe in pa tudi ne na srečo kakršnekoli smrtne žrtve," je pojasnil Vendramin.

"Kar mi je ostalo najbolj v spominu pa je, ko smo nekako spravili pod kontrolo požar, daleč od tega, da bi bilo pogašeno, ampak toliko, da se lahko normalno organiziraš, ne da bežiš pred ognjem, je pa ta srčnost lokalne skupnosti, ki je stala zraven. Bom rekel malenkosti, kot so hladna voda, kava, kake slaščice, pač dnevi so dolgi in vroči in bom rekel, da ta človeški čut tudi nekaj pomeni," pa je dodal Zupančič.

Požar je trajal 17 dni. Skupno je uničil 3.705 hektarjev površin, od tega 2.900 hektarjev gozdov. Ti gozdovi se bodo obnavljali več desetletij. To je katastrofa, pa tudi priložnost za nov začetek, je prepričan vodja območne enote ZGS Sežana Boštjan Košiček. 

Da je v boju proti ognjeni stihiji, ki je v le nekaj dneh močno spremenila podobo goriškega Krasa, zmagala srčnost, je bilo jasno še dolgo po dogodku – tedne, mesece in celo leta kasneje. Nepregledna množica prostovoljcev z vseh koncev Slovenije se je s predanostjo lotila obnove uničene flore in favne. "Če bomo prišli čez nekaj desetletij do nekega takega normalnega naravnega okolja, ki bo potem sposobno spet sukcesije, da bo šel v pravi pozitivni smeri ta sukcesijski razvoj narave, bo za nas uspeh," je ob tem komentiral Košiček.